Gilles Peterson

Glasba je središče vesolja

Če bi bil Gilles Peterson ponovno star 18 let, zagotovo ne bi bil didžej. Zanj je danes vse preveč zapleteno, saj ob glasbenem poznavanju potrebuješ še menedžerja in podjetje, ki skrbi za odnose z javnostmi. O Gillesovi posebnosti veliko pove prigoda z zloglasne poletne zabave v Spaceu na Ibizi izpred nekaj let, ko je za gramofoni nadomestil Carla Coxa. Čarovnika miksa je na veliko razočaranje razgrete množice trmasto nasledil z neobičajno future jazz ploščo in spraznil plesišče. Peščica vztrajnežev je naposled uživala v drugačnih ritmih.

Gilles je z ženo, otrokom in ploščami do nedavnega živel v štirisobnem stanovanju na severu Londona. Kmalu je stanovanje postalo pretesno, zato se je odločil in družino preselil. Ostalo mu je stanovanje, polno plošč. Stanovanje na Brownswood Road. Gilles, otrok francosko-švicarskih staršev, živeč v južnem Londonu, v svojem zgodnjem otroštvu ni bil obkrožen z glasbo. Veljal je za pravega športnega navdušenca. Vse se je spremenilo v dveh letih, ko je pri štirinajstih preko svojega soseda in njegove sestre odkril Earth, Wind and Fire, Level 42, plošče Bobbyja Caldwella in pričel zahajati v klube, kjer so igrali jazz funk. Tam je naletel na glasbo Grooverja Washingtona, Arta Blakeyja in odkril Johna Coltrana. V Angliji so bile takrat popularne piratske radijske postaje in Gilles se je pričel zanimati tudi zanje, saj so ponujale posebno izbrano glasbo. Radio Invicta je bila za najstniškega upornika še posebno fascinantna izkušnja, saj je bil to prvi piratski radio, ki je predvajal jazz, funk in soul glasbo. Gilles si je oblikoval sezname, preverjal, se seznanjal z glasbo in postajal pravi zbiratelj. Tu se je prvič navdušil nad delom radijske oddaje. Nabavil si je mešalno mizo Citronic Thames in gramofon, ju postavil v vrtno uto in s prijateljem pričel snemati svoje oddaje. Vozil se je naokoli in na stavbe, drevesa postavljal oddajnike, nato pa čakal na lokalne klice v najbližji telefonski govorilnici. Takrat je didžejal tudi na porokah in ob praznikih ter se obenem redno udeleževal sestankov piratskih radijev, kar ga je kmalu privedlo do oddaje na Radiu Invicta.

