Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Luka Vodopivec

JAZZ CERKNO '07

Cerkno, od 17. do 19. 5. 2007

Festival v majhnem kraju med Cerkljanskim hribovjem je že stalnica v ponudbi pestrih in zanimivih jazzovskih in improviziranih glasb in v svoji dvanajsti izvedbi je postregel z dvanajstimi koncerti. Otvoritev festivala je pripadla pevcu Alešu Hadalinu in pianistu Jožiju Šaleju. V priredbah jazzovskih standardov in glasbe iz muzikalov je Hadalin s svojim prepoznavnim, raskavim baritonom vidno užival v petju večinoma veselih in nagajivih skladb ter se prepustil občutkom ob bolj žalostnih ljubezenskih in besedilih iz vsakdanjega življenja; temu primerno ga je Šalej z električnim klavirjem (namenoma) večino časa zgolj spremljal, svoje znanje drobnih melodičnih in spevnih improvizacij pa je pokazal, ko je Hadalin šaljivo nagovarjal občinstvo ali ga bučno napovedal: Joži! Po venčku skladb od Louisa Armstronga do Frana Miličinskega - Ježka je oder zasedel Mladinski pevski zbor Iskrice osnovne šole v Cerknem, ki mu gre pripisati pričakovan nabito poln šotor na trgu, saj so številni domačini želeli videti in slišati naraščaj. Pod vodstvom učiteljice in zborovodkinje Vanje Lampič so mladi glasovi napolnili prostor, po nekaj skladbah sta se jim pridružila še Šalej in Hadalin, ki je po odpetih verzih zbora sem ter tja pridal kratko melodijo v nižji oktavi ali jazzovsko fraziral. Posrečeno. Po daljšem čakanju je nastopil Samo Šalamon, ki je za krajšo evropsko turnejo zbral ameriško zasedbo, ki v tej sestavi še ni izdala zgoščenke in skupina je večinoma izvajala skladbe s štirih Šalamonovih plošč, ki so izšle v zadnjih dveh letih. Razmeroma strukturirane skladbe so vsakemu članu pustile precej prostora, da je z drobnimi melodičnimi in ritmični vzorci skušal razviti zvok cele skupine. Z bleščečim in občutenim improviziranjem je to uspevalo predvsem saksofonistu Donnyju McCaslinu, pariral mu je tudi basist John Herbert, ki je imel izvrstno domiseln solo pri predstavitvi svoje skladbe, sicer pa iskrica v skupini ni preskočila in glasbi ni omogočila, da bi se dvignila na višjo raven. Šalamon je poskrbel za suvereno spremljavo, vendar so njegovi soli nekoliko razvodeneli, tudi bobnar Gerald Cleaver je delo solidno opravil, a kvartet ni dovolj prepričal poslušalcev, da bi ga priklicali na dodatek. Mlačno. Za vrhunec prvega večera je poskrbela madžarska zasedba Besh o droM, ki je takoj pokazala, da bo to z energijo prežet nastop. Nabrita saksofona, udarna tolkala, oster električni bas, ritmična akustična kitara in eksplozivne cimbale, ki so glasbo skupine izvrstno dopolnile. Skupina učinkovito združuje elemente balkanskih in tudi bolj vzhodnih glasb. Jozsef Csurkulya je že v uvodnih skladbah z izredno hitrimi in melodičnimi soli sprožil glasne salve navdušenja pri občinstvu, ki ga je vodja skupine, altovski saksofonist Gergely Barcza,pozval k plesu, ker je − kot je dejal − taka njihova glasba. Z Laszlom Bekesijemna tenorskem saksofonu sta suvereno plula z melodijami, se v trenutku razšla, ko je eden od njiju začel improvizirati, se znova usklajeno sešla in hipoma nakazala spremembo ritma zanesljivi ritemski sekciji. Vsi člani so imeli priložnost, da samostojno predstavijo svoje spretnosti, pri tem pa velja izpostaviti tolkalca Adama Pettika, ki je poleg tarabuke občasno uporabljal posebno elektronsko tolkalo in se preizkusil tudi v petju, sicer pa je v slabi polovici skladb to (pevsko) vlogo opravljala visokorasla Borbala Magyar, ki je z visokim glasom prišla do izraza predvsem pri nekoliko počasnejših in razpoloženjskih skladbah. Glasba Besh o droM, ki črpa vplive od ljudskih tradicij od Afganistana, Armenije, Egipta, Madžarske in njenih vzhodnih in južnih sosed ter jih prepleta, zveni moderno, zato ne čudi, da skupino, ki je doslej izdala tri albume, vabijo tudi na rockovske festivale. Udarno.

