BABEL MUSIC TRETJIČ

Forum glasb sveta v Marseillu, od 29. do 31. marca 2007

»Poslušaj svet! 3 noči, 30 koncertov, 1000 profesionalcev!« oglašujejo letaki, plakati in gradivo tretjo izvedbo marsejskega foruma, mlajšega brata velikega Womexa, torej sejma glasb sveta za ljudi iz stroke: založnike, promotorje, agencije itd., kjer se sklepa posel in se glasbeniki predstavljajo v t. i. izložbah. V Marseillu pa se ob mraku vrata odprejo tudi za širno nestrokovno javnost, ki si lahko skupaj s stanom ogleda povečini mlajše in manj znane skupine, za katere pa organizacija v nasprotju z Womexom poskrbi, kot se spodobi za nastopajoče: torej vsaj s plačanimi potnimi stroški in bivanjem. (Pred nekaj leti je Womex, kjer sicer pogosto nastopajo tudi znani in uveljavljeni glasbeniki, načrtoval severnoafriški fokus, ki pa je verjetno prav zaradi stroškov, ki jih imajo nastopajoči z udeležbo na sejmu, odpadel, saj med severnoafriškimi glasbeniki ni bilo dovolj zanimanja (agencij s proračunom za promocijo?), torej tudi ne dovolj prijav.) Letos so jih izbrali 30 med 800 prijavljenimi, nabor pa je bil dovolj pester in zanimiv, četudi se je na marsikaterem nastopu začutila pomanjkljiva koncertna kilometrina. Ob sejmu in koncertih potekajo čez dan konference in razprave na temo glasb sveta, vrtijo se tudi filmi in dokumentarci. Forum je mednaroden, letos je bilo po podatkih zastopanih 63 dežel, prisotnost medijev pa je med šibkejšimi: med približno 1200 udeleženimi posamezniki in organizacijami le okoli 50 novinarjev in medijev, povečini iz Francije, nekaj pa tudi iz slovanskih dežel, Španije, Italije, Egipta in Tunizije.

V četrtek zgodaj popoldne pripotujem s TGV-jem iz Pariza, po namestitvi v hotelu, srečanju in izgubljanju po prekopanih marsejskih ulicah (gradijo tramvajsko progo) prideva s češkim kolegom Petrom Doružko na prizorišče v starih skladiščih šele tedaj, ko se sejem za prvi dan že zapira z otvoritveno slovesnostjo in stojnice samevajo. No, malo prej, saj sva najprej zavila ob šotoru, iz katerega se je razlegala magrebska klasika, med prikolice v zaodrje po hiter intervju s štirimi italijanskimi čarovnicami, ki nastopajo pod imenom Assurd in okoli 23h navdušijo občinstvo, zbrano v šotoru srednje velike dvorane Urbain V, v udaren poskok, da se trese platno! Ne mene, morda zato, ker imam rahlo arahnofobijo in me tarantelizem ne navdihuje. Sicer pa dokaj sveže in zanimivo ...

Po deset koncertov na večer na treh odrih pomeni, da se da nekatere videti v celoti od začetka do konca, torej vseh dovoljenih kratkih 45 minut, a povečini je treba letati s prizorišča na prizorišče, ujeti začetek tega in konec onega. Festival otvorijo Electrodunes v največji dvorani, imenovani Salles des Sucres (Dvorana sladkorčkov), v stari tovarni ali skladišču, kjer je še manjša dvorana, imenovana Kabaret, ter precej barov in restavracija. Zamisel o elektrosipinah je slišati bolj zanimivo kot sam nastop, čeprav je čisto simpatičen. Projekt 3 MA (maroški oud, madagaskarska valiha in malijska kora) poteka v nabito polnem kabaretu, medtem ko igra istočasno v urbanem šotoru Most na morju, projekt italijanskega skladatelja Montanara z maroškim ansamblom Tarab, osrediščen na nubo. Slišati skušam oboje, zato odnesem od vsega skupaj bolj malo. Sledi koncert reunionske maloje, zazrte v prihodnost, kakor jo vidi pevka Nathalie Natiembe v veliki dvorani, nato pa spet parček: projekt stare spregledane znanke Francois Atlan, imenovan Ay! Amor!, v kabaretu in že omenjene gospe Assurd. In potem, na srečanju danes, jutri in včeraj, ob polnoči, končno koncert večera, če ne kar festivala, maroški berberi Imghrane iz Soussa, ki me zadrži v dvorani ne le ves čas nastopa, temveč tudi potem, ko ga je že konec in se skušam prebiti v zaodrje za klepet. Novinarjem vstop kakopak ni dovoljen, a na srečo pride mimo znanec promotor, ki brez težav vstopi in pripelje glasbenike ven, da nas potem z dovoljenjem varnostnika odpeljejo s sabo nazaj noter (več o tem srečanju in klepetu ob priliki). Zadnje nastopajoče, nemškega didžeja Eastendersa v kabaretu in drugogodbene znance Dupain v šotoru, seveda zamudim.

