LAIBACH

Križanke, Ljubljana, 18. 5. 2007

Po večmesečnem kroženju po bližnji in daljni okolici v okviru promocijske turneje albuma Volk so se Laibach le predstavili še v Ljubljani. Ne vem, če je bil čas nastopa v Križankah vnaprej načrtovan, ampak mesec maj ponuja nekaj zanimivih iztočnic, celo nekaj možnih pogledov na delovanje Laibach nasploh. Najprej uvodne pol ure borbenih partizanskih pesmi, kar bi lahko razumeli kot Laibachov poklon obletnici konca 2. svetovne vojne in obenem malce drugačen »uravnotežen« pogled na njihov prispevek k plakatni aferi, ki je prav tako beležila obletnico. Partizanske pesmi pa so donele tudi v uvodu k evropskim koncertom, pred občinstvom, ki vsaj v večini ni poznalo ozadja, ki se v Sloveniji kar naprej aktualizira. Del Laibach je bil del kolektiva, ki je pred 20 leti razburil Jugoslavijo s plakatom ob dnevu mladosti. S tem pa bi bilo preveč preprosto in enoznačno pokazati na politični motiv Laibach, opredelitev, njihov namen je širši, raje izprašuje oziroma vrača vprašanja. Kdor je Laibach oziroma plakatno afero razumel kot preprost akt enačenja nacizma in komunizma, kako so se v enačbo prikradle partizanske pesmi? Človek si ne more kaj, da ne bi njihove poteze razumel kot drezanje v ponovno pisanje polpretekle zgodovine aktualne slovenske oblasti. Kar je največ, do koder se Laibach še spustijo v aktualno politiko.

Koncert. Kakopak strogo koncipiran. Že dejstvo, da so v veliko pomoč matrice, ne ponuja mnogo prostora za »improvizacijo« ali vsaj za izbor pesmi glede na razpoloženje, kaj šele zahteve občinstva. Istočasno ni velikih možnosti za nihanja koncertne predstavitve, ni »dobrih« ali »slabih« izvedb. Stoti koncert na tekoči turneji postane stotič predvajan film. Kar spet lahko razumemo kot kritiko, no, prikaz principa delovanja glasbene mašinerije nasploh, saj Laibach niso in nočejo biti v ničemer »izvirni«. Pravzaprav je izvirna »le« ideja stalnega prevzemanja, sprevračanja in prikazovanja več plati istega principa. Skratka, Laibach so v »živo« predstavili skoraj celoten album Volk in to kar v istem vrstnem redu pesmi. Razliko je dodala menjava pridruženih članov, vemo, da je bil pri albumu Volk sodeloval duo Silence in da večino pesmi poje Boris Benko. Na koncertu je odpel le dve pesmi, ostalo je prispevala Mina Špiler iz Melodroma. Benkov vokal je zagotovo bolj prezenten, močnejši, skoraj operetni, a je za tisto potrebno dvojnost pri izvedbah himen Minin glas primernejši. Še poglablja razkorak med lirično dimenzijo domovinske zavesti in grobim opominom Laibachov. Če me pogled z vrha avditorija Križank ni prevaral, je bil na odru od njihovih »pravih« članov le še pevec Milan, kar spet priča, da so Laibach fantomska skupina, le možgani in usta, ki za koncertno pojavljanje potrebuje tuje telo, nekaj mehaničnega pogona in svetlobno-slikovnega okrasja.

In telesa so bila. Po koncu prvega dela se je v ospredje postavil ženski dvojec Make Up 2, kar je znano iz koncertne predstavitve prejšnje plošče WAT. In res so Laibach v zmanjšani zasedbi in s povečano močjo predstavili nekaj udarnih skladb s tega albuma. Pri povzetku za nazaj Laibach niso potrebovali nikogar več, v dodatku smo dobili le še silovito tehno mešanico in prisrčen priklon vseh nastopajočih. No, vsaj zdelo se mi je, da je Milan nekoliko omilil svojo sicer strogo držo. Končno je bil to koncert v mestu, ki je posredno dalo Laibachom ime.

Laibach kot Laibach − bi lahko strnil vtis. Oziroma lahko bi celo parafraziral, kakor koli obračajo, Laibach je Laibach.

Janez Golič