Drugi večer je že uvodoma vrhunsko predstavo izvedel inovativni glasbenik, predvsem pa skladatelj, Elliott Sharp, ki je na oder prišel skromno, le z akustično kitaro, ko so bili številni obiskovalci še zapleteni v klepet pred osrednjim šotorom. Sharp je predstavil predvsem kompozicije s predzadnjih solističnih albumov Velocity of Hue in Quadrature (na zadnjem solističnem albumu izvaja priredbe Theloniousa Monka). Skladbe so le na prvi pogled delovale kot poigravanje z zvoki in razkrivanje skorajda neskončnih izraznih možnosti šestih strun (občasno tudi s t. i. e-bowom, tj. elektromagnetnim lokom, in z uporabo v živo posnetih samplov), že po nekaj minutah pa so se začeli postopoma razkrivati kompleksni glasbeni vzorci, ki so glasbo prenesli na nivo valovanja in vibriranja. Ti tresljaji so bili včasih bolj, drugič manj pogosti in intenzivni, od hitrega prstnega tappinga do razgrajenih, predrugačenih akordov … Zdelo se je, da se je občinstvo, ki je medtem dodobra napolnilo prizorišče in pozorno prisluhnilo, prepustilo in pustilo odpeljati. Njegova glasba ne prenese miselne odsotnosti in nasploh ni blagozvočna, Sharp se kompozicij loteva precej znanstveno − tudi s preučevanjem raznih algoritmov (povsem možno je, da je odkril kako čarobno formulo, ki pa seveda ne more delovati enako na posameznikovo slušno zaznavanje), a v Cerknem je občinstvo z bučnim aplavzom nagradilo to predstavo, Sharp pa je dodatek zaključil z izvrstnim svobodno preoblikovanim bluesom. Izredno. Sekstet švicarske saksofonistke Co Streiff je pripravil svež, ritmičen, mestoma »groovy« jazz s pridihi etno glasbe, predvsem iz severne Afrike. Zasedbi se je na drugi, letos izdani plošči Loops, Holes and Angels pridružil ameriški trobentač Russ Johnson, ki so ga na nastopu odlikovali izredna spontanost in hitre, melodične improvizacije, ki so nemudoma zapolnile glasbeni prostor. Co na altovskem in sopranskem saksofonu in njen nekdanji mentor, zdajšnji partner, Tommy Meierna tenorskem saksofonu in basovskem klarinetu sta predstavila sintezo svobodnejših, a hkrati na ritem oprtih solaž. V Cojinih skladbah je bilo tudi kar nekaj skupinskega igranja pihalne sekcije, Herbert Kramisna basu je bil vezivo skupine, za bolj etno vplive pa je poskrbel Fredi Flükiger, ko se je z bobnov premaknil na balafon, klaviaturist Ben Jegervečinoma ni prevzemal vidnejše vloge, je pa dobro dopolnjeval zvok skupine, tudi s harmoniko. Zaradi nabitega urnika je skupina po toplem sprejemu pri občinstvu odigrala le kratek dodatek, čeprav bi ji z veseljem prisluhnili še dlje. Pristno. Ura se je bližala polnoči, ko se je na odru pojavil verjetno največji zvezdnik tokratnega festivala, harmonikar Kimmo Pohjonen. S Fincem je prišel tudi francoski bobnar Eric Echampard. V sedmih letih skupnega sodelovanja sta izdala le en album v živo in se dodobra spoznala, kar je bilo čutiti v sproščenem dialogu glasbil. Improvizacija se je razvijala zelo počasi, a izredno odzivno. Najmanjša sprememba dihanja meha je sprožila nove kretnje na bobnih in obratno. Pri tem sta bila enakopravna in zelo strpna, vedoč, da bosta prej ali slej »že prišla tja«. Čeprav je bilo kar nekaj časa možno predvideti, da se glasba bliža vrhuncu, je ta, ko se je vendarle zgodil, še vseeno presenetil − glasba je udarila z vso silovitostjo, Kimmovo manično raztegovanje harmonike z minimalističnimi melodijami in »volčje lajanje« v mikrofon sta se zlila z udarnim bobnanjem oziroma bobnenjem, vse skupaj pa so pospremili bliskajoči efekti luči in vzkliki navdušenega občinstva. In ko je to posrkalo vse drobce glasbe, ko se je ta umirila, si je vsak zaželel še … Glasbenikoma je občinstvo uspelo začarati! Sčasoma pa sta verjetno malce izčrpala svojo navdahnjenost, saj je nastop potekal brez prekinitve, zlit v eno samo improvizacijo; pospremile so ga stoječe ovacije. Ekstatično. Toda vrhunci petkovega večera oziroma noči se še niso končali. Nekaj po poldrugi uri je prišel na vrsto trio bratov Oless Poljske in NemcaThea Jörgensmanna, ki so svoj nastop izvedli v klubu C.M.A.K. Ob uri primerno razposajenemu delu občinstva in odločitvi, da glasbil ne bodo ozvočili, velja pripomniti, da prostor za koncert ni bil primeren. Poleg tega je starejšemu gospodu, klarinetistu Theu, zaradi cigaretnega dima na začetku tudi zmanjkovalo zraka. Morda so prav zaradi okoliščin glasbeniki igrali še z večjo zavzetostjo, kljubovanjem, mogoče celo uporom in kar smo slišali, je bil pravi izbruh improvizacijske kreativnosti. Basist Marcin je razvoj glasbe vseskozi nadzoroval z razgibanimi prijemi na vratu, ki so Theu nudili vrsto opornih točk, da je vstopil v improvizacijo, pri tem pa ga je podžigal bobnar Bartlomiej Brat, ki je z neumornim ritmom gnal glasbo v višje prestave. Pri nekaterih njegovih solih se je zdelo, da bodo bobni eksplodirali, pred tem pa, da si želi iztisniti še zadnje odmeve iz opnastih loncev in činel. Ko je trojica improvizirala skupaj, je bil zares pravi nočni free jazz jam session. Prepričljivo.

