48. JAZZ FESTIVAL LJUBLJANA

Različne lokacije, Ljubljana, od 28. do 30. 6. 2007

Ljubljanski jazzovski festival s svojo zavidljivo tradicijo, ki ga umešča med starejše tovrstne festivale na stari celini še vedno programsko sledi premisam sorodnih festivalov v Evropi in skuša skozi izbrani programski preplet gnesti historičnost in sodobnost, domačo ustvarjalnost in tuja zvezdniška imena, spoštovanje raznolikih tradicij znotraj jazza in kreativno drznost znotraj in izven jazzovskih konvencij in stilov. Kje so meje in stične točke, prepleti in razhajanja, se najbolje odstira v publiki in njenih različnih percepcijah jazzovske godbe, ki že vrsto let kroji razdvojeno sliko jazza v svetu in pri nas, pa vendarle na festival v zadnjih letih pripelje dokaj številčno publiko. Letošnji uvodni nastop festivala je pripadel eni ključnih figur povojnega evropskega jazza, poljskemu trobentaču Tomaszu Stanku in njegovemu zadnjemu kvartetu mlajših poljskih glasbenikov, ki vodji zasedbe sledijo v samosvoji, skrajno lirični zvočni govorici, ki navkljub milemu prizvoku in krhkosti v sebi prežema vso burno dogajanje v jazzovski godbi zadnjega pol stoletja in več, vključno z izkušnjo avantgardnih tokov v njej. Stanko, učenec in sledilec Krysztofa Komede te izkušnje preliva v melodično, krhko in melanholično godbo, v kateri se iz manjših fraz razvijajo domišljene variacije, ki občutljivim melodičnim miniaturam navkljub občasni »pustosti« zagotavljajo izrazno moč. Čeprav Stanko zasedbi mlajših glasbenikov v glasbi pušča dovolj prostora, pa je njegov ton tisti, ki povsem dominira in nosi godbo, s katero Stanko ostaja prezenten na svetovni jazzovski sceni še posebej od devetdesetih let dalje; čeravno nastop kot celota ni vseboval tistega naboja in intenzivnosti v glasbi kot nekatere njegove pretekle storitve. Zato pa je naboj vzplamtel ob nastopu ameriškega pianista Matthewa Shippa ob spremljavi znanega kontrabasista Williama Parkerja in bobnarja Geralda Cleaverja. Trio prekaljenih ameriških jazzistov, ki jih sicer umeščajo v jazzovsko avantgardo, je ob nenehnem kreativnem iskrenju v spontani skupinski improvizaciji mojstrsko prehodil številne poti − od impulzivnega igranja do občutljivih miniatur in otožno zvenečih melodij − in v spontano govorico svobodnjaškega jazza pronicljivo in s kančkom kreativne drznosti utrl odmev tradicije (denimo Ellingtona). Shipp je lahko skrajno perkusiven pianist donečih akordov in zvenečih tonskih grozdov, lahko pa izjemen v razgradnji in iskanju subtilnega zvena v pianističnih miniaturah in frazah. Ob tem je izjemen poslušalec, ves čas na sledi skupinski igri, ki je bila ob razigranem Parkerju in Cleaverju, bobnarju lahkotnega udarca s posluhom za prečen pulz, ves čas v »trenutku« spontane kreacije. Večer je zaključila zvezdniška zasedba basista in producenta Billa Laswella, »kontroverzne« osebe v sodobni godbi, ki je doma v jazzu, trdem rocku, dubu, elektroniki, svobodni improvizaciji in »svetovnih godbah«. Laswell je tokrat k nam pripeljal novo, svežo in ekskluzivno edicijo svoje dolgoletne zasedbe Material, s katero od osemdesetih dalje reflektira dogajanja v sodobnih godbah − od funka, hip hopa in zgodnjega diska do bolj eksperimentalnih godb, jazza in različnih tradicionalnih godb. Laswell, bolj znan po pronicljivem ušesu kot po tehničnem znanju igranja basa (to se zgleduje predvsem pri okleščenih formah funka, reggaeja in njegovih trših dubovskih različicah) in skladateljskih sposobnostih, je tokratno ekipo, ki je v tej postavi nastopila le pri nas in v Italiji, sestavil iz odličnega drobilca pulza Hamida Draka in njegovega poliritmičnega kompanjona, tolkalca Aiyba Dienga, trobentača in elektrofonika Nilsa Pettra Molvaerja in klaviaturista Bernia Worella. Ekipa nam je postregla s sodobnim urbanim pulzom, svojevrstnim hibridom med funkom in dubom s primesmi mehkega ambientala, ki je slonel na ogrodju »zapohanih« ritmov in donečega, debelega basa, nad katerim so lebdele Molvaerjeve značilne odmevajoče lirične tvarine in elektronsko modulirani zvoki trobente ter občasno lucidne, večidel pa rahlo izgubljene klaviaturske vragolije že davno upehanega Worella. Po treh skladbah je glasba kvinteta počasi izgubljala naboj in se ob pomanjkanju ostrine, za Lawella včasih značilne svojstvene »urbane nevroze« pretvorila v mlačen talilni lonec, ki je še enkrat dokazal, da vsezvezdniški, ekskluzivni projekti niso vedno tudi vrhunski.

