DRUGA GODBA '07

Ljubljana, 15. 5. in od 21. 5. do 28. 5. 2007

Letošnji, že 23. festival Druga godba je tudi tokrat postregel z množico zelo raznolikih glasbenih dogodkov zadovoljive kakovosti. Težko je sicer najti specifično rdečo nit, ki naj bi povezovala nastopajoče letošnjega festivala, vsekakor pa se lahko še naprej trdi, da sodi Druga godba glede na svoj program med vrhunce glasbene ponudbe dobro izbranih imen svetovnih glasb ter t. i. drugačnih godb pri nas in v okoliški regiji. Kljub prisotnosti nekaterih mednarodno popularnih in že dobro priznanih imen festival še naprej nadaljuje s predstavljanjem širše še nepoznanih glasbenih slogov oziroma njihovih izvajalcev in posredno izvornih območij, kot sta bili to letos zasedbi iz Belizeja in Tajske. Za drugo pomembno stalnico, ki daje omenjenim glasbenim dogodkom večjo težo, pa velja dejstvo, da si lahko največjo mero glasbenih razkritij oziroma poslušalske sladokusnosti obetamo ravno od tovrstnih zasedb – kot se je na primer izkazalo ob nastopu Ernsta Reijsegerja in njegovih glasbenih gostov. Posebno pozornost si ob tem prav gotovo zaslužijo tudi ekskluzivni nastopi nekaterih domačih zasedb. Za slednje velja v prvi vrsti izpostaviti predvsem Godaliko.

Glede na vsebinski koncept ter na odziv obiskovalcev bi se pogojno dalo med skupino šestih koncertnih večerov izpostaviti tri relativno sorodne pare dogodkov. V prvo skupino bi uvrstil »sedeča« koncerta iz Cankarjevega doma, kjer je v obeh primerih šlo za posamična nastopa pri nas samo delno poznanih glasbenikov. Tako pri enem kot drugem je bila prisotna nekoliko manj številna, a zelo pozorna publika, s katerimi so izvajalci znali ustvariti tako rekoč intimen odnos pri posredovanju svoje glasbe do njih. Sicer medsebojno glasbeno precej oddaljeni zasedbi, norveška Hanne Hukkelberg in skupina Ernsta Reijsegerja, je težko uvrstiti med konvencionalne žanrske oznake, saj jih presegata in tudi kombinirata, pri obeh smo bili lahko priča veliki pretanjenosti izvedbe in ob tem precejšnjemu čustvenemu naboju. Mlad norveški kvintet Hanne Hukkelberg je ponudil domiselne in posrečene glasbene rešitve pri izvedbi svojih skladb. Kljub multiinstrumentalnosti vseh članov je šlo v tem primeru za očarljiv minimalističen pristop k igranju, ki je postavil pevkin vokal v osredje, ob njem pa na vsako stran zlitje dveh glasbil v zvok enega. Rezultat je bila prefinjena mehkoba zvoka zasedbe, kjer ni bilo prostora za impulzivne dodatke, temveč le za koherentno čutno valovanje glasbe skozi celoten nastop. Nasprotno pa smo pri zadnjem nastopu festivala lahko videli, kako privabiti iz enega glasbila, v tem primeru iz violončela Ernsta Reijsegerja, množico glasov drugih. Koncert Reijsegerja in njegovih gostov sodi glede na svojo izvedbo ter zasedbo samo med najbolj drzne letošnje Druge godbe. Nizozemski čelist je s svojim, sprva repetitivnim, igranjem že sam zapeljal poslušalstvo v svojstven svet namišljenih in v ozadju občasno projiciranih podob iz Herzogovih filmov. K temu sčasoma dodan močan, a subtilen vokal Senegalca Molle Sylle in kasneje še sardinsko petje kvinteta Cuncordu e Tenore de Orosei je omenjen učinek še poglobilo. Prepričljiv in ganljiv nastop je publiko nedvomno prepričal, da se na takšnih festivalih obrestuje vztrajati do zadnjega dne, čeprav gre pri tem za koncert manj znanih izvajalcev.

