NICK LOWE

At My Age

Proper/Jazz and Blues Ploščarna, 2007

Nick Lowe je širšemu poslušalskemu občestvu verjetno najbolj znan kot producent nekaterih del Elvisa Costella in Grahama Parkerja; je tudi bivši zet Johnnyja Casha, ki je leta 1980 prepeval njegovo pesem Without Love in jo hkrati z albumom Rockabilly Blues poslal na lestvice, predvsem pa je zanimiv in duhovit avtor in izvajalec, ki je nanizal tudi nekaj manjših uspešnic, predvsem Cruel To Be Kind. Po prvih dveh albumih, Pure Pop For Now People (ali Jesus Of Cool) in Labor Of Lust, je njegov solistični output postajal vse bolj nekonsistenten, a vendar kljub temu vreden poslušanja in premisleka. Lowe je sicer ves čas zavestno črpal iz korenin americane in pri tem se ni nikoli preveč omejeval, v njegovih najboljših delih najdemo vse – od bluesa, rockabillyja, Chucka Berryja do Motowna …

Res čisto čisto sveža plošča At My Age je predvsem duhovit izdelek človeka, ki je v zrelih letih in s tem nima kakšnih večjih težav; na plošči bi težko našli kakšno zares zagrenjeno ali trpko pesem, precej več je nekakšnega samoironičnega naboja, ki je prav prisrčno izmuzljiv, denimo v pesmi A Better Man ali I Trained Her To Love Me. Plošča je zelo prijetno producirana – nekakšna mešanica countryja, ki diši po najžlahtnejšem nashvillsko- countryjevsko-klubskem opusu Nata Kinga Cola, na katerega Lowe glasovno večkrat spomni, in poprocka, ki v ozadju izzveni celo malce soulovsko (People Change). Takšna je, da poslušalca pritegne in je ob poslušanju dobre volje in miren. Deluje nekako tako, kot v tej reviji že večkrat omenjena novejša dela Dala Watsona.

Posrečena je tudi oprema plošče. Že naslovnica je izdelana precej zabavno, Lowe s skodelico v roki in z grenkim nasmeškom na licu (sic!) spominja na tiste slavne besede Johnnyja Casha s koncerta za VH1, ko je Williju Nelsonu šepnil, ko je ta skrnil brezalkoholno pijačo med pavzo: »Kaj neki bo z najino podobo v javnosti!!!« In druga stran kovanca, ki jo omenja Lowe v eni od pesmi, zna biti v prihodnosti, v kateri nas, upam, čaka še kak solistični Lowov izdelek, zares navdihujoča.

Matej Krajnc