Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: NEKI AVTOR

Bruno Nettl

Moji nameni so precej skromni in akademski

Bruno Nettl (rojen leta 1930 v Pragi) je eden od pomembnejših ameriških etnomuzikologov in eden prvih, ki so pomagali utemeljiti in opredeliti sodobno etnomuzikološko znanost.

Doktoriral je leta 1953 na Univerzi v Indiani, ZDA, od leta 1964 dalje pa poučuje na Univerzi v Illinoisu. Istega leta je izdal eno temeljnih etnomuzikoloških knjig, Theory and Method in Ethnomusicology, ki jo je do leta 1983 znatno dopolnil in nadgradil ter izdal pod naslovom The Study of Ethnomusicology: 29 Issues and Concepts. Druga njegova pomembna dela so Music in Primitive Culture (1956), Eight Urban Musical Cultures (1978), Blackfoot Musical Thought (1989), The Radif of Persian Music (1987) in In the Course of Performance; Studies in the World of Musical Improvisation (ur.) (1998). Med njegove najbolj pomembne terenske raziskave sodi preučevanje glasbenih kultur pri severnoameriških Indijancih, v Iranu ter v južni Indiji, z etnomuzikološke perspektive pa je preučeval tudi zahodno umetno glasbo in kulturo. Bruno Nettl je med 19. in 25. aprilom gostoval in predaval na univerzah v Ljubljani in v Zagrebu.

Glede na to, da ste eden najpomembnejših avtoritet na področju svetovne etnomuzikologije, in ker bodo ta intervju brali predvsem neetnomuzikologi, bi vam na začetku intervjuja postavil dve osnovni vprašanji. Kako bi na kratko opredelili oziroma definirali znanost etnomuzikologije?

Najprej je treba povedati, da različni ljudje različno definirajo etnomuzikologijo. Zame gre predvsem za dve stvari. Po eni strani je to študij različnih glasb sveta s primerjalne perspektive. To ne pomeni, da sedimo in stalno primerjamo, ampak, da vsako glasbo preučujemo v kontekstu sveta glasb. Po drugi strani je to študij glasbe v kulturi z antropološke ali etnološke perspektive.

Kratko in jedrnato povedano! Omenili ste primerjalno perspektivo. V etnomuzikologiji obstaja področje, s katerim se ukvarja veliko etnomuzikologov. To so univerzalije, ki jih iščejo v glasbah sveta. Kako vi gledate na ta pojem, glede na to, da se je ta tema pojavila tudi na vašem predavanju.

Vsekakor mora obstajati, če hočemo vzpostaviti koncept glasbe, nekaj, kar najdemo v vseh glasbah. Pri tem bi lahko rekli, da gre za umetni koncept, ker verjetno ne obstajajo nobene prave univerzalije. En razlog gre iskati v tem, da imajo različne kulture različne koncepte glasbe. Zato je tudi na nek način težko definirati sam pojem glasbe. Nisem prepričan, če lahko zares zagovarjam ta koncept. Je pa to tema, s katero se ukvarja mnogo etnomuzikologov. Na nek način gre skorajda že za politično vprašanje. Obstajajo ljudje, ki bodo rekli: »Za nas je to vprašanje pomembno, ker kaže na to, da so si različne družbe zares zelo podobne.« En način izražanja tega je, da rečemo »vsi imamo radi glasbo«. Na drugem mestu se bodo spet našli ljudje, ki bodo rekli: »Kar je zares pomembno, je to, da je vsaka družba enkratna, torej obstajajo pri glasbi vsake od teh družb stvari, ki so drugačne od vseh drugih.« Ne vem natančno, kaj hočeta obe strani poudariti. Sam lahko edino rečem, da me pri etnomuzikologiji zares zanima to, da obstaja toliko velikih razlik med različnimi glasbami sveta. Zanima me raznolikost. Spomnim se, da je nekoč prišla neka ženska, da bi študirala na mojem oddelku. Vprašal sem jo, kaj jo zanima na področju etnomuzikologije ali antropologije. Odgovorila je: »Iskati hočem univerzalije!« Imaš tudi takšne ljudi.

Ta pojem sem omenil zato, ker je skozi vaše predavanje z naslovom Soočanje z drugim[1] postalo očitno, da obstaja funkcija glasbe, ki si je zelo podobna med različnimi družbami.

