Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: TC Lejla Bin Nur

RAZLIČNI IZVAJALCI

The Rough Guide to Bellydance Cafe

World music network/Jazz and Blues Ploščarna, 2007

Ko sem prvič ugledala tole ploščo, me je ob naslovu kar rahlo streslo: raznoterih takšnih in drugačnih »trebušnoplesnih« (bellydance), kakor tudi kavarniških (cafe) kompilacij z arabskimi in drugimi muzikami je še ne tako davno mrgolelo celo v naših, sicer s temi zvoki pretežno zelo slabo založenih veleblagovnicah z zabavniško robo; prinašajo pa povečini na kup zneseno vse po vrsti, zlasti pa v nedogled ponavljajo ene in iste uspešnice največjih zvezdnikov ad nauseam. Slednje bi sicer mogli občasno očitati tudi seriji The Rough Guides, ki pa vendarle velja za malce resnejši uvod v glasbe raznoterih koncev sveta in žanrov, ampak tokrat sem ob prvem preletu izvajalcev prepoznala le enega samega, znano pa sta zazvenela še dva ali trije. Zgodba se je prezrcalila v nasprotje takoj, ko sem si ploščo doma prvič zasukala: prepoznala sem večino skladb in ob izvedbah nepričakovano neskončno uživala – in to ne da bi takoj ob prvih taktih skočila pokonci, se opasala s cekinčki ter noro zaplesala do zadnjega odjeka. Da ob plošči ni treba zaplesati, ni očitek, temveč pohvala: plošča se da namreč poslušati s polno pozornostjo tudi v relativni lenobni negibnosti (no, kdaj pa kdaj že kak del telesa nevede malo pomiga) in glasbeno nič ne izgubi. Čeprav je najprej plesna in jo orientalskim plesalkam in plesalcem toplo priporočam (sploh tistim, ki znajo malo več in se navdušujejo za koreografije), se res zelo dobro tudi posluša. To pa je pri kompilacijah za orientalski ples dokaj redko, še celo odlična serija plesalke Jalile (s pravim imenom Lorraine Zamora Chamas) utegne poslušalca neplesalca sem ter tja zdolgočasiti – verjetno sicer ne zato, ker bi bila glasbeno manj kvalitetna, navsezadnje sta dve od osemnajstih plesnih skladb Vodnika prav iz Jaliline serije v izvedbi Mokhtarja Al Saida. Vodnik po trebušnoplesni kavarni se verjetno ob kvaliteti godbe, izbrane z različnih albumov, ki so povečini izšli pri založbi Hollywood music center, tako dobro posluša tudi zato, ker je zvočno silno pisan in nas vodi od plesno prirejenih klasik (Enta Omri, ki jo je za legendarno Umm Kalsum zložil tudi legendarni Mohamed Abdelwahab) do dandanašnjih poletnih popovskih uspešnic (egiptovska Ya habibi ya ainy bojda Amra Diaba, znana tudi v izvedbi Alabine, tokrat pa v izvedbi maroškega orientalskega plesalca in koreografa Mayodija) in od Maroka (1) čez Egipt (7), Izrael (1), Libanon (1) in Sirijo (4) do Turčije (2) in celo Grčije (2), z vso pestro paleto slogov, stilov in glasbil.

Raks šarki je nadpomenka, ki se prevaja 'orientalski ples' in je rahlo umetna tvorba, saj vsebuje paleto plesnih slogov in stilov z lastnimi poimenovanji, npr. raks ghawazi, raks baladi, raks saidi ... včasih pa tudi raks kiči, kot pravi ena naših najboljših orientalskih plesalk Nursel. Izraz trebušni ples pa je kakopak zahodna pogruntavščina, stara verjetno že vsaj stoletje, raje dve, prosto po Jalili je tudi najbolj razširjena oprava orientalske plesalke, ki razgalja trebušček in še kaj, plod zadnjih stoletij in zlasti fantazem zahodnjakov, medtem ko je obleka tradicionalno in zgodovinsko cela in polna ter zakrivajoča. Gibi pa sploh ne temeljijo na trebuhu, temveč povsod drugod − bokih seveda, a tudi grodnici, ramenih, rokah, nogah, obrveh ... Ampak to seveda že veš?

TC Lejla Bin Nur