THE TWILIGHT SAD

Fourteen Autumns And Fifteen Winters

Fat Cat, 2007

Angleški neodvisni založbi Fat Cat vsake toliko uspe plasirati med širše poslušalstvo izvajalca, ki ga je pred tem poznal le zaprt krog ljubiteljev. Najprej so med velike uspeli izstreliti islandske Sigur Ros, nedavno so »prodali« še Animal Collective, ki so podpisali za vse močnejšo Domino. Naslednje odkritje s komercialnim potencialom so The Twilight Sad iz okolice Glasgowa. Tudi oni porekla ne skrivajo, pojejo z močnim škotskim naglasom, kar jih razlikuje od tisoč drugih rockovskih skupin, oziroma pojejo, kot čutijo. Ravno čustveni moment je glavno orožje skupine, izraženo skozi grlo pevca Jamesa Grahama. Njegova interpretacija se sprehaja po tanki liniji med avtentičnim in artističnim, med primarnim krikom in zadržkom. Nikoli ne gre preko, a glas je ekspresiven, odprt. Poje zato, ker ima kaj sporočiti. Podporo ima v skoraj obrednem bobnanju, ja, tudi ritem nikoli povsem ne spusti, zadržan je do tričetrtinskega udarca, a teče dovolj gladko, s pravilnimi poudarki. Bolj nenavadni so prijemi ostalih glasbil. Na celem albumu skoraj ni »pravega« rifa, če pa že, to ni gradnik pesmi, ni zapomljivih akordov, še manj prepoznavnega solističnega vložka. Vse lebdi, se meša, zdi se, da le polni vmesni prostor med bobni in vokalom, dokler se v podaljških skladb prav tekstura ne izkaže za enega od temeljev njihovega pristopa. Takrat jih šele odnese kot nekakšne udarnejše Sigur Ros, takrat se šele odlepijo od sicer prizemljene izpovedi. Zaradi instrumentalnih podaljškov so skladbe daljše od treh minut. The Twilight Sad izven nabitega rockovskega zvoka še najdejo prostor za druge instrumente − menda so že začeli kot instrumentalna skupina, ki je eksperimentirala z vsem mogočim, kar jim je prišlo pod roke. Tak odprt pristop na plošči odmeva le v njenih umirjenih delih in v ozadju psihedeličnih pasusov, le kot ravnotežje trdnim temeljem pesmim.

Na »papirju« nič od tega, kar počnejo The Twilight Sad, ne predstavlja novosti. Vse je že slišano, preigrano. Ampak še vedno ostanejo privlačne melodije in pretresljivo petje, ostane celostna drža, ki priča, da gre pri njih še vedno zares. Ostane nekaj, česar se ni moč priučiti. Za kalkuliranje kaj in kako naprej bo že še čas (novi album Interpol je lep primer tega). Takrat pa bodo − po logiki stvari − že varovanci večje založbe.

Janez Golič