Forum ali sejem se začne vsak dan ob 10h, prva konferenca ob pol enajstih, prva stvar, ki me res zanima, pa je v konferenčni dvorani ob 15h – projekcija dokumentarnega filma Išumarji, pozabljeni rockerji puščave (Ishumars, les rockeurs oublies du desert), v režiji Francoisa Bergerona in pretežno izvedbi Abdallaha Oumbadougouja z glasbenim kolektivom Desert Rebel z vseh vetrov. Moto? »Glasba je orožje,« kot je rekel že dobri stari rajnki Fela. Po poldrugi uri projekcije na (premajhna) televizijska zaslona sledi kratek klepet z nekaterimi ustvarjalci in snovalci, ki se prelije v novo okroglo mizo o glasbi in videu ter novih načinih produkcije na obrobju industrije. Sejma tudi danes ne vidim prav veliko, gneče so predvsem ob stojnicah, kjer se dogaja kakšna pogostitev, sicer pa kar nekaj stojnic tudi čisto sameva pod kupom letakov. Koncerti se začnejo, ko se forum s pretežno prijateljskim druženjem zapre, to je ob 19h; zamudim 15-minutne Allez les Jeunes!, kar koli že so, sledi nastop vietnamske umetnice in pevke Huong Thanh – kabaret je znova hudo natlačen, pevka ima precej težav z ozvočenjem, sicer pa soliden nastop, ki se delno prekriva z nastopom domače marsejske klezmer zasedbe Kabbalah v sosednji veliki dvorani, ki nekatere stanovske znance precej navduši. Dokaj željno pričakujem predvsem dvoje stvari, ki se (kaj drugega!) dogajata hkrati: začetek koncerta indijske pevke Kiran Ahluwalie, ki živi in deluje v Kanadi, je naravnost odličen (pozneje je bojda – po silovitem startu – nadaljevanje s koncem medlejše), zato se le s težavo odtrgam iz šotora in pohitim čez pivsko gnečo v nagneten kabaret, kjer nastopa Ensemble Shanbehzadeh z juga Irana, ki v avtohtono domačem nedrju združuje perzijske, arabske, afriške in indijske glasbenike ter tradicije. Dobesedno in dokaj silovito, čeprav sem pričakovala več; toda verjetno je kriv tudi oddaljen pogled in nepolna izkušnja. Morda je odmerek instantnih koncertov prehud, ampak bamaških otrok s ceste Guerebou Kounkan se ne spomnim čisto nič, če me spomin ne vara, so Taraf Goulamas igrali bolj ali manj med dvoranama in delali še hujšo gnečo, »najlepši glas Korzike« Anghjula Potentini mi je tudi čisto pobegnil iz spomina. Nova istanbulska avantgarda Baba Zula je navdušila številno zbrano občestvo v veliki dvorani, tudi mene je rahlo zbudila, nekatere pripombe iz stroke pa so bile dokaj ostre. Diogal je postregel s solidnim zahodnoafriškim, natančneje senegalskim, popom, a brez posebnih presežkov. No, in potem ob 1h, ko so me že vsi zapustili in sem si ogledovala nočno festivalsko razpoloženje, ni nastopil tudi po popoldanskem filmu in nasploh precej pričakovan kolektiv Desert Rebel – ostali so brez francoske vize (to se v EU in ZDA dogaja vse pogosteje!), medtem ko sem nastop štirih marsejskih didžejev Funky Four + One zamudila, saj so ga prestavili na bolj zgodnjo uro. Prav mi bodi! Kaj se pa dezinformiram iz uradnega festivalskega gradiva in ne pobiram letakov z miz (ali vsaj ne poslušam kuloarskih govoric)! In tako se kmalu znajdem sama samcata s podganami, velikimi kot moja rajnka mačka, izgubljena sredi marsejske noči na ozki, temačni in strašljivi ulici – a vsaj pravi, zato hitro brez nezgod prispem do svetlejšega in bolj zračnega konca ulice, kjer se dviga moj hotel.

