Glasbe in diaspore

Klezmer, blues, bhangra, reggae, salsa, jazz, soul, zouk, funk, rai, hip hop, reggaeton, calypso. Saj glasbe ob njihovih poimenovanjih kar slišimo, tako dobro jih poznamo. Zdi se, da so se že udomačile. Vse so globalne glasbene oblike, »svetovne godbe«, različno navzoče in glasne v našem vsakdanjiku. Kaj imajo skupnega? Vse so glasbe diaspor.

Diaspora (gr. razkropitev) je v času antične Grčije pomenila prebivalce mestnih držav, ki so se preselili in razkropljeni živeli na novoosvojenih ozemljih, v grških kolonijah. Pomen pojma se je spreminjal, dandanes pa najsplošneje označuje prostovoljno ali prisilno selitev ljudi z ozemlja, ki ga imajo za svojega, v nova geografska območja. Vse do danes prevladujejo trije glavni razlogi za selitev ljudi. Prvi so verski, ki vodijo do izgona ljudstev iz njihovega izvirnega bivanjskega prostora. Sama pot zadobi razsežnost svetega, saj prerokba pravi, da se bo končala z vrnitvijo nazaj. Zaradi obljube povratka v domovino je eden prvih zgodovinskih zgledov takšne posvečene skupnosti judovska diaspora. Obstajajo tudi ljudstva in »nomadske« kulture brez ozemlja oziroma prostora, ki bi ga lahko imeli za svojega. Zgled takšne diaspore so Romi in Sinti. Tretjo vrsto modernih diaspor pogojujejo družbenoekonomske silnice. Najpogostejši zgodovinski vzroki za množična izseljevanja, preseljevanja in priseljevanja so bili razpadi imperijev, državnih tvorb, spopadi med nacionalizmi, politični teror. Diaspor je po svetu vse več. Svet hkrati postaja svet migrantov, nomadov, brezdomcev. Migracijski tokovi nikdar niso bili tako intenzivni. Poganja jih želja za boljšim življenjem. Pravzaprav že prekašajo največje in najobsežnejše v obdobju kolonizacije, ko so se Evropejci v milijonih začasno ali za stalno razkropili po »na novo odkritih« kotih sveta in ob staroselcih začeli na plantaže, kmetijske kolonije, v rudnike in prve industrijske obrate uvažati delovno silo; nekaj stoletij suženjsko iz Afrike, pozneje služne in mezdne delavce iz Azije in obubožanih predelov Evrope.

Diaspora vendarle ostaja osrednje zgodovinsko dejstvo kolonizacije. Oblikovanje novih diaspor v nekdanjih kolonialnih metropolah in imperialnih prestolnicah po drugi svetovni vojni, ko so se vanje začeli priseljevali ljudje iz nekdanjih kolonij, je bistveno premešalo demografsko, etnično, »rasno« in kulturno sliko. Diasporične kulture so ohranjale, širile in razvijale »izvorne« kulturne ter socialne oblike in se obenem razlikovale od njih. Stik z drugimi kulturami, s staroselskimi ali prisilno priseljenimi, je v razmerjih gospostva in izkoriščanja oblikoval nove kreolizirane, sinkretične, hibridne kulture (vsak izraz ima svoje zadrege, drugačno miselno zaledje). To toliko bolj velja za glasbo.

