Historična Afrika

Alemayehu Esheté in »svingirajoča« Addis Ababa

Tokrat bomo ponovno zakoračili na teritorij, ki edini na afriškem kontinentu nikoli ni bil čisto zares pod evropsko kolonialno peto − čeprav je bilo kar nekaj poskusov − kar se mu je ne nazadnje poznalo in se mu še pozna tudi na glasbenem področju. Gre seveda za Etiopijo.

Še pred meseci se je zdelo, da so dostopni etiopski viri, s pomočjo katerih rekonstruiramo (pol)preteklost tamkajšnje popularne godbe, bolj ali manj izčrpani. A v zadnjem času zanimanje za glasbo tega področja spet raste. Tako se je pojavilo tudi nekaj novih zelo intrigantnih historičnih komentiranih diskografskih izdaj. Založbam, ki so v svoj katalog vključile tudi etiopske izvajalce, se je tako pridružila nizozemska založba Terp Records, plošče izhajajo pri manjših ameriških založbah, saj tam živijo številni razseljeni Etiopijci, svoj izjemen projekt, zbirko Ethiopiques, pa že več kot desetletje nadaljuje založba Buda Musique iz Pariza in je letos že presegla 20 albumov. Prav s pomočjo omenjenih zbirk odkrivamo nove cenjene protagoniste tamkajšnjega dogajanja ali o že poznanih pridobivamo temeljitejše vedenje in seveda boljši uvid tudi v njihovo glasbeno zapuščino. Eden takšnih je tudi Alemayehu Esheté. Opazili smo ga že na zgodnejših zbirkah posnetkov iz omenjene serije, najprej na temeljnem tretjem albumu Golden Years of Modern Ethiopian Music, za katerega je prispeval tri posnetke, predvsem pa na njenem osmem albumu, ki pod naslovom Swinging Addis ponuja vpogled v dogajanje na glasbenem prizorišču Addis Ababe med letoma 1969 in 1974. Predstavlja nabor tedaj najbolj dejavnih glasbenikov, ki so pozneje v glavnem ostali v pozabi in jih je šele okroglih 20 let pozneje prav ta zbirka naredila dostopne širši javnosti. Na njej najdemo z enim posnetkom tudi pevca Mahmouda Ahmeda, ki je kasneje postal in ostal mednarodna zvezda vse do danes. Izmed predstavljenih je morda najzanimivejši pevec Alemayehu Esheté, kar smo ugotovili šele pozneje, s pomočjo dodatnega zvočnega gradiva in pridobljenih informacij. Zanimiv je že zato, ker je bil v tistem času po stopnji popularnosti eden prvih konkurentov omenjenemu Mahmoudu Ahmedu, a je za razliko od omenjenega zunaj domovine ostal nekako na pol poti prave prepoznavnosti – v obdobju pregnanstva je bil sicer prisoten na mednarodnem prizorišču, tj. vedelo se je zanj, a se ga ni zares poslušalo, v domovini pa je bil ves čas upoštevan kot predstavnik modernistične usmeritve v tamkajšnji popularni godbi in ostal cenjen vse do današnjih dni. V zgodnjem obdobju je zaslovel predvsem zato, ker so ga nekateri imeli za posnemovalca Jamesa Browna. Seveda to ni bil, res pa je, da prav na plošči Swinging Addis najdete kar šest njegovih skladb, katerih izrazita značilnost je, da so med najbolj »soulovskimi« in »jamesbrownovskimi«, kar jih je med letoma 1969 in 1974 posnel za tedaj edino in seveda zato tudi ključno etiopsko založbo plošč Amha Records. Prav arhiv te založbe je poskrbel za najobsežnejši in najbolj dragocen del do zdaj v zbirki Ethiopiques izdanih historičnih posnetkov. Eshetéja so v tistih letih sicer klicali »Elvis ethio popa«, a zagotovo je bil s svojim nastopom, načinom petja in glasbenim izrazom referenčno bližje tedanjemu početju James Browna, zato velja, da je bil v tedaj najbolj popularni pevski trojici, ki sta jo ob njem tvorila še Mahmoud Ahmed in Tlahoun Gessesse, največji modernist, kar pomeni, da se je najbolj zgledoval po vzorcih evroameriške popglasbe tistega časa. To še zdaleč ne pomeni, da je te vzore preprosto posnemal. Res je, da se v njegovih skladbah severnoafriške in še posebej amharske melodije zmešajo z bazičnim klavirskim boogie vzorcem, prevzetim iz tedanjega ameriškega randb-ja, vendar se iz tega potem razvije avtorsko razpoznaven plesni afro zvok, ki vsebuje marsikaj sorodnega rocku in swingu tistega časa.

