Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Viva

POLSKA MALCA, DICKY B. HARDY, MAJKE

Cvetličarna Mediapark, Ljubljana, 31. 5. 2007

Na tem koncertu v okviru nekoliko nostalgičnih večerov Limited Edition v Cvetličarni so se zbrali bendi, za katere smo bili še pred nekaj meseci bolj ali manj trdno prepričani, da jih ne bomo nikoli več doživeli v živo. Svoj ponovni pohod na odre so najprej napovedale Majke, nato pa se je začelo šušljati tudi o drugih dveh bendih – propadla je zamisel o njunem nastopu na žuru ob obletnici ustanovitve Radia Študent in iskala se je druga primerna priložnost. Ko se je priložnost našla, se je na dogodek šlo bolj iz spoštovanja do minulega dela vseh treh bendov in druženja kot iz pričakovanja res velikega koncertnega doživetja. Ob oceni dogodka pa je vseeno potrebno še enkrat opozoriti na slabe tehnične pogoje, ki smo jim priča v Cvetličarni zadnje čase. Iz virov, ki jim gre zaupati, je prišla informacija, da je dosedanje ozvočenje odšlo skupaj z nekdanjimi partnerji Avstrijci in tako smo prepuščeni domačim zmogljivostim, ki resnično niso zadovoljive.

Koncert je odprla Polska malca, ki je konec 80. let objavila eno od ključnih plošč slovenskega hardcora Mojster s snežinko, v 90. letih pa je bil njen rock že precej bolj sredinski, kot krono tega obdobja je objavila Children Game. Ta slogovna dvojnost se je odrazila tudi v nastopu, sploh ker sta komade iz dveh različnih obdobij odigrali dve različni postavi. Najbolj moteče so bile tehnične razmere prav med prvim instrumentalnim delom nastopa Polske malce. Čeprav je bilo med člani benda energije očitno dovolj, pod odrom presežka res ni bilo slišati. Drugi del nastopa, ki je v izhodišču konvencionalnejši, je izzvenel nekoliko bolje. Po drugi strani pa Polska malca tako in tako v odličnih tehničnih pogojih verjetno nikoli ni nastopala in tako smo bili lahko priča kar verodostojnemu skoku v preteklost. Naslednji na vrsti, Dicky B. Hardy, so verjetno najboljši garažni punkrockerji, kar jih je (bilo) na slovenski grudi, vendar jim to dejstvo tokrat ni prav dosti pomagalo. Solidni so bili le v nekaj začetnih komadih, potem pa je bila – ob pomoči zgoraj omenjenih težav – okrnjenost postave, v kateri ni bilo kitarista Duleta, vedno bolj moteča. Repertoar je bil sestavljen pretežno iz komadov z njihovega zadnjega obdobja oziroma tretjega albuma, čeprav se na srečo niso izognili niti nekaterim hitom s prejšnjih.

Legendarne Majke so eno ključnih imen hrvaškega rocka zadnjih skoraj 30 let, kultni status pa so si prej pridobili pri nas kot v matični državi. Prvi koncert pred številčnejšo publiko v Sloveniji (Orto je vendarle bil le za die-hard fane) je dokazal, da za njihov ponovni shod obstajajo dobri razlogi. Publika jim je jedla iz roke, še preden so dodobra prijeli za instrumente in mikrofon, Kilmister je svoj bas res trdo zagrabil in poleg stabilnosti in lucidnosti frontmana Bareta po njegovih številnih javnih polomijah v zadnjih mesecih predstavljal največje presenečenje nastopa. Ta je bil tehnično praktično brezhiben, sestavljen pretežno iz komadov s prvih dveh albumov, a so svoje mesto našli tudi tisti kasnejši, bolj bluesovsko obarvani. Aktualna zasedba Majk pravzaprav tudi vse stare komade igra nekoliko počasneje, z veliko izrazitejšo ritemsko podlago in se je od svoje trash garažnega obdobja že zdavnaj poslovila. Bistvo v tem smislu vse bolj uravnotežene skupine pa je skrito v Baretovi poeziji in njeni vokalizaciji. Najbolj presenetljivo na tem koncertu je navsezadnje bilo to, da ga ni obarvala nostalgija, ampak veselo in razigrano druženje, tako pod odrom kot na njem.

Viva