Sobotni program se je začel že sredi popoldneva v cerkljanski glasbeni šoli. Nastop pozavnistov Roberta Morgenthalerjain Jean-Jacquesa Pedrettijaoziroma dueta Windboneje bil na tokratnem festivalu najbolj zabaven. Švicarja iz nemško oziroma francosko govorečih delov države sta se namenoma pošalila, da ne razumeta jezika drug drugega, in poudarila, da se najbolje razumeta preko svojih glasbil. Njuno izvajanje je bilo res še najbolj podobno dialogu, saj sta se nenehno odzivala drug na drugega. Značilnost njunega večinoma ritmičnega, celo poskočnega pihanja je bila izmenjava vlog. Ob igranju osrednje teme je drugi improviziral, in ko sta se znova ujela, je drugi prešel na izvajanje osrednje teme, ki pa jo je tudi po svoje predelal. Poleg malo povsem všečnega eksperimentiranja s trobljenjem pozavne v vedro vode, prekrivanjem z alufolijo in šaljivega medsebojnega zbadanja sta izvedla tudi nekaj priredb. Končala sta s skladbo Fele Kutija, poskočne melodije pa nista zaključila, dokler nista odkorakala z odra. Nastop so snemali, zato je možno, da se bosta odločila posnetek izdati − če se bosta seveda sporazumela. Posrečeno. Na osrednjem prizorišču je v soboto prvi nastopil ameriški trio Joeja Fondein Michaela Jefryja Stevensa, v katerem je še bobnar Harvey Sorgen, kot gosta pa so povabili Madžara iz Vojvodine, Szilarda Mezeija, ki je igral violo. Izkušeni improvizatorji so si uvodoma privoščili počasno iskanje pravega vzgiba, se pozorno poslušali in namenoma puščali zelo svobodno strukturo skladb. Tako formo so ohranjali skozi ves koncert, čeprav je pianist Stevens mestoma zaplul v tankočutne drobne melodije in tja pritegnil tudi basista Fondo in bobnarja, ki sta prehajala iz ritma v aritmijo in obratno, znotraj pa je svoj prostor iskal Mezei, ki nekako ni prišel do pravega izraza. Nekateri od odra bolj oddaljeni poslušalci so tudi potožili nad preslabo ozvočitvijo viole. Skladbe od Fonde in Stevensa so bile kompleksne in terjale od poslušalca veliko zbranosti. Raziskujoče. Francoski basist Renaud Garcia-Fons s flamenko kitaristom Kikom Ruizem in bobnarjem Rollandom Pascalom in tehnikom Romainom Frydmanom v zasedbi Acroluz predvsem preoblikuje dediščino flamenka. Garcia-Fons je znan po svojem specifičnemu zvoku kontrabasa, ki pogosto zazveni kot manjša godala, tudi kot viola. Čistost zvena njegovega glasbila je dopolnjevala virtuoznost, ki še zdaleč ni bila sterilna, ampak topla in občutena. Flamenko je strastna glasba, ki zna prerasti tudi v patetiko, vendar se temu trio ni niti za trenutek približal, pri čemer sta pomembno vlogo opravila tudi kitarist in tolkalec. Ruiz je levji delež, ki ga ima pri flamenku sicer kitara, prepuščal vodji skupine; Pascal je večinoma zanesljivo spremljal ostala dva, obenem pa tudi pokazal svoje sposobnosti. Skupina je bila suverena tudi, ko je v skladbe vključila druge glasbene tradicije, denimo iz Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Dovršeno. Člana Windbone sta nastopila še v zasedbi