Letnik: 2007 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Aleš Rojc

TILT IN TRIOSK

Menza pri Koritu, Ljubljana, 7. 4. 2007

Morda zaradi domiselne promocije, kakršne se imajo drugi organizatorji tovrstnih dogodkov še naučiti, se je spričo razmeroma neznanih Triosk omenjeno soboto v Menzi pri Koritu nabrala zame nepričakovano precejšnja množica ljudi. Vsaj na začetku pa smo bili priče kaj nekonvencionalnemu zvočnemu izletu, saj je avstralske raziskovalce uvedel duo Tilt oziroma Tomaž Grom na kontrabasu in Tao Grega Vrhovec Sambolec za računalnikom. Duo Tilt je svoj ponovni in od starejšega zvočno-pesniškega koncepta konkretno razlikujoči se prispevek tukajšnji praksi elektroakustične improvizacije najavil že lani z za domačo mednarodno založbo L'innomable izdanim drugim »prvencem«. Njun tokratni nastop se je od »glavnega« dela sobotnega dogodka sicer precej razlikoval, a se je, kot je sicer v praksi omenjenega dvojca, tudi hitro končal. Tilt sta v svojem posegu vseskozi podvržena drug drugemu, saj je Gromovo basiranje v realnem času na razpolago elektronski manipulaciji Taa, to pa jima omogoča preplet akustičnih zvokov z njihovo nerazpoznavno obdelavo. Rezultat se v nastopu v živo izmakne posluhu znotraj dvojice improvizirano/komponirano, tokrat pa nam je bil pred-ušen skozi vsaj vtis izdelanih komadov. Zvočni dogodek Tilt se je namreč kaj hitro iz prasketanja in zvenenja lesa in kovine kontrabasa prelevilo v zgoščeno maso zvokov, ki se ne razgubijo v enakomernem šumu, vendar skozi preizkušanje in uhajanje bolj umirjenim in artikuliranim zvenom vendarle zadobi neko, četudi spontano nastalo in iz razbitin sestavljeno, formo.

Triosk je avstralski trio z nekoliko klasično postavitvijo bas-boben-klaviature, na katerih je v soboto ponosno počival prenosni računalnik. Triosk so skozi svoje delovanje vseskozi fascinirani z elektronskimi posegi v svoje igranje, pot pa jim je pred časom prekrižal tudi tvorec vinilnih, ambientalno umirjenih brnečih ravnic, Jan Jelinek. Drugi vir najrazličnejših pričakovanj pred koncertom Triosk je zakrivila sama promocija celotnega dogodka, ki je trio želela povezati z neko drugo avstralsko trojico, The Necks. Primerjava se je sicer izkazala za nerelevantno; čeprav Triosk gradijo na ponavljajočih se vzorcih, imajo ti predvsem funkcijo ritma, ki sam zase teče brez zamikov, ki bi tvorili glavnino zvočnega dogajanja. Namesto tega so se Triosk podali v nekakšno zvočno fuzijo, v kateri je prednjačil ritem; bobnar je ubiral nenavadne vzorce, jih menjal in pri tem s hitrostjo bližal nekaterim ambientalnim elektronskim zvrstem. Klaviature so tako zasnovo vseskozi barvale v nekoliko zamaknjenem psihedeličnem občutju, ki je skupaj s stalno basovsko podlago, kadar ta ni prešla v višje in bolj kitarske zvene, tvorila krajše teme in se od njih v improvizacijah odlepila. Komadi so pri tem puščali dovolj časa, da se je zvok Triosk razvil in pri tem ostajal odmaknjen od iskanja tišine med zvenom, kot bi lahko na kratko zapisali za početje prej omenjneih The Necks. Glasba Triosk je usmerjena predvsem v sintetiziranje kolektivnega zvoka, kar trojica dosega skozi gmoto na stalen vzorec improviziranih tonov izven funkcije solističnih izkazovanj. Vendar pa se je to razpletlo v nekakšen groove prijetnih učinkov, a tudi manjši razloček med posameznimi komadi. Če se je koncert Triosk kmalu razvil v zgoščene nize nepredvidljivih obratov, kjer je s svojimi nenavadnimi ritmi prednjačila ritmična komponenta, pa se je predvsem v drugi polovici razpustil v sicer lagodno, a enolično strukturo komadov. Tako niso povsem izkoristili nastavljenih zvočnih možnosti, pač pa so se raje podali v gotovost izoblikovanega in večini prisotnih očitno navdušujočega zvoka.

Aleš Rojc