MISS.BEE

Designer Love

Eyebulb, 2007

Ne zgodi se pogosto, da bi določena skupina šele na tretjem albumu odprla ventile. »Normalna« razvojna pot gre kvečjemu v obratni smeri: najprej se igra za dušo, potem vse bolj preračunljivo za denar in slavo. Ker slednje na domači klubski sceni ne priteka v obilici, če sploh, tri albume in več vztrajajo le izvajalci, ki jim je glasba predvsem notranja potreba. Ostala večina pa po hitro vkup spravljenem in komercialno neuspelem cedeju zamenja hobi. Če so se na prejšnjih dveh ploščah kranjski Miss.Bee še dobrikali poslušalcem, čeprav še vedno ne v smislu prilagajanju širšemu okusu, ampak so bile pesmi le bolj melodične in kompaktne, so tokrat zavili po svoje. Postali so na moč samosvoja rockovska skupina, tudi na račun komunikativnosti in splošne všečnosti. V želji po razširitvi ustvarjalnih potencialov so se na novem cedeju spustili na drseč teren, podali so se v eksperiment tipa »skočimo v vodo, čeprav ne vemo, če sploh znamo plavati«. Tako preizkušanje lastnih zmožnosti daje običajno mešane rezultate; ko se skupina ujame na neki nepredstavljivi ravni, ko samo sebe preseneti, je to nekaj najlepšega, kar se zgodi v glasbi, takrat kar poletijo, po drugi strani pa obstaja velika nevarnost praznega zadovoljstva, ko v skupini vsak pravzaprav igra le zase.

Uvodna, na skladbi Forest skupine The Cure sloneča, Meadow je primer usklajenosti skozi razigranost. Pesem ima nit, glasbeniki vedo, kam naj jih pesem pelje in to znajo tudi uresničiti. Ja, včasih je potrebno tako malo, le namig, preblisk in stvari stečejo. Medtem ko se Miss.Bee večkrat zapletajo z disonantnimi kitarskimi igrami in se poskušajo izmotati s prežvečenimi, kar banalnimi soliranji. Ostaja občutek, da so tokrat Miss.Bee ploščo ustvarjali ločeno. Glavna čebelica, Melita Feldin, povsem zglednim pesmim vdahne čustven naboj, le da so tokrat položene v naročje spremljevalnih glasbenikov, ki si želijo več, ne le rutinske spremljevalne vloge. In potem sonične kitarske igre podkrepijo Melitin ranljiv glas ali pa odvrnejo pozornost drugam. Če postane plošča Designer Love mestoma − ali sčasoma − težaven poslušalski zalogaj, skupini ne gre odreči dobrih namer, tj. obrat od uglajene pop skupine k vse bolj razčlenjenim oblikam rocka. Morda bi lahko ta CD šteli za nov začetek, za prelom k nečemu, kar naj bi se šele izoblikovalo v prepričljiv izraz. Morda so se ustvarjanja plošče le lotili z napačnega ali zanje neustreznega konca. Še vedno so namreč najbolj prepričljivi, ko za osnovo vzamejo preprosto zamisel, ko jim ni potrebno preveč razmišljati in se zapletati brez potrebe. Miss.Bee še v tretje predstavljajo potencial, ki se šele ima izpolniti.

Janez Golič