Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Mario Batelić

PETER BRÖTZMANN CHICAGO TENTET

Cankarjev dom, Ljubljana, 5. 6. 2007

Zadnji koncert Cankarjevega jazza v prvi polovici leta je hkrati napovedal takrat bližajoči se ljubljanski jazz festival, saj se je obetal koncert za sladokusce svobodnjaškega jazza z Brötzmannovo zasedbo, ki je prav na omenjenem festivalu pred leti že nastopila, obenem pa je bil njen nastop nekaj posebnega, saj mednarodna združba letos obhaja desetletnico delovanja. Zasedba, sestavljena iz najprodornejših evropskih in ameriških jazzistov, se je predstavila v veliko bolj kompaktni luči kot pred leti v Križankah; najbrž gre del tega pripisati samemu prostoru, saj je bilo videti in slišati, da glasbenikom veliko bolj leži intimnost Linhartove dvorane kot veliki oder Križank. Pomemben, če ne celo ključen dejavnik odličnosti tokratnega nastopa gre pripisati dejstvu, da je bend igral akustično, kajti tako je lahko tentet bolj izpostavil subtilne prehode med deli gosto strukturiranih skladb in izkazal čut za prostor z najboljšim možnim izkoristkom njegove akustike, pa tudi mi iz občinstva smo lahko dobili bolj neposreden uvid v početje benda in način ustvarjanja njegovega zvena. Slednje se je razkrilo kot (čeprav hrupno in navidez kaotično) subtilno in preudarno skrojeno mnogoglasje (za razliko od Križank brez not), v katerem je deset članov benda (napovedana je bila sicer zasedba »tentet + 1«, a je Mats Gustaffson umanjkal) nenehno dejavnih, tudi takrat, ko se utišajo in le prisluhnejo ostalim. Vsi so ves čas na preži, poslušanje pa je prvo načelo komunikacije in interakcije. Dober zgled za to je bil kar sam vodja bande, ki se je držal nazaj – toda ne v smislu igranja, ampak dobesedno, saj se je velikokrat, ko ni igral, umaknil v ozadje odra in zbrano poslušal godbo ostalih. Kar dodatno potrjuje idejo kolektiva enako pomembnih muzikov. Ti so tudi imenitno izkoristili dejstvo, da igrajo v tentetu sami izvrstni glasbeniki, ki se med seboj poznajo iz številnih drugih zasedb. Številčen instrumentarij tenteta (pozavni, kontrabas, dva bobna, tuba, žepna trobenta, saksofoni, klarinet itd.) se je med samim igranjem sproti oblikoval v spreminjajoče se zvenske skupine, manjša zvočna jedra, ki so, kajpak ves čas v sozvočju z ostalimi, prevzemala kakšne vzporedne zvočne izlete ali narekovala spremembo teme ali tempa. Tako se je med vročekrvnim in nepopustljivim špilom večkrat vzpostavila »druga linija« glasbenikov, ki je, denimo, skrbela za žlahtne rife in ritmizirala osnovo, na katero so drugi improvizirali. Silovita skupinska improvizacija se je od časa do časa bolj osredotočila na kakega posameznika, a le za hip − na primer okrog prodorne žepne trobente Joeja McPheeja, vriskajočih saksofonov Vandermarka in Brötzmanna ali pa navihanega igranja pozavnista Johannesa Bauerja, ki se je izkazal tudi kot poveljnik »druge linije«. Bauer se mi sploh zdi posrečena metafora samega temelja kolektivnega početja tenteta, preprosto povedano, Bauer nas je navduševal s svojo večno otroško naivnim pristopom − kot da se je pravkar prvič dotaknil svojega zvočila in se sedaj čudi, češ kaj vse lahko spravi ven iz njega. Svoje izlive je pospremil z nasmehom in zaradi njegovega nasmejanega obraza se je tudi glasba bolj smejala, se bolj razpirala in dihala. Na trenutke je bend zapadel v zamaknjeno ekstatičnost (enkrat so, recimo, urezali malce manj furiozno, malone bluesovsko temo), ki me je po žaru in veselju do igranja spomnila na stare, še predvojne jazziste. Tentet se je, čeprav je igral napeto in zgoščeno, predstavil kot druščina sproščenih možakarjev, ki si je ob obletnici delovanja privoščila zvočni ognjemet, ki je bil v enaki meri darilo navdušeni, poznavalski publiki in tudi poklon sami ideji skupinskega igranja in v njem sodelujočim glasbenikom!

Mario Batelić