OKC Abrašević, Mostar

Zdravo tkivo sredi bolne družbe

Dober glas o mladinskem kulturnem centru (OKC) Abrašević v Mostarju je segel v deveto vas, tudi čez meje nekdanje Jugoslavije. Ob rednem kulturno-umetniškem, literarnem in glasbenem, filmskem in gledališkem programu, predavanjih, različnih delavnicah in okroglih mizah delujejo pod njegovim okriljem nevladne organizacije, neformalne skupine ter posameznice in posamezniki, ki trenutno domujejo oziroma delujejo v kontejnerjih dvorišča centra.

V Abraševiću je vedno živahno. Veliko se dogaja, debatira, razpravlja, argumentira in dela. Entuziazem in angažma ne pozna meja! Lani junija so se v času mundiala, po porazu Hrvaške proti Braziliji, zgodili mednacionalni nemiri v Mostarju. Razdeljeno mesto je spet gorelo. Prebivalci so te izgrede, ki so terjali tudi eno smrtno žrtev, doživeli kot napoved ponovitve vojne med Hrvati in muslimani pred dobrimi desetimi leti, ki je sledila skupni vojni proti JLA leta 1992. Tri dni po izbruhu nasilja se je v OKC Abrašević zbrala šestdesetglava gruča protestnikov in se sprehodila skozi celo mesto. »Na ulice Mostarja, ki se je počasi pobiral, se je spet vrnilo vojno stanje. S Pohodom proti nasilju, ksenofobiji in sovraštvu smo hoteli povedati, da je mesto svobodno in ena celota, da imamo pravico do gibanja po vseh ulicah, da smo lahko na Starem mostu ali na starem Veleževem stadionu pod Belim bregom. Namen je bil zmanjšati strah, ki je zavladal tiste dni,«se spominja lanskega vročega poletja dolgoletni mostarski kulturni aktivist Husein Oručević, ki so ga na enem izmed omenjenih forumov rotili: »Huso, majke ti, ne hodi spet ven! Poglej, kaj se je zgodilo po tvojem mirovniškem pohodu leta 1992!«

Na hribu nad Mostarjem se vihti bel krščanski križ, o katerem kroži anekdota, da je velik plus za Mostar in da bo treba postaviti še velik minus na nasprotnem bregu. Čeprav je obnova porušenega Starega mostu simbolično povezala Mostar, je mesto še vedno razdeljeno. Medtem ko na zahodu stoji skoraj nedotaknjena hrvaška polovica mesta, se vzhodni muslimanski del le počasi obnavlja. Med ruševinami na nekdanji frontni liniji oziroma liniji razmejitve muslimanov in Hrvatov, kjer so še danes očitni ostanki nemilosrdnih, krvavih in rušilnih spopadov, na ulici Alekse Šantića, tik ob mostarskih zaporih stoji in raste od leta 2003 OKC Abrašević. »V petnajstih letih vojne in izobraževalnega sistema, ki temelji na striktni nacionalistični politiki, sta se oblikovala dva antagonistična svetova. Vojna se danes nadaljuje na družbenem nivoju. Ob delitvi na siromašne in bogate je prisotna še delitev, kdo je bližje oziroma dlje od Evrope,« vneto razlaga direktor centra Husein Oručević - Huso in poudari, »Abrašević je kot prepovedano sadje. Danes se mladi iz zahodnega in vzhodnega dela mesta med seboj ne poznajo. Naš namen je rušiti tabuje in dati prostor tistim, ki se želijo spoznati. Ob zbliževanju in srečevanju se v našem centru, ki je član različnih mednarodnih konfederacij nevladnih organizacij, odvijajo tudi projekti, ki so vezani na družbo drugačne socialne kohezije, družbene in ekonomske odgovornosti. Z njimi se mladi Mostarčani učijo, da je mogoč tudi drugačen svet. Oblikuje se družbena skupnost, ki je blizu alternativni politični skupnosti za izoblikovanje drugačnega Mostarja in cele Bosne in Hercegovine.«