Alemayehu Esheté je bil rojen v 40. letih prejšnjega stoletja; po nekaterih virih 1947., po drugih že leta 1941. V drugi polovici 70. let so ga nekaj časa že imeli za mrtvega, a se je v 80. letih pojavil na mednarodnem prizorišču; leta 1984 je v Dresdnu v Nemčiji na nekem festivalu za eno svojih skladb celo prejel dokaj pomembno nagrado. Nazadnje pa smo lahko prebrali, da je januarja leta 2003 še nastopal na glasbenem festivalu v Addis Ababi in da je še ne tako dolgo nazaj nastopil tudi v neki pogovorni oddaji na eni od tamkajšnjih televizij in imel intervju, s studijskimi glasbeniki pa je odpel tudi nekaj svojih komadov. Tako lahko sklepamo, da je pri svojih 60 letih in morda še malo čez še kako živ, vendar v svetovnem merilu nič kaj izstopajoče prisoten. Čeprav ga je predstavila zbirka Ethiopiques, je zanimiva nedavna ugotovitev, da je svojo zaenkrat zadnjo in še vedno »svežo« mednarodno ploščo posnel že pred tem v ZDA, z mešano ekipo tamkaj živečih etiopskih in ameriških glasbenikov. Njen naslov je Addis Ababa – New Beat Music from Ethiopia, ki jo je leta 1992 in v ponatisu leta 2000 izdala založba Shanachie Records. Če imam prave informacije, je svojo zadnjo ploščo izdal leta 1997 v Addis Ababi. Njen naslov je v amharščini, tako da nam je neukim dano zgolj razpoznati njegov podpis in letnico izida, ni pa mi uspelo ugotoviti, kdaj so nastali posnetki zanjo. Leta 1998 je v ZDA, pri manjši založbi AIT Records, sicer izšel še en album, The Best of … Alemayehu Esheté. A vse kaže, da je svoj ustvarjalni vrh dosegel že do leta 1974, ko je potem tudi njegovo uspešno glasbeno kariero prekinila politika takrat na oblast prihrumelih vojaških oblasti. Prav o tem pričajo posnetki njegovega početja v zbirki Ethiopiques. V tem »zlatem« obdobju je bil praviloma sam avtor besedil in glasbe za svoje popevke, ve pa se, da mu jih je večinoma aranžersko obdelal tedaj eden najboljših Etiopijcev v tem poslu, Girma Beyene, tudi sam občasno pevec, predvsem pa pianist in organist, ki ga je mogoče slišati v spremljavi številnih Eshetéjevih izvedb. V svoje zrelem obdobju, tj. v zgodnjih 70. letih, je Esheté z Beyenejem celo vodil skupen Alem-Girma Band. Podatki pravijo, da je Alemayehu Esheté med etiopskimi glasbeniki izdal najobilnejšo diskografijo na vinilnih singlih. Do leta 1974 naj bi jih bilo 30. V arhivu založbe Amha Records pa so našli posnetke 36 njegovih različnih skladb in kar 35 od teh jih je že izšlo tudi na albumih zbirke Ethiopiques, torej smo z leti dejansko spoznali njegov celoten zgodnji opus, s katerim se je v zgodovino afriške popularne godbe zapisal kot eden najvidnejših pevcev-sooblikovalcev sodobne etiopske glasbene ponudbe v njenem t. i. zlatem obdobju, ki je trajalo od sredine 60. pa do sredine 70. let prejšnjega stoletja.

Zoran Pistotnik

Izbrana diskografija:

Ethiopiques Vol.3: Golden Years of Modern Ethiopian Music, Buda Musique, 1998.

Ethiopiques Vol.8: Swinging Addis 1969–1974, Buda Musique, 2000.

Ethiopiques Vol.9: Alemayehu Esheté 1969–1974, Buda Musique, 2001.

Ethiopiques Vol.10: Tezet–Ethiopian Blues and Ballads, Buda Musique, 2002.