To je po svoje res. Toda po eni strani tudi zavajujoče. Iskal sem določene primere, ki bi se skladali s to idejo, ki sem jo želel predstaviti. Sam sem se začel že spraševati, če ima glasba sploh en sam izvor. Glede izvora glasbe so ljudje pred tridesetimi, štiridesetimi leti govorili: »To je nemogoča tema!« Toda mislim, da je povsem mogoče, da je glasba nastala na različne načine, v različnih obdobjih. V mnogih družbah so to, čemur mi pravimo ''glasba'', različni pojavi. Zato bi bilo smiselno reči, da je glasba oziroma pojavi, ki jim mi pravimo glasba, nastali na različne načine, da imajo različne funkcije in samo nekatere družbe, kot je zahodna, združujejo te pojave z eno besedo. Zahodna kultura je pač verjetno najbolj obširna, ampak ni zaradi tega nič bolj vredna kot druge.

Glede na to, da ste bili prisotni na začetkih nastajanja moderne etnomuzikologije, bi bilo moje drugo temeljno vprašanje, ki bi vas ga vprašal, naslednje: Kako bi opisali svojo vlogo pri nastajanju moderne etnomuzikologije, kaj je prispevalo k njenemu nastanku in kako je bila sprejeta, tako v akademskem okolju kot širše?

S terminom »moderna« mislite na etnomuzikologijo po II. svetovni vojni?

Da. Ne komparativna muzikologija ali folkloristika.

Kar se je po mojem mnenju zgodilo po II. svetovni vojni, je bilo to, da se je kar naenkrat veliko več ljudi začelo zanimati za to področje. Toda mislim, da se etnomuzikologija ni tako zelo spremenila, kot ljudje mislijo. Napačno bi bilo govoriti, da se je pred II. svetovno vojno dogajala komparativna muzikologija in da je po njej nastalo nekaj drugega. Ni se veliko spremenilo. Samo ime se je spremenilo[2].

In nekatere pomembne študije so izšle ...

Da, nekatere pomembne študije so prišle ven, ker je prišlo več ljudi, toda v temeljih se perspektiva ni veliko spremenila. Mislim, da nekateri od teh mlajših ljudi, ki so prišli, verjamejo, da je prišlo do pomembnih inovacij, vendar mislim, da ni bilo povsem tako. Na primer, kar se ponavadi pojmuje kot napredek v etnomuzikologiji v 50. letih, je študij ''glasbe v kulturi'', ki je postal bolj pomemben. Toda dejansko se je to dogajalo že leta 1910, 1920, vendar na drugačne načine, ker je bila tudi antropologija takrat drugačna. Sam zavračam idejo, da je prišlo v 50. letih do radikalne spremembe. To je napačno branje zgodovine. V 50. letih se je zgodilo najprej to, da so Severni Američani stopili bolj v ospredje. V tem času, ko sem začenjal delati, smo v ZDA gledali na Evropejce kot na vodilne. Posebno na Nemce, tudi Skandinavce. Takrat pa so pričenjali prevzemati bolj pomembno vlogo tudi Američani. Mislim, da predvsem zaradi ekonomskih razlogov. Terensko delo izven države je postalo precej bolj številčno. Etnomuzikologija kot študij nenavadnih kultur (smeh) je postala bolj izrazita.

Druga stvar, ki je bila pomembna pri razvoju etnomuzikologije v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja pa je bilo naraslo zanimanje terenskih raziskovalcev za sam študij izvajanja glasbe. Kot pomemben del terenskega dela je postalo pomembno tako tudi, da se naučijo igrati glasbo, ki jo preučujejo. To se smatra za takrat neke vrste novo iznajdbo etnomuzikologa Mantla Hooda. Toda dejansko se je to dogajalo tudi že prej. Zagotovo je, da so se ljudje, ki so preučevali ljudske glasbe v svojih lastnih deželah (gre torej za obdobje konec 19. in začetek 20. stoletja, op. a.) tudi udejanjali pri izvajanju glasbe. Torej tudi v tem primeru ne gre za neko radikalno novost.

V 50. letih sta se razvila tudi dva do neke mere kontrastna pogleda; a ne tako kontrastna, kot bi nekateri sicer radi trdili. Obstajali so antropologi, ki so preučevali prvenstveno na primer stvari, kot je družbena organizacija glasbenikov, in na drugi strani ljudje, ki so prihajali iz bolj glasbenih okolij in so se bolj posvečali izvajanju. Toda v realnosti je velika večina počela oboje.

V sedanjosti tako tipičen model študija, vsaj, kar se tiče ameriške etnomuzikologije, pa tudi evropske, no, vsaj britanske, vključuje tako antropološki pristop kot tudi izvajanje glasbe. Vsi študenti na moji univerzi berejo veliko antropološke literature in se obenem učijo igrati.