Drugo skupino letošnje Druge godbe tvorita že po predhodnih predvidevanjih najbolj množično obiskana koncertna večera v Križankah. Zaslugo za to nosita nastop zvezdniškega Gotan Projecta ter portugalske fadistke Marize. Obe zasedbi sta uvedla predhodna nastopa slovenskih skupin – Godalike in Astorpie. V grobem rečeno so bili omenjeni izvajalci povezani predvsem prek izhodišč svoje glasbe v tangu in/ali v izpostavljanju zvoka godal. Res je sicer, da sta bila Mariza in Gotan Project delu publike poznana že s svojimi albumi, verjetno pa sta skupini pridobili takšno množico generacijsko zelo raznolikega gledalstva predvsem na račun predstavnikov podobnih glasbenih zvrsti, ki so jih v teh koncih in globalno sicer popularizirali glasba in nastopi skupin tipa Madredeus in Bajofondo Tangoclub. Glede na pozitiven odziv obiskovalcev in na kakovost izvedbe lahko tako pri Gotan Projectu kot pri Marizi govorimo o najboljših delih festivala. Oba nastopa, predvsem prvi, sta primera dobrega showa, ki pa se je pri Gotan Projectu žal izkazal tudi za nekoliko preveč predvidljivega in brez posebnih glasbenih presežkov. Na prvem od omejenih večerov je Godalika predstavila zanimivo, zlasti jazzovsko zmes godal na eni in predvsem basa ter bobnov na drugi strani. Nastop je imel pravo mero dinamike, v drugi polovici so zanimivo popestrili z vokalnima gostoma, ki sicer mestoma nista prišla najbolj do izraza zaradi prevelike prekritosti z drugimi glasbili. Gotan Project je priredil predvsem vrhunski avdiovizualni spektakel z dovolj spoliranimi in všečnimi trendovskimi glasbenimi prijemi, ki jim je dodajal derivate tanga bolj kot začimbo. Srčiko razširjene zasedbe so tvorili sprogramirani didžejevski zvoki, tem pa je za akustično protiutež služil predvsem bandoneon. Ob zelo dobrem ozvočenju ter atraktivni odrski postavitvi je bila več ali manj navdušenemu občinstvu ponujena izvrstna zabava, ki je večino glasbe pobrala iz Gotanovega zadnjega albuma. K različnim urbanim elektronskim godbam je skupina dodala še vonj po disku s šaljivimi aluzijami na Abbo in Michaela Jacksona, poskrbljeno je bilo tudi za krajšo akustično eskapado. Vendar vsekakor to ni bil koncert za glasbene sladokusce, kar pa bi lahko trdili za Marizin nastop. Tega je zelo solidno uvedla Astorpia, ki se je v svojem repertoarju naslanjala predvsem na Piazzovolov tango nuevo. Nastop skupine je večinoma potekal ob visoki ravni dramatičnosti ter pretanjenosti izvedbe, za kar ima v prvi vrsti zasluge predvsem violinistka Pečenyjeva. K temu sta gotovo pripomogli tudi gostovanji plesnega para in solista ljubljanske opere, Arnška. Ob Marizinem nastopu se je že na samem začetku čutilo, da imamo opravka z vrhunsko vokalistko z izjemnim komunikativnim darom. To je ob kombinaciji z razvneto publiko privedlo do zelo srčnega in manifestativnega koncerta te portugalske zvezde ter njene skupine. Akustično jedro skupine nas je s svojo klasično instrumentalno postavitvijo fada večino časa zasipavalo s kratkimi ter intenzivnimi skladbami v okvirih te zvrsti. Za večjo pestrost nastopa so poskrbela tudi godala in celo tolkala z nekaterimi drznimi glasbenimi aranžmaji, ki so pripeljali tudi do interpretacij nekaterih portugalskih ljudskih viž in vse nazaj do »tavernskega vzdušja« korenin fada. Splošno navdušenje občinstva skozi celoten koncert je bilo na(d)grajeno še z dolgim bisom.

