WILLIE NELSON

Songbird

Lost Highway, 2006

Vedno ko pri kaki zadevi sodeluje Ryan Adams, rahlo zastrižem z ušesi. Kot pri Lanoisu in Rubinu. Če je zraven še Willie Nelson, je pričakovanje toliko večje. Še posebej po zelo luštnem albumu You Don't Know Me (glej Musko, št. 5-6/06). Willie ima tu pa tam kak izlet, ki ni ravno posrečen, a priznati je treba, da jih ni veliko in nova plošča ni eden izmed njih. Pravzaprav me vedno fascinira, kako se tem legendam še sploh ljubi, kako še vedno iščejo nove izzive in se spopadajo z njimi (uspešno ali manj uspešno, glavno, da jih iščejo). Album Songbird so ob izidu razglasili za sovpad dveh generacij. Sodelovanje Ryana in Willija je takoj vzbudilo pozornost, čeprav ne vem, zakaj, kot da Willie ni sodeloval že z vsemi, tako smrkavimi kot vsega vajenimi. Zato me blebet okrog tega sploh ni zanimal in nekateri intervjuji, v katerih sta glasbenika razglašala hvalo drug drugemu, tudi ne. Zanimala me je plošča. In plošča je upravičila pričakovanja. Na njej igra Adamsov bend The Cardinals in pesmi so skrbno izbrane, tako avtorske Willijeve, čeprav datirajo malce dlje nazaj, kot priredbe, ki so najboljši trenutki plošče; predvsem dve – Cohenova Hallelujah in zaključna Amazing Grace, ki si jo je Willie dovolil »skruniti« malce drugače, malce manj himnično, zato pa bolj udarno, kar pravzaprav po drugi strani pesem tudi je – udarna himna. Prav tako je zanimiva obdelava Parsonsove $1000 Wedding. Nekateri bi morda rekli, da je z malce ostrejšim pristopom načel subtilnost pesmi, toda to vidi vsak po svoje, tudi Ryan Adams, če smo že pri tem … Njegova pesem Blue Hotel je prav tako prima dosežek, čeprav si bom verjetno največ vrtel Hallelujah. Willie Nelson je pokukal tudi v repertoar Grateful Dead. Stella Blue sicer ne deluje tako dobro kot Grace, Weddingali Hallelujah, je pa dobrodošla. Willijevi avtorski prispevki, ki sicer niso čisto novi (Sad Songs And Waltzes je, denimo, z albuma Shotgun Willie iz zgodnjih sedemdesetih (1973)), dokazujejo, zakaj je možakar še vedno tako vpliven tudi po avtorski plati. V šestdesetih mu je stal na poti pravzaprav samo uradni Nashville in dolgo je trajalo, da se ga je osvobodil. Pomenljivo je, da je na ta album uvrstil ravno pesem s plošče Shotgun Willie, ki je bila ena njegovih prvih »svobodnih« (za Atlantic).

Pri štiriinsedemdesetih je Willie Nelson še vedno zelo svoj, prijetno preseneča in prav zanima me, kakšna bo njegova naslednja plošča, česa se bo lotil. Kar koli že bo, nekatere izvedbe s tele zadnje sodijo med njegove najboljše. Tudi Cohen se bo verjetno strinjal s tem.

Matej Krajnc