Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Janez Golič

VON SÜDENFED

Tromatic Reflexxions

Domino, 2007

Letošnji album skupine The Fall, Reformation! Post TLC, zajedljiv komentar Marka E. Smitha na vrsto vračajočih se starih skupin, se še ni umaknil s polic novih izdaj, ko mu že dela družbo plošča Tromatic Reflexxions, skupno delo Marka E. Smitha in dveh članov nemške posttehno zasedbe Mouse On Mars. Navidez tole ne gre skupaj. Najbolj samovoljen, zajedljiv, tečen, vzkipljiv mož v »rock'n'rollu« se je spečal z glasbenikoma iz drugega mentalnega sveta. Mark je pričakoval, da bosta Mouse On Mars dobro nadomestilo za njemu ljube CAN, vendar Jan St. Werner in Andy Toma glasbe iz sedemdesetih let nikoli nista poslušala. Pravzaprav nista poslušala niti The Fall. Kako je bilo potemtakem sodelovanje sploh mogoče? Najprej je treba vedeti, da je Mark E. Smith že sodeloval s številnimi »elektro« zasedbami (Coldcut, Tackhead) in da se ena njegovih osnovnih zapovedi glasi repeticija in še enkrat repeticija. Potem ni več pomembno, ali to zagotavlja rockovska skupina ali tehno pumpanje. Na drugi strani tudi Mouse On Mars nista ozko usmerjena. Obvezno vpeljujeta organske zvoke, premetavata in gneteta, modificirata, režeta in spajata zvoke v enovitem toku, kar je ne le spodobna spremljava, ampak dobrodošla nadgradnja siceršnje nujnosti, ki jo spodaj potrebuje Mark E. Smith. In ne nepomembno, tokrat se je začuda Mark podredil, prepustil zvočno manipulacijo Janu in Andyju, kar se je izkazalo za dobro potezo. Sedaj namreč Markova interpretacija ne oporeka načinu dela Mouse On Mars, ne stojijo na nasprotnih bregovih, ampak je lepo usidran v njun siceršnji zvok. Na drugi strani pa sta tudi Mouse On Mars malce prilagodljiva, predvsem v skoraj britpopovski Rhinohead in sklepni, kitarsko ambientalni Dearest Friends.

Sicer se Mouse On Mars komaj ozirata na to, kaj in kako Mark E. Smith »poje«. Režeta po svoje, dokaj značilno tketa zvočno sliko iz neštetih utrinkov in zanju je Markov glas še ena, tokrat sicer izredno pomembna, sestavina, ki jo uporabljata. Njegov karakter sta morala kakopak ohraniti, končno je enakovreden sodelujoči in ne le »zvok«. No, morda je Mark dovolil poseg cutandpaste tudi zato, ker se tokrat v besedilih ni pretirano trudil, recimo, da jih je kar stresel iz rokava. Večinoma gre kar za improvizacijo na nek zasebni pripetljaj, ki bi samo pogojno lahko bil slika neke širše situacije. Je pa tak pristop dober namig, da zna tole ad hoc sodelovanje nadaljevati, kajti tudi Mouse On Mars nikakor ne zmanjka glasbenih zamisli. Oziroma še takrat, ko se zdi, da se vrtita v krogu, je v tem krogu polno detajlov, neskončnokrat več kot v marsikaterem »živem« rockovskem bendu.

Janez Golič