SLAVA GANELIN AND NED ROTHENBERG

Falling into Place: Live in Jaffa

Auris Media, 2006

Ni prav dolgo tega, ko smo v pričakovanju koncerta njegovega tria Priority v Ljubljani obnavljali glasbeno zgodbo Vjančeslava Ganelina in ji dodajali nova poglavja. Njegov naslednik legendarnega Ganelin Tria se je takrat dobro odrezal. Vse skupaj pa nas je opomnilo, da smo tega ključnega soustvarjalca zrelega obdobja sodobnega jazza v nekdanji Sovjetski zvezi vse preveč zanemarili. Res je – kot smo že ugotavljali – da je ob razpadu Sovjetske zveze in po odločitvi, da se preseli v Izrael, preživel obdobje prilagajanja na novo sredino, spoznavanja novih sodelavcev in s tem povezanega ustvarjalnega sodelovanja; toda prepozno izdani in še pozneje odkriti oziroma slišani posnetki pričajo o tem, da je že ob prehodu v novo tisočletje s svojim novim triom ter v sodelovanju pri skupnih, praviloma bolj komornih projektih z nekaterimi zanimivi izraelskimi glasbeniki plodovito in prodorno nadaljeval svoje prepričljivo ustvarjalno delo. Kot kaže, je bil osnovni razlog za začasno pozabo nanj tehničnega značaja: nezanimanje evropskih jazzovskih založb za njegovo aktualno, v Izraelu nastajajoče delo (ali pa morda tudi njegova lastna neiznajdljivost pri prizadevanjih, da bi jim dokumente o tem na prepričljiv način ponudil) ter odsotnost primerne, tj. v tovrstne glasbene prakse usmerjene, založbe v njegovi novi domovini, ki bi lahko »pokrila« tudi njegove želje ali potrebe po širši, mednarodni javnosti dostopnem diskografskem dokumentiranju le-tega. S tem v zvezi Ganelin ni imel nikoli velikih produkcijskih zahtev. Večina plošč, ki jih je podpisal bodisi z Ganelin Triom bodisi sam, vsebuje koncertne posnetke. S to prakso nadaljuje tudi v najnovejšem obdobju in pri tem mu je v zadnjih treh, štirih letih prisluhnila manjša novoustanovljena izraelska založba Auris Media. Leta 2003 je londonska Leo Records, s katero je sodeloval skoraj 30 let in katere lastnik Leo Fiegin je tako ali tako »odkril« sovjetski sodobni jazz in s tem predstavil Ganelina ostalemu svetu, sicer izdala njegov prvi in do sedaj edini dokument o njegovih izraelskih sodelovanjih, album Birds of Pasage, ki ga je leta 2001 posnel v duetu z izraelsko pevko in plesalko Esti Kenan Ofri. Pravi dokumenti o njegovem aktualnem delu pa so zagotovo trije albumi, ki so do zdaj izšli pri omenjeni založbi: prvi z enim izmed poskusov novega tria, drugi z aktualnim Ganelin Triom Priority, ki smo ga v tej reviji že predstavili, tretji pa je ta, ki nas zanima tokrat. Žal je tako, da ti albumi, čeprav koncertni, še vedno prihajajo na svetlo z nekajletno zamudo. Tako sta morali tudi med nastankom posnetkov, ki jih vsebuje Falling in to Place – Live In Jaffa, in njihovim izidom preteči dve leti. Ganelinova kreativna sodelovanja z drugimi glasbeniki niso nikoli zahtevala kakšnih obilnejših priprav, vnaprejšnjih srečevanj in predkoncertnih študijskih vaj. Tako je bilo tudi 18. marca 2004, ko sta se znašla na odru prizorišča Mandel v pristaniški Jaffi blizu Tel Aviva skupaj s pihalcem Nedom Rothenbergom. Zadostovalo je seveda spoštljivo vedenje o njunem dotedanjem početju in njegovem pomenu, dokaj površno medsebojno poznavanje glasbe, ki sta jo ustvarjala poprej, stisk roke in dogovor, kako bo koncert potekal. Pa potem tudi zbrano poslušanje drug drugega pri igranju, kakopak − najprej ob solističnih predstavitvah in nato (še toliko bolj) med izvedbo petih improviziranih duetov. Koncert je pričel Ned Rothenberg s solistično izvedbo lastne skladbe The Foot in It z basovskim klarinetom. Sledil je več kot 34 minut dolg samostojni nastop Ganelina, ki mu je dal naslov The Place with the Space. Nanj je odgovoril Rothenberg z dvema solistično izvedenima skladbama v trajanju malo manj kot 20 minut: A Blue Dance za klarinet in Wood in the Metal za altovski saksofon. Potem sta še skupaj nanizala pet improviziranih miniatur. Končni izplen je v svoji dvojnosti prepričljiv: potem ko s solističnimi nastopi dobimo vpogled v ustvarjalno intimo vsakega posebej, skupinska improvizirana igra zavzeto iskrivost dogajanja še za pomembno stopnjo spontane izraznosti nadgradi in popelje do pričakovane gradacije. Koncertni kontekst posnetka samo še doda vznemirljivosti poslušanja.

Zoran Pistotnik