Ko je dopolnil šestnajst let, so se njegovi starši odselili iz Velike Britanije, on pa se je moral začeti preživljati sam. Še naprej je odkrival glasbo, spremljal revije Blues and Soul in Black Echoes. Zahajal je v klube z zelo urbanim pridihom in poslušal zvoke Peta Tonga, Jeffa Younga in Caistera ter Steva Walsha. Redno je obiskoval prodajalno plošč Palladin Records, ki jo je vodil DJ Paul Murphy, slednji je zelo močno vplival na mladega nadobudnega didžeja. Murphy je slovel po svojih večerih v klubu Electric Ballroom, ta je postal shajališče črnske jazzovske elite, ki je plesala na nore hitre jazz plošče in mešanico afrokubanske glasbe. Ko je Murphy odšel iz kluba in pričel didžejati drugje, so njegovo mesto ponudili Gillesu. Kljub začetnim težavam je Gilles kmalu izpopolnil svoje veščine in poglobil znanje, njegov sloves pa se je hitro širil in tako je pridobil elito črnske londonske plesne množice, imenovane I Dance Jazz. Kmalu je pričel vrteti glasbo še na večeru Special Branch v klubu The Royal Oak. Njegovi večeri so bili mešanica soul boy in trendovske londonske glasbe. Didžejal je skupaj s Petom Tongom, Nickyjem Hollowayem, Bobom Jonesom, Paulom Oakenfoldom in Dannyjem Ramplingom. Leta 1985 je Gilles pričel ustvarjati kompilacije Jazz Juice Series s skladbami, ki jih je vrtel v preteklih letih. Zbirka kompilacij učinkuje kot nekakšen model za kompilacije, ki so sledile in Gilles se je pri svojem delu tako izkazal, da je pritegnil pozornost založbe EMI. Zavedajoč se vpliva in priljubljenosti jazzovske plesne glasbe v Veliki Britaniji, so ga z založbe EMI povabili k sodelovanju pri zbirki kompilacij legendarne Blue Note z izvajalci, kot so Duke Pearson, Horace Parlan, Art Blakey, Hank Mobley, John Patton, Andrew Hill, Lou Donaldson, Grant Green in številni drugi. Gilles je tako zlil skupaj Blue Bossa Vols. 1 and 2 in Baptist Beat kot popotnico izjemno popularnim zbirkam jazzovskih kompilacij Blue. V tem obdobju je Gilles deloval tudi na piratskih radijskih postajah KJAZZ, Solar Radio in Horizon. Slednja je bila edinstvena štiriindvajseturna radijska postaja pred nastankom radia Kiss. Gilles je pokrival vse nočne oddaje, saj se je odlično vživel v nočno sceno. Še danes večkrat poudari, da je radio zanj primarnega pomena. Nato je sledilo delo na BBC Radio London. V tistem času je obstajalo zelo malo legalnih radijskih postaj in to je bila prva legalna postaja, s katero je sodeloval. Na Radiu London je Gilles gostoval s svojo oddajo Mad on Jazz, kjer je vrtel veliko posnetkov v živo, dosti pa se je tudi govorilo in razpravljalo. Nato je leta 1986 zapustil Radio London in skupaj s Patrickom Forgesom zasnoval petletni projekt nedeljskih popoldanskih sessionov Talkin' Loud and Saying Something v legendarnem camdenskem klubu Dingwalls. Po preteku petih let so se popoldnevi nadaljevali še dve leti v klubu The Fridge v Brixtonu. Sam koncept dogodkov v Dingwallsu je bil nekoliko drugačen, saj so pričeli z že utečenim občinstvom, Gilles pa je poprej dokaj temačen klub še dodatno navdihnil z mladostniško, vitalno in svetlejšo glasbeno politiko. Vrtel je jazz v stilu Electric Ballroom, latino in funk soul glasbo, sledili so nastopi v živo, nove skupine, kot so Brand New Heavies, Push, Galliano, ter bolj uveljavljena imena, kot so Roy Ayers, Poncho Sanchez, Mark Murphy, Mongo Santamaria, temu pa je sledil jazz, funk, hip hop in house. Dogodki so sovpadali z obdobjem porajajoče se scene acid house in kmalu je Dingwalls postalo prizorišče nove publike oboževalcev acid housa, po drugi strani pa so tja zahajali jazzovski in funkovski zanesenjaki. Gilles pogosto poudarja, da je bilo to obdobje najboljših petih let v njegovi didžejevski karieri. To je tudi obdobje Gillesovega alternativnega didžejanja s Chrisom Bangsom na večerih Nickyja Hollowaysa. Na tedanji klubski sceni je prevladoval acid house, ki je razvnemal otoško množico in se spogledoval s kemičnimi substancami. Na enem izmed koncertov se je Paul Oakenfold poigraval z ritmi singla Phuture Acid Trax in obnorel množico plesnih navdušencev. Za njim pa sta vajeti plesne energije prevzela Gilles in Banksy. Zaskrbljena nad neobičajno situacijo zahtevne britanske plesne publike sta nepričakovano trmasto reagirala. Ne ozirajoč se na tok trenutka, sta svojsko spremenila smer in ritme omilila s ploščo Mickey and the Soul Generation. Nor kitarski uvod Iron Leg sploh ni imel beata. Bangsy je pograbil mikrofon in zavpil presenečeni množici: »Če je bil tisto prej acid house, je to acid jazz!«. Acid jazz je pomenil nekakšno oživitev jazz funka oziroma jazz fusiona, soul jazza. Gilles in Bangsy sta prirejala partije Cock Happy kot kontrapunkt zabavam acid housa. Kmalu zatem je Gilles v sodelovanju z Eddijem Pillarjem ustanovil založbo Acid Jazz, namenjeno aktualnim trendovskim izdajam. Dve leti kasneje ga je delo na Acid Jazzu pričelo omejevati in založba je zamrla. Gilles se je znova posvetil radijski karieri, ki je predstavljala ponovni kreativni izziv. Leta 1990 je pričel sodelovati na radiu Jazz FM, kjer pa so ga kmalu odpustili zaradi mirovnih vzgibov v času zalivske vojne in posledično neprimerne glasbe. Pridružil se je prvi plesni radijski postaji v Londonu, Kiss FM, in osem let v nedeljskih dopoldnevih zabaval svoje poslušalce. Vzporedno s tem so ga z založbe Phonogram Records leta 1989 spodbudili k ustanovitvi nove založbe Talkin' Loud Records. Njegovo osrednje vodilo pri tem je bilo ponovno vzpostaviti razmerje s predhodnimi glasbenimi izvajalci. Večja založba je posledično ponujala boljše pogoje za delo. Tudi tu je razvijal raznovrstne glasbene stile, od housa, hip hopa, drum'n'bassa do soula in tech jazza. Njegovi izvajalci, med katerimi izstopajo Roni Size, Reprazent, 4 Hero, Courtney Pine, Young Disciples and M J Cole, DJ Krust, The Roots, Incognito, UFO in drugi, so bili večkrat nominirani tudi za Mercury Music Awards. Koncept formata glasbene oddaje, ki jo je Gilles izoblikoval skozi svoje ustvarjalno obdobje, je plodovit. Pred devetimi leti mu je uspel velik profesionalni preboj, saj ga je k sodelovanju povabil prvi program BBC. S slovito oddajo Worldwide je njegova popularnost še bolj narasla in z oddajanjem v petnajstih državah različnih kontinentov ter na svetovnem spletu presegla nacionalne meje. Gilles v tedenskih dvournih oddajah gradi mostove med predvajanjem naborov neznanih avtorjev in ekskluzivnih novitet. Uspeh nepopustljivega »vinilista« ni naključen. Učenjak zvoka stremi k ohranjanju stika in vzpostavljanju ravnovesja med novostmi in trendi. Tako se spopada s poslušanjem vsaj stotih albumov tedensko, da bi jih izluščil pet. Poleg izredne selektivnosti glasbe Gilles v svojem studiu pogosto gosti slovite glasbenike na turneji. Slednji skoraj vsak teden sessionih v živo presenečajo svetovne poslušalce. Mešanje energij pestrih glasbenih slogov iz različnih držav je povezano z raziskovanjem, odkrivanjem in nenehnimi potovanji. Lani spomladi je le dva tedna po japonski turneji obnorel brazilski metropoli Sao Paulo in Rio De Janeiro. Njegov obisk je imel pravzaprav promocijski namen, saj je s Trocabrahma podcasti predstavil izbor nove bossa in postbossa generacije. Več kot 100.000 spletnih obiskovalcev si je na osebne računalnike naložilo Old skool mix z Miltonom Nascimentom, Lo Borges, Joao Donato, Marcosom Vallejem, Joyce, Carlosom Lyro in Robertom Menescalom ter osupljiv Nu-skool mix z DJ Malborom, Seu Jorgejem in številnimi drugimi. Gilles je ob obisku z oddajanjem v živo poskrbel tudi za radijske poslušalce. V dveh oddajah je pričaral brazilski utrip na domu Eda Motte in sessione v živo, kjer so poleg že omenjenega Valleja in Lo Borgesa nastopili še Jorge Ben, Antonio Carlos E Jocafi, Egberto Gismonti ter Ana and Jorge. Kljub številnim popotovanjem Gilles ostaja zvest londonski publiki. Lani septembra je na svoj rojstni dan z zaključnim Independent Mix sessionom, nastopi Jay Z-ja in Lupe Fiasca veličastno zaključil uspešno rezidenčno sodelovanje s klubom Cargo. V Shoreditchu so se v dveh letih zvrstili Koop, Airto Moreira, Ed Motta, Platinum Pied Pipers, Nicole Willis in številni drugi. V omenjenem klubu je Gilles ob koncu leta na razprodani zabavi razglasil najboljše albume po izbiri poslušalcev svoje radijske oddaje.