Še ena pomembna stvar se je zgodila v etnomuzikologiji, ki ima svoje temelje verjetno prav tako v 50. letih prejšnjega stoletja, tj., da so etnomuzikologi začeli raziskovati vse glasbe, iz vseh obdobij. Torej tako tiste iz zgodovine kot tiste iz sedanjosti, tudi geografsko vse glasbe sveta, vključujoč klasično evropsko glasbo in sodobno popularno glasbo.

Prav imate. To je pomemben prispevek. Načeloma sodobni etnomuzikologi pravijo, da preučujejo vse vrste glasb. V izjavi o ciljih družbe Society For Ethnomusicology med drugim piše tudi, da preučujejo vse vrste glasbe, v vseh časih, tako v sedanjosti kot zgodovini. Vprašali se boste, koliko je to drugače od navadne muzikologije. Pravijo, da stremijo k temu. Toda dejansko večina etnomuzikologov ne preučuje zahodne koncertne glasbe (tj. zahodne klasične oziroma umetne glasbe, op. a.). So sicer primeri, vendar redko. In mnogo etnomuzikologov ne preučuje historičnih virov, čeprav jih uporabljajo za ozadje. Še vedno je etnomuzikologija predvsem študij glasbenih kultur, kot obstajajo skozi opazovanje, udeležbo. Res je, da je, ko sem bil še študent, obstajala ideja, da svet glasbe sestoji iz glasb, ki so ločene med sabo. To je bila norma. Veljalo je, da so glasbe, ki združujejo glasbene stile in žanre oziroma elemente iz drugih glasb kot v primerih izposojanja, sinkretizma in podobnega, nenaravne in se jih zato ne bi smelo preučevati (smeh). Danes so prav te glasbe glavna stvar.

Mislim, da pri tem ne gre toliko za to, da so ljudje spremenili svoje nazore, ampak, da so začeli prepoznavati določene stvarnosti. Mislim, da pogled na glasbo kot skupine ločenih glasb ni bil nikoli točen. To je bil ideal.

S tem ste prišli do novega vprašanja, ki me zanima, in sicer, katera so bila pomembna vprašanja, metode in teorije, tudi ugotovitve v etnomuzikologiji na njenih začetkih in katera so danes?

(smeh). Ojej, to je zelo široko področje!

Mogoče lahko odgovorite bolj na kratko?

Torej, (smeh) ne vem. Hm (razmišlja), torej, ko sem bil še študent, je bilo pomembno to, da se vsaka glasba predstavi na natančen način, z uporabo transkripcije, analize. Z drugimi besedami, šlo je za deskripcijo glasbe. Poleg tega je bilo potrebno poskrbeti podatke o njenem družbenem kontekstu. Stvari, o katerih se je razpravljalo, so bila vprašanja metode. Kako je potrebno transkribirati, kako analizirati, kako primerjati, kako opravljati terensko delo in podobne stvari. V sedanjosti gre, mislim da, bolj za vprašanja ideologije. Na primer, profesor Pettan se veliko zanima za etnomuzikologijo kot način reševanja praktičnih problemov v svetu.

Gre za aplikativno etnomuzikologijo.

Da. Gre za etnomuzikologijo kot način interpretiranja razmerij med različnimi družbenimi skupinami, mogoče med manjšinskimi in večinskimi kulturami, med starostnimi skupinami ali med družbenimi razredi in podobno. Na nek način je tako eno od pomembnih področij sodobne etnomuzikologije glasbena interpretacija pomembnih družbenih vprašanj.

Ne vem. Je to to, kar ste želeli izvedeti?

Da. Zelo dobro.

Včasih je bilo tako, da če ste hoteli predstaviti ljudem te stvari, ste odgovorili: »Da, to je pomembno, toda najprej se moramo naučiti, kako pridobiti podatke!«

Da, da. To niso bila najpomembnejša vprašanja. Bolj sekundarna.

Da. Rekli bi: »Zato, ker brez podatkov ne moremo narediti veliko!«

Da. Ponovno ste prišli do vprašanja, ki me zanima v nadaljevanju. Kateri so mogoče najpomembnejši prispevki etnomuzikologije k družbi na splošno? Govorim o aplikativni etnomuzikologiji. Kako vi vidite to področje? Kakšni so vaši cilji?