Naslednji dan je najprej nastopil domači Fool Cool Jazz Orchestra z gostoma, kitaristom Vladkom Stefanovskim in harmonikarjem Simonom Zanchinijem. Big bend pod vodstvom trobentača, skladatelja in dirigenta Izidorja Leitingerja se s svežim in zagnanim pristopom vedno bolj prebija v ospredje domačih big bandov. Fool Cool Jazz Orchestra, ki ga sestavljajo glasbeniki mlajše in srednje generacije, se spogleduje tako s tradicijo jazzovskih orkestrov kot s sodobno popularno glasbo, odmevi funka in jazzovske fuzije, ki so se zrcalili v začetku koncerta s solidnimi solističnimi deli pihalcev Lovra Ravbarja in Primoža Fleischmana ter tolkacev pod vodstvom Nina Mureškiča, ki v bend vnašajo različne poliritmije svetovnih pulzov. Osrednji del nastopa je pripadel Leitingerjevi kompoziciji Suita Quasi Balkanika, v kateri sta se zasedbi pridružila oba gosta v prepletu balkanskih neparnih ritmov in harmonij, zašiljenih z jazzovsko interpretacijo in improvizacijo ter rockersko fuzijo kitarskih solaž Stefanovskega in lucidnih solaž, vratolomnemu in duhovitemu spletu citatov iz raznolikih glasbenih žanrov Simona Zanchinija. Vmes je orkester navrgel tudi klasiko Leb i sol, navkljub gostoma pa predvsem ohranil skupinski zvok in izraz, zašiljen s suvereno in zavzeto izvedbo. Ob nadaljnjem zorenju ansambla si lahko morda le nadejamo, da bi tako izvajalsko kot skladateljsko stopili še dlje, v bolj drzne jazzovske prakse in postali še bolj prisotni in edinstveni v našem jazzovskem prostoru. Pianistka Geri Allen, že znanka ljubljanskih odrov, je na krilih lanske, tudi prodajno zelo uspešne plošče Timeless Portraits and Dreams navkljub svoji zgodovini v avantgardnem jazzu tokrat nastopila z glasbo, s katero se v nežni in izvajalsko bolj konvencionalni maniri poklanja jazzovski zgodovini. S triom ob zgolj solidni ritemski sekciji, ki jo ritmično dopolnjuje plesalec stepa Maurice Chesnut, se je z bolj liričnim igranjem posvetila nežnejšim skladbam in baladam v odlični vokalni interpretaciji pevke Carmen Lundy, v kateri odmevajo tradicije jazza, še bolj pa črnske spiritualne godbe in grenkobnega soula in rhythm and bluesa. Umirjena in le občasno raskava natura pričujoče godbe se je izkazala za rahlo nehvaležno popotnico vrhuncu večera, nastopu legendarnega pihalca, altovskega saksofonista Leeja Konitza, ne le ene od vodilnih figur v formiranju cool jazza, temveč iskrivega improvizatorja, ki je vedno na sledi melodiji. Konitz je na pragu svojih osemdesetih let ponovno obudil formo noneta, veččlanske zasedbe z mlajšimi ameriškimi jazzisti, s katero je odigral zanj značilno godbo v cooljazzovski maniri, v kateri se spogleduje tudi z izrazi bolj vznesenih jazzovskih praks, denimo bopa. Ti pa so žal le v formaciji solističnih delov s Konitzem, bobnarjem Danom Weissom in čelistom Gregom Heffnernanom rahlo vzvalovili sicer umirjeno, mehkobno igranje, v katerem je manjkala moč različnih harmoničnih in ritmičnih domislic, ki krasijo ploščo pričujoče zasedbe. Ob že vidno naveličani publiki je popustila tudi para noneta in se izgubila v pasti raznolikih, a ne navdahnjenih solaž, s katerimi so se razgradile sicer močne in skladateljsko drzne kompozicije. Predvsem pa se velja tu vprašati tudi o sami dramaturgiji in sestavljenosti celotnega večera, ki je nonetu vsekakor naredila krivico.

