Letnik: 2007 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Mario Batelić

THE FELL CLUTCH, MIUSOW QUARTET

Cankarjev jazz, Cankarjev dom, Ljubljana, 26. 4. 2007

Ameriški pihalec Ned Rothenberg se je pri nas že večkrat oglasil, a malone vsakič z drugačno zasedbo (in posledično tudi s precej drugačno glasbo). V spominu mi še najbolj odmevajo njegova izjemno pretanjena dua s Sainkho Namtchylak in Evanom Parkerjem ter presunljiv solističen nastop. Tokratno gostovanje pa je prineslo morda njegovo doslej najbolj radikalno, vsekakor pa najbolj hrupno muziko. Prišel je z zasedbo izvrstnih, preizkušenih glasbenikov, ki so si – za razliko od posnetkov z albuma – privoščili glasno, mestoma celo hardcorovsko zvenečo godbo, ki se je gibko vila med bolj strukturirano improvizacijo in glasnimi improvizacijskimi izbruhi. Pri slednjih je najbolj fasciniralo dejstvo, da si imel občutek, kot bi vsak izmed ves čas zelo dejavne četverice igral sam zase, kot da ostali ne bi bili prisotni na odru, a se je vsak odigran zvok presenetljivo zlil v koherentno, pulzirajočo in enovito glasbo, pri kateri si občudoval tako udarnost skupinskega učinka kot tudi posamične doneske (soli, rifi, vijuganja, igre z elektronskimi in mehanskimi učinki itd.). Tony Buck na bobnih, Stomu Takeishi s fretless basom in Tronzo na slidovski kitari so ob Rothenbergu na basovskem in navadnem klarinetu ter altovskem saksofonu zamešali zvokovni vrvež, ognjemet številnih invencij, iz katerega se je kar kadilo. Vsak je nanašal trdno in strukturno precej begajočo plast. Bobnar je bodisi igral črvst, neusmiljeno enakomeren ritem ali pa se je podajal v minimaliziranje ritmike z drobljenjem po činelah. Basist je izvabljal popačene akorde ali plavajoče solistične linije. Kitarist je mestoma »odbluzil« v ostrozveneči hendrixovski blues, drugič spet je ostrino omilil z drsenjem po strunah z dokaj nenavadnim »drsnikom« – kosom rdečkaste krpe! Vodja glasne tolpe štirih se je predajal hipnotičnim zapletenim linijam, ki jih je dosegal z mojstrskim obvladovanjem krožnega dihanja. Ali pa je posegel po še bolj nenavadni rešitvi za dušilec, kot je bila kitaristova raba krpe za drsnik – pred komadom je sédel (drugače je igral stoje), si zavihal hlačnico do kolena in dušil zvok z golenjo. V nekaj skladbah so dosegli takšno kohezivnost, da ni bilo več jasno, kdo proizvaja kateri zvok, sploh takrat, ko so uporabljali pripomočke za popačenje zvoka. Koncert je bil, kot rečeno, zelo glasen, po drugi strani pa je bil zvok zasedbe zadosti jasen, da si lahko ujel finese in drobne nanose. Žal se je prav na polju zvoka nastop domačega Miusow Quarteta izkazal za precej neposrečenega. Kar me je še bolj začudilo, ko sem izvedel, da je bil za mešalko prav Aldo Ivančić, ki je na skupininem prvencu opravil odlično producentsko delo. Bobni so, denimo, z glasnostjo »požrli« večino prispevkov drugih instrumentalistov, kar velja zlasti za harmoniko Marka Brdnika, ta tudi v solističnih vodenjih komadov ni in ni prišla do pravšnje jakosti. Člani benda so tudi sedeli preveč narazen, kar je dodatno podčrtalo občutek razpršenosti. Pod vtisom zelo dobrega albuma sem pričakoval udaren in zgoščen koncert, a je bil zvočno daleč pod pričakovanimi standardi.

Mario Batelić