RICHARD THOMPSON

Sweet Warrior

Proper/ Jazz and Blues Ploščarna, 2007

Ste že slišali za Loudona Wainwrighta III.? Niste? Škoda! Če pa ste, potem gotovo poznate tudi ime Richard Thompson, ki je v osemdesetih pomagal narediti tri verjetno najboljše Wainwrightove albume, ki so jih literarni zgodovinarji poimenovali »angleška trilogija«. Vendar Thompsonovo ime govori tudi samo zase, na nizu bolj ali manj uspešnih, predvsem pa kultnih solističnih albumov. Poslušal sem precej Thompsonovih plošč in tudi pesmi njegove žene Linde; oba sta pojem angleške sodobne glasbe. Predalčkarji ju predalčkajo v keltski folkrock, vendar verjetno najbolj sodita v tisto, čemur pravimo kozmična glasba – zelo enostavno. Thompson je v osemdesetih imel kultno in tudi deloma komercialno uspešno obdobje, ki se je nekako končalo v poznih devetdesetih z albumom Mock Tudor, ko je zapustil založbo velikanko in šel eksperimentirat z drugimi projekti, ki so vsi držali raven kvalitete, zastavljene pri solističnem delu. Prvič po letu 2003 se »vrača« z albumom, na katerem spet skorajda tematsko obdeluje ljubezen kot bojno polje; že naslovnica plošče je zanimiva in da slutiti tudi prefinjen humor, s katerim se Thompson loteva v njegovem opusu sicer že dobro znane teme. Pesmi, kot so Needle And Thread, She Sang Angels To Rest in Guns Are The Tongues (v tej glavni junak od ljubezni omamljen konča kot samomorilski terorist), so čudoviti primeri Thompsonove tematske konsistence skozi celotno ploščo, ki je pravzaprav ves čas rahlo varljiva … malce pozneje povemo, zakaj; besedila so tu pa tam na videz klišejska, a učinkujejo kot, denimo, v She Sang Angels To Rest, ker zadobi kliše nekakšno »ostrino« v prav tisti vrstici, kjer najmanj pričakujete, da bi se »kliše« lahko »popravil«. Zelo pomembno spoznanje je, da Thompson ostaja tudi človek, ki zna v svoje pesmi imenitno vpeti zeitgeist – ena najboljših pesmi s plošče je Dad's Gonna Kill Me, predstavljena tudi na Amazonu, in okrajšava za Bagdad ni naključje.

Povejmo torej: ljubezen kot bojno polje lahko pri Thompsonu razumemo na dva načina, oba sta metaforična, le da je drugi (družbenokritični in zeitgeistovski) bolj krut … Thompson s čelado na ovitku torej ni zgolj samoironičen, ampak tudi opozarja, čeprav opozarja z ravno pravo dozo tistega, čemur rečemo »med vrsticami«. Ja, must be old Death a-walkin'.

Matej Krajnc