Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Viva

MARILYN MANSON, AMATEUR GOD

Križanke, Ljubljana, 20. 6. 2007

Po koncertni izkušnji iz puljske Arene pred približno dvema letoma od Marilyna Mansona ni bilo veliko pričakovati, take polomije, kakršne smo bili deležni v Križankah, pa tudi ne. Bil je to zagotovo eden najslabših koncertov svetovnih zvezd pri nas. Kot vidnejši predstavnik smeri industrial se je k nam prvič primajali vidno utrujeni šele z albumom Eat Me, Drink Me, trinajst let po izidu prvenca Portrait of American Family. Obdobje nastanka zadnjega albuma je bilo zaznamovano s številnimi razhajanji na osebni in profesionalni ravni, s čimer je opravičevan njegov počasnejši in mrakoben ton. Kako resne so razmere, je koncert samo potrdil. Za začetek so se na odru predstavili domači Amateur God, sicer duo, le da sta se pevka in manipulator za sintetizatorji tokrat izjemoma okrepila s kitaristom v živo, ki je njunemu gotskemu elektru dodal nekaj metalskega pogona. Za verodostojnost imena je skrbela predvsem pevka, ki je z izjavami med komadi, s ploskanjem in vzhičenostjo bolj kot na svoj bend opozarjala na tisto, kar naj bi sledilo. Na njeno napoved zadnjega komada je publika odreagirala navdušeno. Brez pametnega razloga je takoj po koncu nastopa predskupine na oder pohitel še Peter Mlakar. Tokratna misija NSK pridigarja je bilo prebrati e-pošto, ki jo je »dobil« od skrivnostnega 666. S sarkazmom zakamufliran napad na novodobne zapovedi in vrednote je bil prebran brez poudarkov in s pošteno mero treme ter je množico zmedel – sprva je tekstu še ploskala, potem pa je bilo vedno več žvižgov. Po še enem bledem nastopu je sledila skoraj enourna pavza, med katero sta pozornost publike nase vlekli skoraj prosojni črni zastirki z motivom zadnje naslovnice. Kaj so Marilyn Manson pripeljali v štirih tovornjakih in treh avtobusih, ostaja skrivnost. Tam je že moralo biti ozvočenje, instrumenti in tehnične naprave, ki so omogočile, da so igranje benda in Mansonovo vokalizacijo med koncertom pretežno producirale kar mašine, od scene, ki je na koncertih zagotavljala spektakel, pa je bilo v njih bore malo. Marilyn Manson se je vedno trudil z vizualizacijo, ekstravagantnim imidžem in tudi maličenjem lastnega telesa, ki so neločljivi del njegovega umetniškega izraza. Edina zanimiva scenska elementa sta bila tokrat mikrofon v obliki noža, ki je bil uporabljen v prvem komadu, in predimenzionirani stol, na katerega so Mansona posedli v zadnjem, medtem ko so bile projekcije na platnu večinoma dolgočasne in že videne. Tudi kostumografija in doza šminke na Mansonovem obrazu sta bili v Križankah sila skromni. Dramaturgija celotnega nastopa ni funkcionirala oziroma je po možnosti sploh ni bilo – komadi z nove plošče in stari hiti so si sledili kaotično in brez prave povezave, frontman pa je vidno odsoten, zaciklan v nekem svojem filmu v tla lučal brezžične mikrofone kot za stavo. Njegova komunikacija s tehničnimi pomočniki je bil iztegnjeni sredinec, grdi pogledi in občasna nadiranja, v komunikaciji s publiko pa je premogel le ponavljanje imena države »Slovenia, Slovenia!«. Njeni odzivi so bili temu primerno vse manjši in bolj mlačni. Ob koncu so bili navdušeni samo še najzvestejši ljubitelji skupine, verjetno zato, ker so svojega idola videli vsaj v živo, če že ne v formi. Ostali smo se lahko le čudili razpadu sistema.

Viva