BASEBALL, THE INTELLECTUALS, KWEEFPOSSUM

Channel Zero, Ljubljana, 28. 6. 2007

Avstralska mlada, obetavna skupina Baseball gre po stopinjah starejših rojakov. Z drugega konca sveta je prispela na staro celino svojih prednikov na samoorganizirane turneje brez posebnih agentov-posrednikov. S trebuhom za kruhom so se na podoben način v ranih osemdesetih letih odpravili že Birthday Party, zadnji podoben skok v Evropo pa je, kolikor se spomnim, naredil pred pol desetletja tudi trio Devastations, ki je za nekaj čas našel zatočišče v Berlinu − ja, poskušali so iti po stopinjah Cava, Harveyja in ostale ekipe, iz katere so se sredi takrat še razdeljene Evrope izrodili The Bad Seeds, Crime and The City Solution in drugi avstralski urbani kenguruji. Devastations so med drugim vzljubili tudi Slovenijo in ni vrag, da niso o njej pripovedovali tudi članicama in članoma Baseball, ki so zadnje junijske dni v okviru vzhodnoevropske turneje zaokrožili v spremljavi perspektivnega prekmurskega dvojca Kweefpossum po Sloveniji. Natančneje, začeli so v centru, nadaljevali v smeri zahodne meje, v Kopru, in se poslovili na vzhodnem koncu, v Murski Soboti. Prekmurska prestolnica s klubom MIKK in neformalnim združenjem Prekmurje Noise Conspiracy je postala eno pomembnejših alter glasbenih slovenskih križišč in tudi valilnica kontingenta zanimivih in pisanih glasbenih zasedb, ki sta ju člana Kweefpossum s polpreteklo predhodnico v Manul in Odpisanih še bolj začinila. V njunem punkovsko-bluesovskem izbruhu se prepozna križanec minimalizma White Stripes in rudimentarnost Black Keys, od katerega pa odskočita tudi z bolj hardrockovsko orientiranimi pejsaži in improviziranimi dialogi. V kratkem nastopu sta se predstavila kot zelo perspektiven rockovski par kitare in bobnov. Omejeno trajanje nastopa na pol ure pa je bilo verjetno povod za preobčutno naglico, s katero sta izvajala skladbe in jim posledično odgriznila prepotrebno trdoto, ostrino in uravnovešenost. Hkrati se je pokazala še ena nujna skrb za lepšo prihodnost − dobiti morata masivnejšo zvočno podobo v izogib praznemu prostoru, ki brez težav nastane v takšni minimalni kombinaciji instrumentov in priliva olja na ogenj jezikavim dlakocepskim pesimističnim pogledom na domače bande-konkurente. Z minimalizmom smo se srečali tudi pri rimskih The Intellectuals. Premočrtno bobnanje dekleta, neukročena in neobvladljiva moška kitara in klaviature, na katere sramežljivo in bojazljivo pritiska punca, kot da jo je strah, da se bodo vsak hip sesule, so steber njihove neokrnjene primitivnosti, iz katere kar brsti pop punk. Še nerutinirana zasedba skuša odskočiti od linearnosti s spogledovanjem z rhythm and bluesom, postpunkom in tudi elektro punkom, kar pa zaradi še nerutiniranega in nesuverenega izvajanja ter klišejskega zvijanja ne doseže roba navdušenja, zato pa sproži simpatije, ki jih bo morda poplačal čas. Po polnoči je pred le nekoliko bolj napolnjenim klubom − bilo nas je že trideset, štirideset − nastopil še avstralski bend, ki je z doslej edino izdajo, Taiwan-Japan Tour EP, obljubljal zanimivo srečanje. Po Dirty Three smo imeli opravka s še eno avstralsko zasedbo, ki protežira uporabo violine kot sredstvo za rezanje okrnelih rockovskih žil. Ostrino njihovega frenetičnega zvoka, ki ga še bolj poudarja psihedelično odštekana kitara, sta zamastila basistka in bobnarka, ki je z samoniklim, skoraj aritmičnim bobnanjem še bolj zbudila spomine na nizozemske The Ex. Po dolgem času smo imeli priložnost videti in slišati neevropsko skupino, ki se zgleduje pri Evropejcih, zato ne bo veliko presenečenje, če jim bo uspel načrt osvajanja stare celine. Sploh ker s samosvojo mešanico rocka avstralskega porekla, evropskokontinentalnega avantgardizma in britanske indierockovske vihre zna dostojno in prepričljivo umazati ušesa publike, ki v ljubljanskem primeru ni ostala hladna. Kratek razbrzdan nastop je zbudil podzavest prisotne publike, ki je dobila v bisu še eno poslastico v opozorilo, da smo gledali bend, o katerem bomo še slišali, če mu bo sreča mila.

BIGor