Na kratko o svetovni godbi

Ameriški etnomuzikolog Philip V. Bohlman je za Oxfordovo serijo žepnih »zelo kratkih uvodov« v neznane teme leta 2002 napisal sijajen uvod v World Music. Dvoumni izraz ne pomeni zgolj prazne žanrske oznake, trenda v zahodni glasbeni industriji in njegovih učinkov na muziciranje drugod po svetu ali načine »naših« srečanj z godbami eksotičnih »drugih«. Ker je knjižico na 178 straneh z različnimi problemskimi sklopi pisal kot etnomuzikolog, se zapeljivo sooči z vsemi pomenskimi niansami izraza, ki je v širši obtok prišel pred dobrimi dvajsetimi leti. Zato za začetek zanj world music predstavlja vse glasbe sveta. Od tod prvo pomembno vprašanje: kaj nam svetovna godba lahko pove o raznolikosti človeških kultur? Toda drugo vprašanje, ki si ga zastavi srečevalec s svetovnimi godbami na začetku XXI. stoletja, je neizbežno povezano s pastmi globalizacijskih procesov: zakaj so si kulturni pojavi vse bolj podobni? Bohlman torej v razburkani svet world music previdno vstopa skupaj s trdovratnima, nikdar razrešenima ugankama zagovornikov kulturnega relativizma in univerzalizma (»Nobeden pristop ni napačen, nobeden ne pove vse zgodbe,« menca). Nato postavi zgodovinski okvir: world music je predvsem konstrukt moderne dobe, se pravi srečanje s svetom in interpretacija sveta, ki ga je sprožila doba velikih odkritij, razsvetljenstvo, kolonialna ekspanzija in vzpon nacionalne države. Je torej zahodni pojem, ki izhaja iz srečanj zahoda s svetom. Srečanje je ključni pojem knjižice.

Za hip skrenimo s poti in razgrnimo Bohlmanovo zgradbo posameznih poglavij v World Music, zaradi katere je žepna knjižica tako sijajno branje: srečanje s posamezno godbo sveta; zgodovinski ali teoretski ekskurz; oris glasbenika; estetsko vprašanje, še posebej preizpraševanje pomena in identitete; profil etnomuzikologa ali skupine preučevalcev svetovne godbe; etnografski sedanjik in popularna godba. Razpon je širok in priča o zamahu sodobnega etnomuzikološkega proučevanja. Toliko bolj avtorjevega, ki je neverjetno plodovit pisec. Med številnimi deli je Bohlman avtor knjig o glasbi in evropskem nacionalizmu (2004), o judovski glasbi in modernosti (2006) in pisec odmevnih razprav o glasbenih diasporah v Sredozemlju in Amerikah. Je vodja judovskih študij na Univerzi v Chicagu in profesor na oddelku za humanistiko in glasbo. Šesto poglavje »zelo kratkega uvoda« je posvečeno diaspori.

Diaspora je stanje »brezdomstva« in je zatorej postala poseben prostor, ki je najpogosteje artikuliran v svetovnih godbah. Glasba diaspore namreč hkrati »opisuje stanje tistih, ki so bili premeščeni in razseljeni ter se vpisuje v zgodovino in geografijo, ki razseljeno kulturo povezuje z domovino, prostorom, ki ga nima več,« piše Bohlman. Glasba povezuje sedanjost brez prostora pod soncem s preteklostjo in prihodnostjo, kjer si lahko zamišlja realno posedovanje življenjskega prostora, največkrat vezanega na zemljo, teritorij. Ravno ta proces zamišljanja občutka posedovanja in naseljevanja prostora nujno proizvaja hibridnost in zlitja, ki nastanejo z zbiranjem, sopostavljanjem, privzemanjem različnih sestavin na tej poti, ki opredeljuje diasporo. Naj spomnimo na zamišljanje Afrike, izgubljene domovine v številnih godbah afriških diaspor v Amerikah, od reggaeja Boba Marleya do The Art Ensemble of Chicago. Ameriška »slovenska« polka Frankija Yankovica, dobitnika številnih grammyjev, ni »ista«, kot je Slakova.