Zadnji dan sejma in festivala, ki je res dobro obiskan, se popoldan končno malo bolje ozrem po stojnicah v forumu. Čeprav je seznam nastopajočih in udeležencev res zelo pester, v ponudbi na stojnicah (vsaj po letakih in napisih sodeč) prevladujejo tisti, ki se ukvarjajo z glasbami iz Evrope in Amerike, ki vse bolj napolnjujejo tudi to »tržno nišo«. A vendar ne bi smeli pozabiti, da je izraz world music – kakor koli je že nesmiseln, kamor koli je že šel in kar koli že označuje – v davnih 80. letih nastal prvenstveno zato, da bi imeli polico in nalepko za glasbe iz Afrike in Azije. Kje so torej zdaj te glasbe? Še vedno jih ne najdemo na policah z rockom, popom, metalom, rapom, tehnom, klasiko ... in tudi pod nalepko world music jih je najti vse manj! Sicer pa, kondicija mi pada, vsega dobrega, a tudi slabega, povečini pa dokaj povprečnega, je že preveč, tudi zato pustijo gvinejski korist in pevec Omar Kouyate ter madžarski Romengo precej bled vtis, Zelenortčanke Lure in Američanke Ilene Barnes ter Špancev El Tio Carlos se skoraj ne spomnim, Les Maitres du Belle z Martiniquea so simpatični in prijetni, a bi jih raje kot sloneč na zidu v zadnjem kotu največje dvorane poslušala udobno zleknjena kje na svežem zraku pod zvezdnatim nebom ... A vendar, dva koncerta zadnjega večera vendarle vidim in užijem od začetka do konca – ter uživam! Oba v šotoru Urbain V. Prva je okoli devete ure osvežila utrujena ušesa francosko-indijsko-iranska zasedba Badila, ki združuje indijske, perzijske in arabske glasbene tradicije; saj ne rečem, da nismo slišali (vsaj s plošč) že mnogo boljših glasbenikov, a glasba sama je poživljajoča, tudi priredba in izvedba na trenutke prav v redu, občasno pa malo manj – a zavijanja z očmi in vzklikov »Kako duhamorno!« ter »Zanič!« si res ne zaslužijo! (In ne, da ne bo pomote, ta naključno ujeta ostra kritika zadaj pri mešalni mizi ni prihajala iz slovanskih ust!) Drugi, egipčanska zasedba Mazaher, z različico godbe in petja iz rituala zar, obredja za obsedenost z duhovi in njihovo spravo, so zbrano stanovsko in nestanovsko občinstvo po našem vedenju prvi in edini navdušili toliko, da so dobili dodatek, resda pa je bil to tudi predzadnji nastop festivala, zadnji v šotoru in se je pisal že prvi april. Čisto zadnji nastop festivala, ko naj bi za »fellinijevski šov elektrotropikala« poskrbel barcelonski Profesor Angel Dust, sem namenoma izpustila – večer je bil že star, čakalo me je novo jutro, nov TGV, isti Pariz, novo letalo, isti prvi april – in pozdravljena, Ljubljana, kjer koli že si!

TC Lejla Bin Nur