Že pot z vlakom iz Ljubljane prek Zagreba v Mostar, ki traja debelih štirinajst ur, razkriva žalostno stvarnost današnje kantonalne federacije Bosne in Hercegovine. V državo se vstopi v Novem Gradu, kot so oblasti Republike Srbske preimenovale Bosanski Novi, kjer na železniški postaji kompozicijo treh vagonov prevzame lokomotiva hrvaških železnic z napisom v cirilici Železnice Republike Srbske. Po Banjaluki jo zamenja lokomotiva Železnice Bosne in Hercegovine. Iz Sarajeva v smeri končne postaje Ploče pa je v rokah Železnice federacije Bosne in Hercegovine. Z lokomotivami se menjajo tudi uslužbenci železnic in tudi uniforme policije, ki na srečo še ne pregleduje potnih listin. Razklanosti, razdeljenosti, slabi povezanosti in nefunkcioniranju države kot celote ni videti konca. »Vojna je bila oblika revolucije, ki je uničila spomin. Po vojni so pomembne družbene položaje prevzeli ljudje, ki izvajajo nacionalistično politiko, podpihujejo sovraštvo, ksenofobijo in delitev. Pri ustvarjanju hermetično zaprte in ksenofobično naravnane kulture jim pomaga tudi religija. Odvija se fragmentacija družbe v smeri, kjer nihče ne bo videl in poznal nikogar. To pa bo prej ali slej pripeljalo do vzgiba pogledati čez zid. Ko se bo pojavila takšna želja, se bodo začeli rušiti zidovi. V našem okolju bo ta evolutivni proces trajal dlje, ker ni dovolj katalizatorjev, kot je Abrašević, ki usmerja in pospešuje takšne procese,« je pesimistično prepričan naš mostarski sogovornik z diplomo politologije in magisterijem sociologije v žepu. OKC Abrašević ne pooseblja zgolj vezi med mestnima polovicama Mostarja, je oaza ustvarjalnosti in svobode, ki je lahko zgled tudi za mejami BiH. V mestu brez kina so edini, ki imajo 35-milimetrski kinoprojektor in skrbijo za reden filmski program. Kontinuirana produkcija in vsakdanja skrb za center je v začetku marca odprla vrata multifunkcionalne dvorane, ki so jo postavili z lastnimi rokami sami Abraševićevci s finančno pomočjo EU predsedujoče nemške vlade. OKC je edini projekt v Mostarju, ki ga ni spodbudila mednarodna skupnost in ki se ne financira iz mestnega, kantonalnega ali državnega proračuna. Ob mednarodnih fundacijah in javnih razpisih se naslanja na lastno znanje in iznajdljivost lokalnih ljudi. »Nismo kot večina organizacij, ki najamejo gradbeno podjetje. Dvorano so naredili ljudje, ki živijo in delajo tukaj, ki cenijo vsako ped prostora. Zgradba je bila deset let porušena, v njej so se naselila drevesa, grmičevje, trava. Prevzela jo je mati narava, s katero smo se morali sporazumeti,«se vstopa v povojno podrtijo društva Abrašević, ki je bilo v Mostarju ustanovljeno že leta 1926, doživeto spominja Oručević. »Na to letnico se ne sklicujemo brez razloga. Želimo poudariti spomin na mesto, na urbano. Naš cilj je ustvariti prostor za srečevanja s kulturo in umetnostjo, spodbuditi socialni in družbeni angažma v skupnosti. Ti prostori niso moji ali od ljudi, ki tu delajo, so od ljudi in mesta, ki se do nas vede zelo ošabno. Trenutno smo na sodišču zaradi lastništva prostora in velika možnost je, da bodo nepremičnine prepisane na našo organizacijo,«mi je v začetku aprila poln optimizma pripovedoval lucidni Husein Oručević. Konec istega meseca je že prispela razveseljiva vest, da je OKC Abrašević zmagal v sodnem sporu z občino Mostar in postal legalni, uradni lastnik prostorov in zemljišča v središču Mostarja. Po dokončanju multifunkcionalne dvorane, ki s tehnično opremljenostjo, zmogljivostmi in urejenostjo spominja na fantastičen večnamenski kulturni prostor za (na prvi pogled) več kot petsto ljudi, se glave aktivnih Abraševićevcev že obračajo v smeri sosednje, še vedno razrušene in uničene stare avstro-ogrske zgradbe. »Naš princip dela je podoben amebi. Širimo se tja, kjer je najbolj ugodno. Na objektih delamo toliko, kolikor jih lahko zapolnimo z vsebinami, programom, dejavnostmi. Ko se določena stvar razvije in ko postane perspektivna, ji je dodeljen prostor. Moram citirati Churchilla, da ljudje oblikujejo prostore za določene stvari, potem pa ti prostori oblikujejo ljudi. Oblikujemo prostore za ideje, ki jih želimo promovirati. Tukaj skoraj nihče ne funkcionira po takem principu in to je naša mala skrivnost.«

Ko v preddverju multifunkcionalne dvorane, v prijetnem, celodnevnem baru z dostopnimi računalniki in internetom, malo knjižnico in galerijskim prostorom odmeva Patti Smith s People Have The Power, dobi njena pesem še opojnejšo, inspirativno moč. Odprtost duha, skrb za bližnjega, kreativnost in sproščenost v Abraševiću temelji na idejnem babilonskem stolpu treh knjig − Orwelovem romanu 1984, Huxleyjevem Krasnem novem svetu in šoli Summerhill Alexanderja Sutherlanda Neilla: »Te tri knjige so odgovorne za to, kar se tukaj dogaja − boj proti totalitarizmu in avtokraciji ter boj proti morju izobilja, v katerem ljudje niso več v stanju izbrati koristno, kar bi krepilo njihova stališča pri kreiranju drugačnega sveta. Zakaj Summerhill? Zaradi naivnosti. Človeku je treba dati svobodo, možnost biti naiven in kreativen. To je potreba po drugem otroštvu, ko človek sam spozna, kaj ga res zanima in s čim se želi ukvarjati.«

http://www.okcabrasevic.org/

BIGor