1492 – Novi svet, čas diaspor

Letnica označuje začetek velikih evropskih čezmorskih pustolovščin, grabljenja virov in prilaščanja ljudi. Španska krona je s Krištofom Kolumbom trčila ob antilsko otočje v iskanju poti do Indije, ki jo je evropskim državam na kopnem zagradilo osmansko cesarstvo. Kolumb je do smrti verjel, da je odkril otoke pred Indijo. Zavzetje novega sveta je bilo v Španiji podaljšek rekonkviste muslimanske Andaluzije. Letnica odkritja novega sveta je letnica izgona muslimanov s polotoka, sefardskih (španskih) judov, preganjanja moriskov, spreobrnjenih muslimanov. Španci – imeli so se za stare kristjane – so nanje že prej gledali sumničavo in s prezirom. Čiščenje je bilo temeljito. Pirinejski polotok je bil še sto let prej varno pribežališče za judovske skupnosti, pregnane iz Anglije in Francije. Sefardi so bili primorani zapustiti Španijo; diaspora se je razkropila v nove diaspore. Naseljevali so se po celem Sredozemlju, od severnih afriških mest do Balkana. Prvo pribežališče je bilo maroško mesto Fez, nekdanje največje arabsko mesto trgovcev in učenjakov z močno judovsko skupnostjo, ki je prebivala v četrti mellah. Drugi so se selili v mestno utrdbo Alžir, ki je v drugi polovici 16. stoletja postala maroška prestolnica, saj je uspešno kljubovala pohodom Špancem. Kot poročata zgodovinarja Gruzinski in Bernardova (Histoire du nouveau monde, 1993) je bil Alžir tedaj pravcati Babilon, kjer so živeli združeni vsi narodi sveta, najštevilčnejši Arabci, Španci, Portugalci in Italijani in mnoštvo odpadnikov, ki so utajili svojo vero: Moskovčani, Vlahi, Bolgari, Poljaki, Madžari, Čehi, Nemci, Danci, Norvežani, Angleži, Irci, Flamci, Francozi, Navarrci, Aragonci, Katalonci, Sardi, Korzičani, Sicilijanci, Kalabrijci, Napolijci, Albanci, Bosanci, Grki, Krečani, Ciprčani, Sirci, Egipčani, Abesinci, Indijci, Indijanci iz Portugalske, Brazilije in nove Španije. Prebegli so čakali na povratek domov v času divjanja vojne, ki je pomenil tudi tveganje zasliševanja inkvizicije. Ljudje z meje so se naučili številnih jezikov. Največ so uporabljali mestno lingua franca, mešanico italijanščine, španščine in portugalščine, vrsto kreolskega jezika, ki je bil zunanjim nerazumljiv. »Novi svet v malem«, ne onstran Atlantika, marveč onstran sredozemskega morja je bil prostor oblikovanja diasporične in kreolizirane kulture. Usoda judov, ki so zapustili ljubljeno Sefarad (Španijo), je odmevala ob petstoletnici odkritja Amerike 1992. Slavnostno obhajanje evropskega zavzetja kontinenta (»odkritja«) je bilo polno kontroverz, žgočih protestov ameriških Indijancev, Američanov afriškega rodu. Med drugim je naplavila tudi zgodovino sefardskih judov, ki je bila manj znana od zgodovine aškenaških judov srednje in Vzhodne Evrope ter od zgodovine države Izrael. Razkrito je bilo nenavadno potovanje in niz selitev Sefardov ob sredozemski obali, ki so jo obdarili z zakladi svoje kulture, jezikom ladino, razumnostjo in s podjetniškim duhom. Revizija zgodovine je čez noč sefardsko glasbo povzdignila v status svetovne godbe. Ponovno so jo odkrili, ker je bila glasba diaspore. Preživela je, ker je bila prenosljiva; v pevskih zvrsteh, kakršni sta romance in romancero, so se prepletala zgodovinska pričevanja in baladne štorije. Zgled zajemanja iz sefardskih pesmaric, ki je bolj sofisticiran in umetniško konceptualen, je nam znani trio newyorškega pianista Anthonyja Colemana Sephardic Tinge (1994). Ime skupine sicer dolguje pripovedi ragtimovskega pianista Jellyja Rolla Mortona za arhiv Kongresne knjižnice, ko je z igro na klavirju pokazal, da neworleanški način muziciranja ogromno dolguje tudi »španski barvi« (popularnim melodijam Latinske Amerike, vzorcem habanere). New Orleans je bil ob koncu 19. stoletja ameriška različica Alžira ali Feza. Coleman je s svojo gesto izrazil nekaj, kar je bistveno za diasporično glasbo; ni je hotel poustvariti ali oživljati, pokazal je na njeno živost, zmožnost preoblikovanja, na njeno modernost. Jazz je »zmiksal« s špansko/sefardsko barvo, ki je sama polna raznorodnih odtenkov: »Nisem hotel, da bi klezmer, za katerega do sedemdesetih let sploh nismo slišali, odražal hibridno in razdrobljeno newyorško judovsko kulturo … Če naj bi posedoval etnično glasbo, potem je to glasba soseske v zgornjem Brooklynu, kjer sem odraščal, salsa in dominikanski merengue.«

