Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Mario Batelić

LEON MATEK

Zrno

KUD France Prešeren, 2007

Kitarist in pevec Leon Matek (tudi filmar − soustvarjalec dokumentarca Harmonikarji) se počasi, a vztrajno uveljavlja kot eden najbolj samosvojih kantavtorjev, čigar pot poteka precej stran od običajnih tokov, tako glasbenih kot medijskih, ali glede »pripadnosti« določeni sceni. Pa ne, da je v tem osamljen, ampak vseeno se lahko čudimo, da ni njegova ustvarjalnost bolj prisotna v zavesti domačih glasbenih odjemalcev. Matkova muzika namreč korespondira s precej širokim naborom glasbenih idiomov, od popevke prek »klasičnega« folkovskega kantavtorstva do izraza, ki se občasno bliža šansonu ter žanrsko nedoločljivim pesmim, ki jih krasijo zelo izvirne rabe raznorodnih etno prvin. Tale pretanjeni kantavtor, ki je sredi devetdesetih z bendom Juhej in Vuhmepiš (korenine le-tega najdemo v zasedbi Prepozno za krokodile), glasba katerega je bila s strani protagonistov krščena za »ljudski rock«, celo nastopil na Novem rocku, je svojo nagnjenost do ljudskih muzik, še posebno balkanskih, manifestiral v duu LeonzMinko, spočetem s harmonikarico Minko Đonlić. Če je, razumljivo, v sodelovanju z Đonlićevo Matek odplaval v sevdah, podobnih neposrednih namigov na Zrnu ni najti, a harmonikarica na albumu Zrno Maja Vujović precej pogosto zasuka melodijo v balkanske vode. Njeno igranje vendarle ne vpliva neposredno na glavni tok melodije, kar deluje zelo učinkovito, kajti tako lahko poslušamo zelo lepo uravnovešeno večtematsko glasbo, v kateri zvok harmonike nekako »smukne« mimo ostalih, pove svojo zgodbo in se, po krajšem ali daljšem ekskurzu, vrne nazaj. Harmonikarica pa ni zadolžena le za okus orienta, saj se odlično znajde v čaranju drug(ačn)ih pokrajin, ki pa redkokdaj namignejo na neko določeno ljudsko tradicijo; poleg nje na albumu igrajo še Marjan Gradišar - Mak (bas, spremljevalni vokal), Blaž Celarec (tolkala) ter kopica pevcev: Višnja Fičor, Miha Nemanič, Predrag Dinić, Mirč Matek in Anja Urbanc. Posnetek v odlični produkciji Boruta Činča ponuja občutek neposrednosti in prijateljstva, saj glasbo preveva duh po neobremenjenem muziciranju. Matek je avtor vse glasbe in besedil na albumu; kakor se v glasbi veselo s(m)uka okrog različnih izraznosti, tako je tudi v besedilih našel pravo mero in spisal pesmi, ki se lepo podajo posamičnim glasbenim oblikam. Že dolgo nismo slišali tako romantičnih pesmi z dostikrat sanjavim vzdušjem, katerih navidez enostavna besedila (ki jih lahko »mimo glasbe« beremo tudi kot poezijo) navdušijo prav s to enostavnostjo, ki pa v sebi skriva velike življenjske resnice (o ljubezni, naravi, minljivosti); pesmi te s svojim sporočilom kljub sanjaško-melanholičnemu občutku dodobra predramijo. Nekateri komadi nas že ob prvem poslušanju zmedejo, recimo Zlato žito žanjemo, ki zveni kot slovenska ljudska (a seveda ni), druge pesmi pa se nam že po par poslušanjih tako vtisnejo v spomin, da se nam zdi, kot bi jih od nekdaj poznali, kot da so kakšni zimzeleni ali ponarodele ljudske (v slednjem me je Matek nekajkrat spomnil na Kreslina). Takšna je, recimo, pesem Ko naju več ne bo, ki je gotovo eden najlepših in najbolj pametnih kantavtorskih komadov v zadnjem času. Album Zrno je, skratka, zbirka imenitnih pesmi in viž, ki se kar same od sebe ponujajo v večnamensko rabo; lahko jih »le« poslušamo, se ob njih zamišljeno zibamo, si prepišemo kakšen bistroumen verz v zvezek s pametnimi mislimi, si požvižgavamo zapomljive, mamljive melodije ali pa ga – in Zrno kar kliče po tem! – podarimo dragi osebi.

Mario Batelić