PAUL McCARTNEY

Memory Almost Full

Hear Music, 2007

Ko pogledaš reklamni spot za novo McCartneyevo ploščo na Amazonu, pomisliš, da je reveža bivša soproga Heather Mills obrala do kosti. Da mora sir Paul, zdaj zreduciran domala na klošarja, prosjačiti, naj mase množično kupujejo njegov novi album. No ja, prosjačiti … Recimo raje – glasno pozivati. Seveda smo krivični do mojstra, če na ta spot gledamo samo s te plati. Možak je bil vedno duhovit, včasih že malo »izprijeno«; skozi leta je vsaj milijonkrat podrl stereotip, da je bil »mehkejši« od Lennona. To seveda ne drži, kot ne drži, da bi bil spot na Amazonu namenjen zgolj in samo brezsramnemu pozivanju ljudi v trgovine. Malce agresiven je, ja. Tega bi mu ravno ne bilo treba, tudi če se deloma šali. Ampak pustimo. Njegova nova plošča je preveč zanimiva, da bi razmišljali o komercialnih plateh in mojstrovem značaju. Dobro, priznam, prva mala plošča Dance Tonight je čisto simpatična, a na album kot celoto nehote vrže slabo luč »kremšnitarstvo«, kot je nekoč dejal Marko Brecelj. Pesem bi bolj sodila ob bok All Together Now na albumu Yellow Submarine (1969), vendar je, če poznamo kontekst, jasno, zakaj se album začne s to pesmijo. Sir Paul naj bi ga začel ustvarjati še pred prejšnjim (Chaos And Creation), ki je bil izvrsten, ob vsem medijskem pompu okrog njegovega zasebnega življenja pa je, večni optimist in celuloidni pajac, ki se vedno postavi na noge, moral nekako pokazati, da še uživa v glasbi in življenju. Zato je Dance Tonightveč kot samo prijetni singalong. Ponuja pa album precej več kot to. Najprej, zvok je zelo moderen. Pesmi so večkrat precej eksperimentalne in hkrati mccartneyjevsko prepoznavne (Ever Present Past), dovolil si je celo nekatere besedne igre. Uvod pesmi You Tell Me, ki je ena najboljših s plošče, spominja na kaj s plošče Magical Mystery Tour ali malih plošč Beatlesov tam okrog leta 1967. You Tell Me je kar nekako, če že uporabljamo beatlesovsko terminologijo, »eleanorrigbyjevska«, nujno pa jo je postaviti v kontekst zadnjih let. Prav tako Mister Bellamy, Winter Clothes in Only Mama Knows. Na plošči skoraj ni šibkega trenutka, morda je Dance Tonight edina res preprosta pesmica. McCartney si je spet upal, producentsko palico pa je tokrat prijel David Kahne. McCartney se je spet potrudil, kar pomeni dve odlični plošči v zadnjega pol desetletja. Memory Almost Full je kot celota celo močnejša kot Chaos. Kar je seveda zelo dobra novica, še posebej za tiste, ki so ga že odpisali. In tudi za tiste, ki ga ne bomo nikoli, bomo pa vedno kritično presojali.

Matej Krajnc