Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Janez Golič

WILCO

Sky Blue Sky

Nonesuch, 2007

Jeff Tweedy je občutljiva duša. Njegove umetniško naravnane antene hitro zaznajo zunanje vplive, občutljive so tudi na notranje impulze, kar vodja skupine Wilco prepričljivo prevede v svoje pesmi. Zato zbirke pesmi običajno dobro odražajo stanje, v katerem se nahaja v določenem obdobju in se ne trudi prikriti zunanjih glasbenih vplivov. Vsaj nekaj praviloma izstopajočih pesmi vsakič določa poglavitno sporočilo albuma, po tistih nekaj pesmih se za nazaj spomnimo vsake plošče kot celote. Tako je Summerteeth vesela plošča, z močno zaslombo v glasbi The Beatles, sledil je depresiven, moreč album Yankee Hotel Foxtrot, odraz težavnega psihičnega stanja, odvisnosti od drog in zvočnega eksperimentiranja s pomočjo Jima O'Rourka. The Ghost Is Born je že nakazoval prehodno stanje očiščevanja, ki se je v polnosti uresničilo na aktualnem albumu Sky Blue Sky. Depresivna faza je daleč za Jeffom, sedaj diha s polnimi pljuči. Zato je glasba na tem albumu lahkotna, neobremenjujoča, sveža. Uvodna Either Way bi lahko odmevala tudi s hotelske terase in je dober smerokaz, kam tokrat vleče Tweedyja: »Morda bo danes sijalo sonce in odgnalo oblake, morda ne bom tako prestrašen, a poskušal bom razumeti obe plati.« Predvsem ne koplje prav globoko v lastno psiho, raje se prepušča veselim platem bivanja, kvečjemu melanholiji, a neke bolečine ni več. Temu ustrezno je naravnana glasba. Kar nekaj je na videz preprostih akustičnih pesmi (Sky Blue Sky, Please Be Patient With Me) − vsaj po merilih prejšnjih plošč. Kar še vedno pomeni, da marsikateri nadebudni kantavtor v vsem življenju ne bo napisal tako dobre pesmi, kot jih Tweedy spiše mimogrede. Na drugi strani je nekaj pesmi (Shake It Off, Walken), v katerih odmevajo progresivni toni Loose Fur, prostočasne skupine, kjer so združili sile Tweedy, O'Rourke in bobnar Glenn Kotche. In potem je tu jedro albuma, pesmi, po katerih si bomo ploščo Sky Blue Sky zapomnili, torej tiste, ki ploščo definirajo, jo ločujejo od vseh prejšnjih izdaj skupine. To so pesmi, v katerih prednjačijo izvrstni kitarski dialogi Jeffa Tweedyja in Nelsa Clina, za slednjega je kar težko verjeti, da izhaja iz jazzovske scene zahodne obale ZDA. Jeff in Nels se namreč spogledujeta po najbolj navdahnjenih trenutkih južnjaškega rocka (ja, v mislih imam Allman Brothers Band) ali Television (konkretno kar skladba Marquee Moon), Neil Young pa je tako in tako vedno nekje blizu. Impossible Gemany ima potencial pesmi, ki bo še dolgo ostala v koncertnem repertoarju skupine, saj bi jo zaradi številnih prehodov in odprtih instrumentalnih delov zlahka podaljšali na trikratno dolžino. Ali Hate It Here, ki jo Tweedy vokalno izpelje izven vodilnih akordov in vmes še nekajkrat zavije po svoje − tako da na koncu vse skupaj zveni povsem »naravno«.

Ali je trpeči umetnik sposoben ustvariti veliko, nadčasno umetnino − in še to v posebnih »družbenih« okoliščinah, bi se upravičeno vprašali ob plošči Sky Blue Sky. Verjetno bi prikimali. Razbremenjeni Wilco tokrat niso premaknili glasbenih meja, še svojih komaj kaj. Sicer pa, bi jih morali? Premikanje meja pač tokrat ni bil njihov namen, so pa še enkrat posneli pošteno ploščo, tako, ki odseva njihovega stanja duha.

Janez Golič