THE LORD OF THE RINGS SYMPHONY

Wiener Stadthalle, Dunaj, 13. 4. 2007

Howard Shore je za filmsko trilogijo Gospodar prstanov Petra Jacksona, napisal skoraj 12 ur glasbe, toda verjeli ali ne, Shora je s pisanjem simfonije Gospodar Prstanov za skoraj 15 let prehitel nizozemski skladatelj Johan de Meij, čigar prva simfonija za veliki pihalni orkester The Lord of the Rings je še danes eno najboljših in najbolj priljubljenih in izvajanih del za velike pihalne orkestre in je bila v zadnjih letih nekajkrat izvedena tudi na naših odrih, se pa od Shorove seveda razlikuje po tem, da ni bila pisana za film, ampak neposredno po skladateljevih vtisih, ki mu jih je zapustila Tolkienova knjiga. Krstna izvedba simfonije, katere polno ime je Simfonija Gospodar prstanov: šest stavkov za simfonični orkester, zbor in soliste, je bila 29. novembra 2003 v novozelandskem Wellingtonu (kjer so posneli tudi dobršen del vseh treh filmov) – istočasno s premiero zadnjega dela filmske trilogije, Kraljeve vrnitve. Tedaj je dirigiral sam Shore, ki je kasneje simfonijo, ki zadnja leta potuje po svetovnih koncertnih odrih (doživela je že več kot 100 zelo uspešnih izvedb), dirigiral še nekajkrat (in jo – resda le redko – še vedno), potem pa je taktirko predal dirigentom orkestrov, ki so jo pač izvajali. Tako je bilo tudi na Dunaju, kamor je simfonija prispela 13. aprila. Škoda, da ves ta čas s simfonijo po svetu ne potuje tudi sam Shore, saj bi jo bilo še toliko bolj zanimivo slišati v njegovi lastni interpretaciji, sploh ker gre za glasbo, ki jo je ustvaril sam in jo sam tudi najbolje pozna (in bržkone najbolje interpretira). Ure in ure glasbe, preko 80 leitmotivov, nešteto razpoloženj in glasbenega slikanja podob Tolkienovega Srednjega sveta je Shore združil v skoraj triurni glasbeni ognjemet, za katerega poskrbi preko 200 nastopajočih. Delo je pisano za veliki simfonični orkester, podkrepljen še z nekaterimi instrumenti, ki jih sicer v običajnem simfoničnem orkestru ne zasledimo (oprekelj, harmonika, kitara, kositrna piščal, norveške ljudske gosli hardanger, dulcimer, bas marimba …) in z ogromno tolkalsko sekcijo. Poleg orkestra partitura simfonije zahteva še veliki mešani pevski zbor, otroški zbor in tri pevske soliste (sopran, alt in bariton). Simfoniji smo prisluhnili v izvedbi Simfoničnega orkestra dunajskega radia (Radio-Symphonieorchester Wien), mešanega zbora Wiener Singakademie, znamenitega otroškega zbora Dunajski pojoči dečki (Wiener Sängerknaben) in solistov sopranistke Kaitlyn Lusk, altistke Sibylle Richards in baritonista Gerharda Hengst-Dennerja. Vse naštete je vodil dirigent Markus Huber, ki mu delo ni bilo tuje, saj je izvedbe iste simfonije pred tem že vodil v Kanadi, Grčiji in ZDA. Šestero stavkov sestavljajo nekakšni »pod-stavki«, naslovljeni po skladbah, ki jih najdemo na vseh treh filmskih soundtrackih (Bratovščina prstana, Stolpa in Kraljeva vrnitev), vsakemu filmu pa sta namenjena po dva stavka. V ozadju se na velikem platnu nad odrom ves čas vrti videoprojekcija konceptnih skic za filmske prizore Alana Leeja in Johna Howa, dveh izjemnih ilustratorjev Tolkienovega sveta. Prizori na platnu seveda sledijo glasbi, tako da se poslušalcu ob poslušanju pred očmi odvrtijo vsi pomembnejši prizori iz filmov in je doživetje na nek način podobno zgoščenemu podoživetju celotne filmske trilogije. V ogromni in zato ne zelo akustični dvorani D dunajske Stadthalle smo bili priča hvalevredni izvedbi in interpretaciji simfonije s strani prav vseh nastopajočih. Dirigent Markus Huber (ki se je svoje »obrti učil pri mojstrih, kot so Herbert von Karajan, Seiji Ozawa in Leopold Hager) se je izkazal z dinamiko in eleganco giba, orkester in ostali glasbeniki pa s korektno izvedbo. Nekaj intonančnih in ritmičnih nedoslednosti je ob izvedbah v živo običajno neizbežnih in tako je bilo tudi tokrat, a so se nastopajoči glede na veliko zahtevnost partov držali presenetljivo dobro. Seveda so bila interpretativna razhajanja v primerjavi s Shorovimi izvedbami pričakovana in neizbežna, a kakovost izvedbe zaradi tega večinoma ni trpela, če že, so bili nekateri tempi morda (glede na to, na kar smo bili »navajeni«) precej prehitri in dinamična razmerja neenaka. Zelo pa so navdušile norveške ljudske gosli hardanger (pravzaprav gre za violino, ki ima običajnim dodane še resonančne strune, kar njenemu timbru prida posebno topel ljudski zven in melos in nekakšen nordijsko-vikinški pridih), saj bi lahko namesto njega zlahka uporabili običajno violino, in rosno mlada, komaj 16-letna ameriška sopranistka Kaitlyn Lusk, ki je zares brezhibno odpela vse svoje solistične vložke in neizmerno navdušila publiko. Motilo je več ali manj stalno prisotno dinamično »nesoglasje« med zboroma ter pevskimi solisti in ostalimi izvajalci, saj so bili pevci očitno tako močno ozvočeni, da so kar nekajkrat skoraj popolnoma preglasili celo na dinamiko 'ff' naravnan orkester. Zoprna zadeva, ki pa me po drugi strani ni presenetila, saj sem že večkrat doživel, da je bil zbor (ali pevec) ob orkestru pretirano ozvočen ravno iz strahu, da ga ne bi orkester dinamično »povozil«, pa se je potem zgodilo ravno obratno. Tudi Avstrijci očitno žal nimajo navade, po kateri naj se po začetku koncerta ne bi več hodilo v dvorano (vsaj ne do konca ene skladbe oziroma stavka) in s tem motilo ostalih poslušalcev, saj so ljudje še pol ure po uradnem začetku koncerta vztrajno kapljali v dvorano in brezobzirno topotali po lesenih tleh.

Tine Vučko