RED SPAROWES

Orto klub, Ljubljana, 8. 5. 2007

Po lanskoletnem razprodanem koncertu Red Sparowes v KUD France Prešeren, ki sem ga na žalost izpustil, sem tokrat le ujel pravi trenutek in se odpravil na ponovno gostovanje skupine v Ljubljani, ki se je odvilo v prvem nadstropju Orto kluba. Polna dvorana zvestih spremljevalcev, zbobnanih z različnih koncev, tudi iz zamejstva, je spet toplo dočakala kolektiv, sestavljen iz glasbenikov skupin Isis, Neurosis, Halifax Pier, Angel Hair in Pleasure Forever. Novi, drugi album Every Red Heart Shines Toward The Red Sun je obljubljal konstruktivnejši odmik od gole kitarske hipnotične atmosfere. S kozmično neilyoungovskimi izbruhi so namreč razširili zastavljeno poetiko prvenca At The Soundless Dawn, ki pa v živo ni prišla do takšnega izraza, kot sem pričakoval in si želel. Nastop je bil klasično pospremljen z linearno projekcijo kolažev človeške apokalipse, ki so vključevali vojne, ruševine, žrtve, junake, pa tudi mir, svobodo, voditelje, gradnjo novega sveta. V prostorski stiski projekcija ni dosegla želenega učinka, čeprav je bila celotna predstava podrejena cinemaskopskemu spremljanju koncerta. Melanholično-pesimističen kolektiv navkljub uspešnemu poudarku na apokaliptičnosti glasbe in same predstave ni zmogel zaokroženo predstaviti izbranega dosedanjega opusa. Odrezavi konci, ki se niso prelivali v nove kompozicije, slednje so prekinjale presunjeno ledbenje, so odgriznili predstavi prepotrebno špico. Te ni bilo! Čeprav so nas vztrajno skušali pripeljati k vrhu, katarze prav tako ni bilo. Kitarska polifonija je po ravni poti odzvenela v prazno, nedorečeno in preveč predvidljivo. Spet so se izkazali kot avtorji neskončne glasbe, ki pušča vtis, da bo preživela tudi apokalipso.

BIGor