Gilles vseskozi ostaja zvest založniški dejavnosti. V lanskem letu je ustanovil svojo založbo in jo poimenoval Brownswood Records. Tako se je imenoval tudi njegov studio in bivše stanovanje, ki se je sedaj prelevilo v pravcato ploščarno. Med projekti, ki so bili doslej izdani pod okriljem omenjene založbe, naj omenim Bena Westbeecha, priznano skupino The Heritage Orchestra, eksplozivno japonsko jazzovsko zasedbo Soil and »Pimp« Sessions, Elana Mehlerja, Gillesovo zbirko kompilacij Bubblers in številne remikse izvajalcev, kot so Osunlade, Jazzanova, Daisake Tanabe in drugi. Gilles je organiziral že več nepozabnih partijev Brownswood − v Berlinu, Parizu, New Yorku in Tokiu; še vedno pa nadaljuje tudi z didžejevskimi nastopi v manjših klubih po svetu.

Gilles Peterson je vzniknil kot radijski pirat in skozi obdobje svojskega delovanja postal ikona sodobne trendovske glasbe, ki povezuje umetnike, producente in najrazličnejše stile. Njegov dinamični življenjski slog pa je ravno tako preplet raznovrstnih aktivnosti, didžejanja, radijskega in založniškega delovanja, kuriranja in organiziranja festivalov. Gilles je ključna osebnost sodobne plesne scene, pomemben tako za poslušalce, katerim ob ekskluzivni glasbi ponuja informacije, izkušnje, komentira dogodke in kroji trende, kot za same izvajalce, saj je odkril in populariziral že številne glasbene talente. Navkljub svoji slavi pa ostaja zvest začetnemu vodilu − »vselej se pomikaj naprej«. Konec avgusta bo prišel do Zagreba.

Izbrana diskografija

Gilles Peterson, Back in Brazil, Ether, 2006.

Različni izvajalci: Brownswood Bubblers Two, Brownswood, 2007.

Gilles Peterson and Patrick Forge Present: Sunday Afternoon at Dingwalls – Classic Moves and Grooves at the Legendary Club, Ether, 2006.

Gilles Peterson Digs America, Ubiquity, 2005.

Gilles Peterson, BBC Sessions Vol. 1, Ether, 2005.

Gilles Peterson in Brazil, Ether, 2004.

Gilles Peterson: Worldwide, Talkin' Loud, 2000.

Gilles Peterson: Blue Bossa Blue Note, EMI Records, 1986.

Gilles Peterson: Baptist Beat, EMI Records, 1987.

Gilles Peterson: Jazz Juice 1, Street Sounds, 1985.