Letnik: 2007 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Borja_M

EL-P

103 Club, Berlin, 31. 3. 2007

El-P (El Producto) velja za ikono »progresivne« plati hip hopa in je nedvomno soodgovoren za razvoj nekaterih zvokovnih smernic in stilov. Nekje na prelomu stoletja je namreč ustanovil »alter« hip hop založbo Def Jux. Takrat se je El-P odločil, da ima dosti prilagajanja, zapustil je precej uspešno skupino Company Flow in ustanovil založbo, ki naj bi izdajala nekoliko manj konvencionalni in dolgočasni hip hop. Formula je bila uspešna, lahko bi rekli celo zmagovita, saj je v nekaj letih Def Jux postala ena od vodilnih institucij, ki so zadolžene za izdajanje svežih underground ritmov. El-P je v Berlinu promoviral svoj zadnji album I'll Sleep When you're Dead (ki je izšel pet let po prvencu). Plošča je precej zanimiv izdelek alternativnega hip hopa z veliko distorzije in hrupa, med gosti se znajdejo raznovrstni izvajalci, od Trenta Reznorja (Nine Inch Nails) in Tundeja Adebimpeja (TV On The Radio) do zasedbe Mars Volta. Koncert je bil napovedan presenetljivo zgodaj, ob 21h. Še večje presenečenje je bilo, da se je takrat dejansko tudi začel. Ker tega ni bilo pričakovati, smo večji del uvodnega nastopa predvozača RQM-a zamudili. Kar pa ni bilo preveč hudo, saj je očitno berlinska publika prišla gledat EL-P-ja, predskupina jih ni kaj preveč zanimala. Tako je bil uvodni nastop le nekakšna formalnost, čeprav mladeniča na odru sploh nista bila slaba.

Po kratkem premoru so na oder zakorakali trije glavni nastopajoči. Oblečeni so bili militantno (El-P je bil celo v oranžnem kombinezonu, istem kot nesrečneži v Guantanamu), najbolj (otročje) hecno pa je bilo, da so bili za dodaten odrski učinek prekriti z umetno krvjo. Poleg Producta sta na koncertu nastopila še MC, njegova funkcija je bila podvajanje glavne zvezde, in Mr. Dibbs (sicer tudi znani izvajalec pri založbi Def Jux) za gramofoni oziroma − če smo bolj natančni − za CD-predvajalniki. MC, ki je podvajal, je opravil svoje delo več kot solidno. Kar pa nikakor ne moremo reči za Mr. Dibbsa. Že to, da je namesto gramofonov uporabljal CD-predvajalnike (sicer take, ki posnemajo gramofone in na katerih naj bi se dalo delati kot na gramofonih) ni obljubljalo veliko. Vendar pa je presenetil tudi sam Dibbsov odnos. Čeprav se je na določenih delih močno vživel v nastop in muziko, pa je kot didžej pokazal bolj malo. Pravzaprav skoraj nič. Spustil je matrice in to je bilo to. V določenih trenutkih se je zdel ravnodušen, kar pa je postalo očitno, ko je prišlo do tehnične težave, ko je kar na enkrat zmanjkalo podlage. Kar nekaj časa niso znali odkriti vzroka problema in eden izmed gledalcev je repliciral z dovtipom: »Če bi uporabljal vinil, bi bilo verjetno vse v redu.« Mr. Dibbs se je takrat obnašal arogantno, s tehnično ekipo kluba, ki se je praskala po glavah, ni bil pripravljen kaj preveč sodelovati. Bolj elegantno se je stvari lotil El-P. Ker pač ni bilo mogoče spustiti podlag, je na oder povabil naključnega beatboxerja, ki mu je potem za en komad nudil ritmično oporo. V teh minutah so seveda problem rešili in koncert se je lahko nadaljeval. Producto ni le promoviral novega albuma, saj je odrapal tudi veliko starejšega materiala, razne »hite« in celo en komad iz časa skupine Company Flow. Od novih zadev smo slišali slabo polovico plošče I'll Sleep When You're Dead, za nastop v živo mogoče kakšno balado preveč. Publika pa se je do konca koncerta, ki se je končal po dveh bisih, precej razživela. Škoda, da organizatorji niso priskrbeli didžeja, ki bi še kakšno uro vrtel, da konec le ne bi bil tako grob.

Obisk je bil tokrat precej boljši od decemberskega nastopa El-P-jevega moštvenega kolega Mr. Lifa (glej Musko št. 1-2/07). El-P je le večje ime, nekateri so mi rekli, da je bil vzrok slabega obiska Lifovega koncerta tudi njegovo prepogosto nastopanje v Berlinu. V vsakem primeru je bilo tistih štirideset obiskovalcev veliko presenečenje. Tudi tokrat dvorana ni bila polna, prišlo je okoli dvesto ljudi, kar sicer ni malo, je pa prav smešno, da bi jih celo v Ljubljani verjetno prišlo kaj več.

Borja_M