Luka Zagoričnik

Tretji večer ljubljanskega jazz festivala se je začel v Križankah z manjšim presenečenjem oziroma zamenjavo v zaporedju nastopajočih. Namesto Maje Osojnik Sexteta je tako nemo zasedla oder zasedba Steva Colemana Five Elements. Aktualni zvočni konglomerat čikaškega saksofonista, ki na svoji 30-letni glasbeni poti v lastno zasnovo preobraža različne afriške in azijske tradicije, je svoj nastop zapletel s tremi ali štirimi daljšimi kompozicijami lebdeče melodičnosti. 7-članska zasedba Five Elements, podnaslovljena Rhythm Edition, bazira na trdni ritmični zasnovi, ki jo gradita bobnarja Marcus Gilmore in Tyshawn Sorey. Rahlo omotico, ki se je porajala ob sorazmerno preprostih ritmičnih strukturah daljšega zamaha, pa je pravzaprav povzročala šele harmonska zasnova kompozicij, ki jo je vseskozi precej enolično poudarjal skorajda neprenehoma prisoten, neustavljiv vokal Jen Shyu. Celota je tako delovala hipnotično skozi nenavadne ponavljajoče se melodične vzorce, temu pa je ostajalo podrejeno muziciranje oziroma improvizacijski izleti pihal, zaradi česar je koncert Five Elements izzvenel na trenutke mogočno, a igra vseeno ni prebila pravzaprav dokaj enolično zastavljenega toka dogajanja. Glasba Maja Osojnik Sexteta je, nasprotno, že na v nekoliko drugačni zasedbi predstavljenem albumu Oblaki so rdeči zastavljena skozi pesmi. Kranjčanka mlajše generacije prednjači kot vokalistka, kar je poudarjeno tudi v glasbenem materialu: ta pravzaprav preigrava že spisane ali ljudske viže, ki pa jim pevka in flavtistka želi dodati avtorsko noto ne le z izvedbo, pač pa tudi z lastnimi avtorskimi dodatki in popravki, ki obsegajo kak pomenski oziroma besedilni dodatek, ali pa doda skomponirano glasbo na že dano besedilo. Maje Osojnik tako ne moremo primerjati z drugo domačo zasedbo, Brina, ki se slovenskega ljudskega materiala loteva v spoju ohranitve takšne, kot je, in improvizirane izvedbe, sam namen početja seksteta pa tako ostane nejasen. V predstavitvi na velikem odru, ki je Maji, po njenih medgovorih sodeč, zbujal precejšnje spoštovanje, je bilo slišati sicer suvereno muziciranje ostalih glasbenikov, a omejeno z zasnovo pesmi. Izvajalci so izpostavili predvsem melodije ali besedila pesmi, ki pa niso spregovorila v inovativnejši glasbeni interpretaciji oziroma njihovi pomeni niso bili podani v sami igri na njenem mestu, tukaj in zdaj. Letošnjemu jazzovskem festivalu Ljubljana je predvsem zadnji večer slišno umanjkala neka jasna opredelitev oziroma okvir, ki bi celoten festival očitno ločeval od drugogodbenih world music ali etno večerov. Kolikor znajo slednji ponuditi kvalitetne glasbenike, pa večer na jazzovskem festivalu v takšnih ali drugačnih »jazzovskih« lotevanjih svetovnih ali tukajšnjih tradicij na prvih dveh sobotnih nastopih ni nudil poslušalske izkušnje, ki bi se izvila preigravanju ter konkretneje vrgla iz tira v udarcih »svobodnejših« muzik. Zato smo predvidevali, da se bo nekaj takega zgodilo z zadnjo zasedbo na odru Križank, Omar Sosa triom. Pianist Omar Sosa je nastopil v zasedbi z basistom in bobnarjem. Začetek nastopa je napovedal precej eklektično glasbeno izkušnjo, vendar se je ta po rahli začetni zasičenosti z dodanim efektom na klavirskem zvoku in nekoliko pompoznim echo efektom ustalila v ritmično poudarjenem igranju, zazrtim v kubansko tradicijo s svobodnejšim pridihom, in uspela zvočno napolniti sicer že konkretno izpraznjeno koncertno prizorišče. Ne glede na prej omenjeno zagato glede celotnega okvira festivala ali vsaj njegovega zadnjega večera smo bili s triom Omarja Sose spet deležni glasbe, ki je obujala pretežno tradicijo, četudi jo je koherentno uigran trio uspel zapeljati v odprtejšo formo.

Aleš Rojc