SHEIKH AHMED EL TUNI

L'Institut du Monde Arabe, Pariz, 24. 3. 2007

Z arabeskami izdatno okrašen gromozanski kvader iz jekla in zrcalnega stekla ni ravno najprijetnejši kraj za obiskovanje koncertov – sploh spodaj v mračni in veličastno strašljivi drugi kleti, kjer so dvorane. Če že ne zaradi sterilnega znanstvenofantastičnega futurizma v razsežnih medprostorih (nekateri kotički so lahko sicer prav prijetno sanjski in orientalsko hedonistični), pa zato, ker se nikjer v velikanski notranjosti ne sme kaditi, medtem ko obiskovalca ob vsakem vstopu pregledajo natančneje kot pri nas ob vstopu na mednarodne lete, z vsem piskanjem, praznjenjem žepov in odlaganjem torbic vred. Tudi dvorana ni prav nič domačna, prej veličastna, je pa vsaj zelo udobna, z velikanskimi mehkimi naslanjači, v katerih se človek kar izgubi. Še dobro, da tokrat nastopajoči ni bil prav nič dolgočasen (nasprotno!), niti se ni vse skupaj niti malo vleklo – dobra poldruga ura je minila, kot bi mignil, torej tudi kak dremež v pretiranem udobju in razkošju nikakor ni prišel v poštev. Po kratkem instrumentalnem uvodu se je po dvorani razlegel bučen aplavz, ko je na oder stopil »Sultan vseh munšidinov«, krhek, posušen stari mož z gromkim in gibkim glasom, eden zadnjih velikih gornjeegipčanskih pevcev obrednega in sakralnega repertoarja, ki v svežih in prašno zvezdnatih saharskih nočeh vodijo obredje dhikr (tudi zikr; spominjanje), med katerim se s posebnimi dihalnimi tehnikami ponavlja božje ime, pelje pa kakopak vse zbrane in hkrati aktivno udeležene pod vodstvom munšida naravnost v trans. No, tole ni bila zvezdnata afriška noč, tudi ne turobna in deževna pariška, temveč zahodna koncertna dvorana z mešanim in zelo pisanim občinstvom, ki razen kakega vzklika in aplavza ni veliko participiralo, zato nas ravno v trans tokrat ni odpeljalo, a vendar tudi ne daleč od njega. Tega mojstra ceremonije tukaj in zdaj (torej v sodobnosti in na tem svetu na koncertu, ne med obredom) spremlja manjša zasedba odličnih glasbenikov, imenovana takht: riqq, duff, darbuka, qawal, kamanga in oud vsi ohranjajo svojo izrazno individualnost ter nudijo ornamentirano, modulirano oporo ali dialog s pevskim mojstrom in tudi drugimi glasbili ter vzletavajo v improvizacijske izlete. S kancem domišljije tako koncert ne spominja na tisto, kar brez izkušnje (vsaj osebno) pojmujemo kot dhikr, temveč prej invocira »spomin« na to, kako je morda zvenela Umm Kalthum na samem začetku, ko je nastopala še kot deček in v spremstvu moških sorodnikov; skratka na to, kako je morala v samih povojih na začetku preteklega stoletja zveneti egipčanska klasika 20. stoletja vsaj v nekaterih segmentih, ki so izhajali iz obrednega petja in koranske recitacije (npr. Sheikh Youssouf el Manyalawi). Na trenutke zvočni spomin (z obilo domišljije?) pobegne tudi na drugi konec Sahare, v alžirsko, npr. k Ahmedu Khelifiju. In kakopak je to tudi izrazito gornjeegipčanska muzika, zato kljub drugačni zasedbi in instrumentariju ter drugačnemu petju in repertoarju v spominu občasno zabliskajo zvoki Les Musiciens du Nil. Kljub tem povezovalnim zvočnim spominjanjem je ta godba kajpada posebna, enkratna in prvič doživeta, repertoar pa zelo verjetno ob kakšni ljubezenski tudi predvsem sakralen, če že ne ritualen. Ali mi je le domišljija spremenila besedo (besede?), ki se je kot rdeča nit ponavljala skozi vse pesmi od začetka do konca, iz bolesti (madhadh) v priprošnjo »Ya Ali madad!« – »Ali, daj mi moči!«?

TC Lejla Bin Nur