Roots ofCommunication, v kateri sodeluje še bobnar in tolkalec Peter Horisberger.Najbolj prepoznavno glasbilo skupine je alpski rog. Z dolgimi, prodornimi toni, ki jih glasbilo ustvari, sta Robert Morgenthaler in Jean-Jacques Pedretti prepletala melodiji in prikazala precejšnjo dinamiko, sicer razmeroma okornega glasbila. Ko se jima je pridružil bobnar, sta vzela v roke pozavni in zaigrala nekoliko manj poskočne in večinoma bolj svobodne improvizirane skladbe. Poigrala sta se tudi s pihanjem v morski školjki. Bobnar je imel obsežen solo, med katerim se mu je pokvarila gonilka basovskega bobna, a ga to praktično ni zmotilo; nadaljeval je tudi, ko je nekdo priskočil na pomoč, da okvaro popravi. Krajši izlet si je privoščil tudi na ksilofonu. Soliden nastop, za presežek pa je primanjkoval vsaj malo večji ščepec užitkarstva in duhovitosti, ki sta jo pihalca prikazala na popoldanskem nastopu. Preveč rutinsko. Festival so v klubu C.M.A.K. sklenili Američani Cul de Sac, idealno pa bi bilo, če bi ga na glavnem odru, saj njihova glasba zahteva zvočno neomejen prostor. Psihedelično, avantgardno, rockovsko in »noisevsko« improvizacijo so začeli z zvoki žuborenja bližnjega potoka Cerknice, ki so ga pred nastopom ozvočili. V primerni temačni osvetlitvi so prostor počasi zapolnjevali sintetizirani zvoki Robina Amosa in kratki vložki prirejene električne violine, na katero je godel Jonathan LaMaster, jo vklopil na različne efekte in predvajal nekaj v živo posnetih samplov. To eksperimentiranje z zvoki je bilo tudi zanimivo gledati, ko je, denimo, LaMaster na električni bas položil manjšo kovinsko posodico in se z njo malo »poigral«. Vendar je neprimeren koncertni prostor to omogočil le peščici, ki se ji je uspelo preriniti v ospredje brezzračnega prizorišča. V določenem trenutku se je s preprostim rockovskim ritmom vključil bobnar Gavin McCarthy,bolj izrazite so postale tudi v posebnih ključih uglašene in ročno izdelane kitare oziroma strunarska glasbila, na katere je igral Glenn Jones.Glasba se je preudarno razvila in glasbeniki so jo suvereno pripeljali tudi do vrhunca, ki je do določene mere spremenil pogled na prejšnjo improvizacijo. Cul de Sac (kar dobesedno v francoščini pomeni dno vreče, sicer pa je v angleško govorečem prostoru občasno uporabljena fraza za enosmerno cesto) so nadaljevali pot po tej enosmerni cesti do cilja brez postanka in občinstvo, ki je vztrajalo do sredine noči, je skupino nagradilo z glasnim in zasluženim aplavzom. Vznemirljivo.

Festival je organiziral še tolkalsko delavnico, ki jo je vodil Nino Mureškič, na prizorišču so razstavili fotografije glasbenikov Nade Žgank in Iztoka Zupana,kar med festivalom pa je dokaj ažurno objavljal posnetke nastopajočih na tokratnem festivalu lokalni fotograf Juže. Trije festivalski dnevi v Cerknem, ki so jih nekateri ob lepem pomladnem vremenu raztegnili še na nedeljo, so vrhunski glasbeni dogodek za Slovenijo, kaj šele za majhen kraj in okolico. Simpatično.

Luka Vodopivec