ROKY ERICKSON and THE EXPLOSIVES

Royal Festival Hall, London, 18. 6. 2007

To je bil sploh prvi koncert pionirja psihedelije Rokyja Ericksona v Veliki Britaniji; ali je kdaj nastopal v celinskem delu Evrope, mi ni znano. Verjetno ne. Največja zahvala za dolga dolga leta pričakovani koncert gre letošnjemu kuratorju festivala Meltdown Jarvisu Cockerju (glej str. 28) za izbor v program in še prej ugodnemu spletu okoliščin, ki so Rokyja Ericksona spet pripeljale med aktivne glasbenike. V ZDA je začel nastopati pred nekaj leti, sprva je zmogel (včasih pa tudi ne) po komad, dva, potem so bili nastopi vedno bolj podobni koncertu, tako da so naši informatorji pod vtisom nedavnega koncerta v New Yorku zatrjevali, da bomo slišali 70 minut in en bis. Na uro nisem gledala, sta pa bila dva bisa − z drugim so res presenetili, saj so ga izvedli prvič, odkar spet nastopajo. Z njim so se verjetno na najlepši možni način zahvalili za izreden, topel in navdušujoč sprejem publike v razprodani dvorani. Koncert je napovedal kar Jarvis Cocker, ki je poudaril, da se beseda legenda v današnjih časih sicer uporablja vse prepogostokrat, da pa jo bo on uporabil povsem upravičeno − resnična legenda, Roky Erickson! Več kot 40 let je minilo od glasbenih mejnikov, ki jih je postavil s 13th Floor Elevators in kasnejšimi spremljevalnimi skupinami, potem pa je zaradi ščepca marihuane zašel v težave z ameriško policijo in posledično pretrpel raznorazne obdelave v zaporu in mentalnih institucijah. Že prej psihično ne najbolj stabilen je strmoglavil v dimenzije, ki si jih enostavno ne moremo predstavljati. Dolga leta je preživel izven tuzemeljske realnosti, zatrjeval, da je iz vesolja, poročila rednih obiskovalcev na domu v Austinu pa so govorila o skoraj popolni odsotnosti ter o nonstop prižganih televizijskih in radijskih sprejemnikih, ki so bili v funkciji odganjanja glasov iz njegove glave. Stanje se mu je v zadnjih letih, tudi z organizirano pomočjo kolegov glasbenikov, znatno izboljšalo in omogočilo koncerte, ki si jih pred časom nihče ni mogel niti zamisliti. Zaradi takšne osebne zgodovine je jasno, da na londonski koncert verjetno nihče ni šel z velikimi pričakovanji − obisk je prej pomenil poklon resnični in živi glasbeni legendi, ki je zgodovini svoje že davno dala. Ovacije stoječe publike so že med prihodom Rokyja Ericksona in tričlanskega benda The Explosives na oder dogajanju dale primerno veličino in omogočile sproščen razvoj dogodkov. Najprej so odigrali It's A Cold Night For Alligators, v nadaljevanju pa še White Faces, Don't Shake Me Lucifer, Interpretor, Bermuda, Starry Eyes, I Think of Demons, Bloody Hammer, Two-Headed Dog, I Walked With a Zombie in številne druge, končali pa z Night of the Vampire v drugem bisu. Vsi ti komadi so iz solistične kariere Rokyja Ericksona z različnimi spremljavami, medtem ko so se njegovega najbolj legendarnega obdobja v 13th Floor Elevators lotili le s komadoma Splash1 in You're Gonna Miss Me, ki je zaključil redni del nastopa in je velik del publike katalpultiral s sedežev v smeri odra. Interpretacija v dvorani takega tipa, kot je pri nas Cankarjev dom, seveda ni bila perfektna ali v skladu s tistim, kar poznamo s plošč − izzvenela je veliko manj psihedelično in veliko bolj v klasični maniri rock'n'rolla. Spremljevalni bend je bil seveda temelj glasbenega izraza, po drugi strani pa tudi res spremljevalni − solokitarist je bil z Rokyjem neprestano v navezi, ga spodbujal, mu namigoval, ga vodil. Roky se je opogumil in na kitari bluesovsko zasoliral v obdelavi Before You Accuse Me, njegov glas pa je imel ves čas nastopa pravo barvo in moč. Nekajkrat se je celo tako spustil z vajeti, da se je nekoliko zadrl v mikrofon. Njegove edine besede publiki so bile neštetokrat ponovljen iskren »Thank you!«. Brez spremljevalnega benda, ki ga je potrpežljivo vodil skozi koncert, bi bil Roky verjetno mrzel. A ker je imel ob sebi ljudi, ki jim je zaupal in se jim pustil voditi, je med nastopom nekajkrat prišlo do preskokov in trenutkov, polnih iskrenih emocij. Po njem se je še rokoval z množico ljudi v prvi vrsti, ki je pokasirala tudi tako želen seznam odgiranih pesmi. Nepozaben dogodek je bil to, ki ga ni zaznamovala nostalgija, ampak poštena doza spoštovanja, prikazovanja nemogočega in izvajanja zgodovinskega spomina v živo!

Viva