RAZLIČNI IZVAJALCI

Africa and the Blues

Neatwork, 2006

Ne boste verjeli, a to je najdražja CD-plošča v moji zbirki. Zanjo sem odštel skoraj 10.000 nekdanjih slovenskih »d«olarjev. No, gre za težko dosegljivo zbirko v glavnem terenskih posnetkov Gerharda Kubika, antropologa in etnomuzikologa, ki je postavil povsem nove teorije o genealogiji bluesa in je verjetno eden pomembnejših znanstvenikov na tem področju. Knjiga z istim naslovom je izšla že pred leti in je bila ocenjena v Muski, prva naklada CD-ja pa je hitro pošla, zato je lanski ponatis dobrodošlo dopolnilo knjižni izdaji in prav je, da na njegovo delo opozorimo z oceno te zdaj znova (a še vedno težko) dosegljive plošče, saj prinaša 36 posnetkov, ki nazorno podpirajo Kubikove teze, rezultate terenskih raziskav in včasih prav nora ugibanja, ki se vendarle velikokrat pokažejo za pravilna. Sam Kubik priporoča poslušanje te glasbe ob branju knjige z istim naslovom, ki je sicer zahtevno znanstveno čtivo, a je spisana v preprostem in razumljivem jeziku. No, za prvi stik s Kubikovimi spoznanji je dovolj že pozorno poslušanje CD-ja in študij priloženega zgoščenega teksta. To torej ni plošča, ki bi jo poslušali za zabavo, ampak zbir posnetkov, ki nam v popolnoma drugačni luči kažejo tako ameriški blues kot razne afriške godbe, ki so takšne ali drugačne romale v Severno Ameriko in se potem modificirane vrnile v Afriko. Jedro Kubikove teorije je v tem, da je blues nastal v ZDA in da se je preko plošč, radijskih valov in koncertov ameriških blues izvajalcev po Afriki sprehodil po celini ter na posameznih področjih (Mali kajpak prednjači) pustil neizbrisen pečat. Kubik v svojih raziskovanjih ni bil osamljen, saj so mu pomagali številni sodelavci, najpomembnejši pa se zdi prispevek našega znanca z Druge godbe in postojnskega bluesa Davida Evansa, ki je že v preteklosti spisal nekaj vsaj za tiste čase verodostojnih del o bluesu. Med našemu ušesu bolj zanimive sodi skladba Yer Sabou Yerkoy Alija Farke Toureja. Kubik in Evans jo v knjigi primerjata z glasbo Johna Leeja Hookerja in pokažeta podobnosti in specifike. Evans je kot dokaj dober kitarist prispeval etnomuzikološko analizo (z notnim zapisom kajpak, ki ga imajo predvsem naši etnomuzikologi še vedno za osnovo etnomuzikologije), Kubik pa je pokazal temelje svoje teorije s tem, kako je Hooker vplival na Toureja. Kubikova usmeritev je bolj antropološka, zato so komentarji k posnetkom polni tudi podatkov o tem, ob kakšnih priložnostih so izvajali določene skladbe. Gre torej za ploščo, ki ponuja vrsto študijskih izzivov in odpira novo problematiko za prihodnost.

Jane Weber