Moji cilji? Oh, ti so zelo skromni. Moji osebni cilji so striktno akademski. Mislim, da etnomuzikologija prispeva k izobraževanju ljudi na področju glasbe. Lahko jim pomaga videti njihovo lastno glasbo v svetovnem kontekstu in poleg tega jim pomaga razumeti glasbo v kontekstu kulture kot celote. To je očitno. Moram reči, da ne vem natančno, kaj je bilo narejenega na področju aplikativne etnomuzikologije. Mislim, da je takole. Predstavljajte si, da bi z uporabo glasbenih sredstev reševali konflikte. Na primer, če imate predstavnike določene manjšine v javnih šolah in vključite v šolski program glasbo teh ljudi. To bi bil očiten primer tega. Toda − razmišljam, da to ni zares etnomuzikologija. To je rezultat etnomuzikologije. Če si študiral etnomuzikologijo, potem lahko to narediš. S profesorjem Pettanom se verjetno ne bi strinjala glede terminologije. Toda, seveda, stvari, kot je ta, so rezultat obstoja etnomuzikologije.

Na Norveškem so na primer naredili pomemben eksperiment v tem smislu. V javno šolstvo so vključili poučevanje indijske glasbe. Ne vem, če moraš zares študirati etnomuzikologijo, da bi prišel do te ideje. Mislim, da bi se lahko tega domislil kdor koli (smeh). Za to ti ni treba brati Merriama in Hornbostla (smeh). Torej (resno), mislim, da je usmerjanje etnomuzikoloških ugotovitev k določenim problemom zgolj ena stran medalje. Nekateri pravijo: »V naših šolah moramo učiti indijsko glasbo, ker imamo indijske učence!« Toda jaz bi rekel: »Ne, v naših šolah moramo učiti indijsko glasbo, ker nimamo indijskih učencev!« Ker bi se morali tudi drugi ljudje (v tem primeru tisti, ki niso zgolj v neposrednem stiku z indijskimi manjšinami, op. a.) naučiti kaj o tem. O tem govorim.

Morda je pomembna stvar glede tega oziroma doprinos etnomuzikologije tudi omogočanje dialoga med kulturami, ozaveščanje o drugih kulturah ...

Da, da. Etnomuzikologija ima to moč, seveda, toda te stvari so se prav tako dogajale, preden je sploh obstajala etnomuzikologija. Tako da se ne bi smeli zatekati k misli »O, mi smo tako pomembni (smeh), mi smo iznašli to idejo!« Zato sem rekel, da so moji lastni nameni precej skromni in akademski.

Poleg drugih glasb ste raziskovali tudi perzijsko oziroma iransko glasbo. Zanima me, kako bi komentirali aktualno politiko, ki se tiče problemov med ZDA in arabskimi deželami.

Nisem dovolj velik ekspert, da bi to javno komentiral. Imam seveda svoja mnenja o tem. Mislim, da je eden večjih problemov v ZDA že ves čas to, da ljudje niso dovolj izobraženi o kulturi srednjega vzhoda, o islamu. Ko sem začenjal s svojim raziskovanjem v Iranu, okoli leta 1968, 1967, so ljudje radi govorili: »O, Iran! Ali je to isto kot Irak?« (smeh) Zdaj sicer vedo več o tem. Pri vsem tem je problem pomanjkanje izobraženosti o kulturah, jezikih. Sam sem zelo kritičen do administracije ZDA, toda mislim, da ne morem tega komentirati. To ni moje področje.

Vprašal bi vas tudi, s čim se kot etnomuzikolog ukvarjate danes?

Postajam precej star in nisem več ravno v stanju, da bi se loteval terenskega dela. Zato se največ ukvarjam z zgodovino discipline, tako etnomuzikologije kot muzikologije. Poskušam raziskovati to področje z različnih vidikov. Kot ste lahko opazili iz mojih opazk, me zanimajo razmerja med zgodnejšimi in bolj sodobnimi raziskovanji.

Opombi:

1 V predavanju »Soočanje z ''drugim''« oziroma »Coping with the ''Other''« je prof. Bruno Nettl hotel prikazati, kako ima lahko glasba funkcijo »soočanja z drugimi« na treh različnih primerih glasb sveta, na primeru glasbe severnoameriških Indijancev, iranske klasične glasbe ter na primeru češke nacionalne umetne glasbe.

2 Prvi je izraz etnomuzikologija leta 1950 uporabil nizozemski etnomuzikolog Jaap Kunst v svoji knjigi Musicologica: A Study of the Nature of Ethnomusicology, Its Problems, Methods, and Representative Personalities.