V okvir tretje skupine večerov na letošnji Drugi godbi pa bi lahko uvrstil »stoječe« koncerte sicer medsebojno raznolikih glasbenih skupin z različnih koncev zemeljske oble, ki sta jih družila predvsem predstavljanje novih glasbenih slogov ali njihove edinstvene kombinacije in mešanja ter usmerjenost v zabavo. Več ali manj razigrani glasbeniki obeh zasedb prvega večera so postregli z glasbo panafriških korenin. Medtem ko je nastop zasedbe Nuruja Kana govoril v prid predvsem močnim povezavam med severno in podsaharsko Afriko, Belizejčani Andy Palacio and The Garifuna Collective kažejo na prekooceanske povezave Afrike z Amerikama. Senegalsko-magrebško-francoska skupina Nuruja Kana je sicer zaradi nepredvidljivih vzrokov nastopila v nekoliko okrnjeni zasedbi, kar se je zvočno lahko zaznalo pri nekaterih začetnih skladbah. Vseeno pa jim je to vrzel uspelo premagati predvsem s pomočjo Kanove karizmatičnosti in impulzivnosti ob nastopanju, poleg tega pa je dobro instrumentalno raven ves čas vztrajno držal lutnjar in kitarist Fournel. Kanejeva glasba se je izkazala za univerzalno z organskim kombiniranjem navidez različnih slogov od Senegala do Maroka in še dlje, dokaz za to pa je v končni fazi rajajoče najmlajše občinstvo skupaj z glasbeniki na odru. S pravo fronto kitar, vokalov in tolkal pa se je pričel nastop Palaciove skupine. Ta je atraktivno predstavila paleto plesno obarvanih, zanimivih in manj znanih ritmov afriške diaspore v Belizeju. Kljub povsem solidni in spevni izvedbi je začetna moč nastopa nekoliko upadla v repetitivnost. Vsekakor pa pri tem velja izpostaviti ganljiv nastop »buenavistovskega« gosta, starešino sodobnih slogov ljudstev Garifun, vokalista Paula Nabora. Drugega v tem paru koncertnih večerov je pred maloštevilnim gledalstvom odprl spremljevalni nastop tajskega Chulaongkorn University Ensemble. Okvirno šestčlanska zasedba učiteljev in učencev omenjene univerze je predstavila tradicionalne glasbene zvrsti z različnih regij Tajske, temu primerno pa se je spreminjala tudi glasbena sestava. Koncert je sicer ostal na bolj predstavitveni ravni, vseeno pa je to dober začetek za glasbena sodelovanja s to južnoazijsko državo, ki bi ga naj bila Slovenija deležna v bližnji prihodnosti. Jedro večera se je odvilo v sosednjem AKC Metelkova, kar se je izkazalo za zelo dober ambientalen izbor glede na glasbeni karakter izvajalcev. Obe skupini, Balkan Beat Box in predvsem Moveknowledgement, sta ob relativno enostavnih melodičnih nastavkih preizkušali potenciale jakosti eskapad zvoka. Dobro uigrana slovenska zasedba je nekonformistično predstavila svojo intenzivno plat Zvoka, ravno tako intenzivno, a z eksplicitno usmerjenostjo k žuru pa je postregel s svojo vročo glasbeno mešanico Balkan Beat Box. Ob njihovih kvazibalkanskih in kvazibližnjevzhodnih začimbah pri preigravanju kulturno-žanrskega konglomerata je skupaj z energično zasedbo med publiko težko kdo ostal hladen. Zabava se je bila ob polnoči primorana zaključiti, zato pa je v Gala hali ta hrupni večer v stilu zaključil španski didžej Doctor Batonga!

Po koncu letošnje Druge godbe je na mestu gotovo zaključek, da je bil tokrat nastopom na prostem zelo naklonjeno vreme. Poleg tega se je izkazalo, da je nekoliko manjša terminska zgoščenost koncertov, zlasti pa njihova programska struktura, sestavljena večinoma le iz dvojnih nastopov, za publiko fizično manj zahtevna in bolj dobrodošla, vsaj kar se tiče prvih dni v tednu. Finančna plat festivala je ob dveh popolnoma napolnjenih večerih v Križankah ter ob zadovoljivem obisku ostalih dogodkov gotovo zadovoljiva. O njegovi splošni priljubljenosti pa govori tudi generacijska raznolikost obiskovalcev.

Festival bi si lahko privoščil tudi večjo mero trženja, predvsem v obliki promoviranja izdelkov t.i. drugačnih kultur, zlasti tistih, ki so glasbeno prisotne tudi na festivalu. Tudi kakšen afterparty v živo več bi bil dobrodošel, nedvomno pa lahko upamo, da bo Druga godba s tako raznolikim izborom vseh nastopajočih uspevala tudi vnaprej.

Janez Pirc