Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Ičo Vidmar
ZLATKO KAUČIČ IN HERB ROBERTSON
Klub Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana, 10. 5. 2007
Male godbe postanejo velike ob nepričakovanih priložnostih. To se je ponovno izkazalo na nočnem koncertu ameriškega trobentarja Herba Robertsona in slovenskega tolkalca Zlatka Kaučiča v klubu Gromka na ljubljanski Metelkovi. Proti občim pričakovanjem glasbeni dogodek ne potrebuje veliko; akustičen prostor, čuječno občinstvo in srčna glasbenika. Morda je to ena od definicij »defonije«. Ta večer so bili zares izpolnjeni vsi trije pogoji. Gromka, hecna garažasta »škatla« je hočeš nočeš prostor s sijajno akustiko na odru, ki glasbenika kar vabi k izvabljanju najdrznejših glasbenih zamisli in stopnjevanju dinamike. Zbrani poslušalci, kakšnih petdeset glav, so bilo kritiško pozorni in naklonjeni. Glasbenika sta se na oboje odzvala z najboljšim v sebi, z željo po premagovanju rutine in konvencije. Imperativ v svobodno improvizirani glasbi je, da glasbenik skuša vsakič iztisniti vse iz sebe in v igri z drugim doseči ustvarjalni presežek. To je breme, ki mu ni in ne more biti vedno kos. Igra obeh je bila svobodna, nikakor poljubna.
Zlatko Kaučič je v vrhunski tolkalski kondiciji. Zgled je njegov lanski tolkalski album Pav, kjer tolkala in različna zvočila obravnava kot totalno muzikalno glasbilo. Manj je znano, kako je s svojim naziranjem uspešen pri pedagoškem delu z mladimi v rednih goriških glasbenih delavnicah. Njihov letošnji gost je bil Herb Robertson, sijajen jazzovski bopovski trobentač z raziskovalno žilico. Njun prvi skupen »špil« brez vnaprej določene zasnove je vseboval vse elemente tveganja. Kaučičeva tankočutna odločitev za omejeno izbiro tolkal, činel in zvončkov brez standardnih bobnov je pogojevala igro obeh. Umaknila se je iz varnega naročja jazzovskega muziciranja in reševanja sprotnih zagat v danih ritmičnih obrazcih. Robertson se je odzval impulzivno eliptično. Značilno gosto igro je kombiniral z iskanjem barvnih odtenkov v premolkih, tako z uporabo dušilcev kot s »prepihavanjem«. Glasbenika sta obračala vloge in drug drugemu prevzemala pobudo. Igra je postajala »mali spektakel« glasbeniške domišljije, prava paša za oči in poslušanje. Glasbeniško telesno delo se je razgaljeno ponujalo v javno presojo. Ustvarjalo je naelektreno intenzivnost in občutek za skupno vodenje igre. Sprostitve napetosti z drobnimi komičnimi potegavščinami – te so lahko melodična fraza, zven glasbene igračke, donenje metalne cevi − so bile oporne točke. Premikale in preizpraševale so meje »glasbenosti«, dojemanja šumov, diha in izdiha, človeškega mrmranja kot glasbenih zvokov. To so v današnjem svetu glasbe preredke nagrade. Bogatijo ga in obenem pričajo o njegovi »mainstreamovski« bornosti.
Ičo Vidmar