Njegov glasbeni sopotnik, kitarist Marca Ribota, deklariran svetovljan brez korenin, gre v razmisleku še dlje : »Obstaja judovska kultura downtowna New Yorka, ki se izraža predvsem v jeziku črnske ameriške godbe, tako kot se je večina judovskih pesnikov v Fezu v desetem stoletju izražala v arabskem jeziku in arabskih pesniških oblikah. Če bi jo odpravili kot navadno asimilacijo, bi spregledali globljo strukturo v kontinuiteti procesa, ki ga predstavlja ... Več kot naključje je, da smo kot sredstvo za preobrazbo odnosa z našo preteklostjo uporabili posebej jazz in na splošno črnske godbe.«

Dvojna zavest

Glasba diaspor – glasba, ki jo ustvarjajo diaspore – je postala ena vodilnih tem, ki usmerjajo sodobne razprave o glasbi, pred dvajsetimi leti. Nekateri avtorji so v njihovi sposobnosti ustvarjanja posebnega prostora, v njihovih živahnih dialogih in kroženju videli udejanjenje utopije in zmožnost kritike obstoječega sistema. Britanski sociolog karibskega rodu Paul Gilroy je v There Ain’t No Black in the Union Jack (1987), prodorni kritiki britanske politike rase in nacije, »črnske« (black) diasporične kulture razumel kot alternativo različnim absolutizmom, ki bi polje kulture najraje zvedli na »rasno«, etnično ali nacionalno nespremenljivo bistvo. Samoopredelitve črnske populacije in njeni kulturni izrazi so črpali iz pluralnosti črnskih zgodovin in politik. Takšna je bila selitev in preoblikovanje reggaeja na otoških tleh. Brez njegovih trkov, stikov in križanj tako z jamajško matico kot z mladinskimi (sub)kulturami si, denimo, ne bi mogli zamisliti ne duba Dennisa Bowella ne opozicijskega svetovljanstva The Clash. Njihov prodor v sfero vladajoče kulture je hkrati pomenil, da bo treba drugače misliti britansko (glasbeno) kulturo kot celoto, se pravi, ne le kot nekakšen razrez na valežanske, irske, škotske in angleške rezine ene »britanske« potice. Starejši pojem diaspore je predpostavljal domačo, tradicionalno, izvorno kulturo − korenine in teritorij. Zaradi estetskega in političnega naboja ekspresivne diasporične kulture, najprej karibskih priseljencev po zgledu Američanov afriškega rodu, in zatem nanjo opirajoče se kulture azijske skupnosti, ki naenkrat ni pomenila »orientalske pasivnosti in vdanosti«, ga je bilo treba ponovno premisliti. Tako se je Gilroyu in drugim avtorjem diaspora ponujala kot prostor, kjer še posebej glasba ustvarja možnosti za oblikovanje novih povezav onstran nacionalnih meja, dinamično utrjuje, preoblikuje materialne in zamišljene vezi. Tudi zato, ker je glasba močno neverbalno sredstvo sporazumevanja, težje ulovljivo in nadzorljivo od omejene izrazne moči jezika. Bila je najučinkovitejši etični in estetski kanal črnske diaspore (in ne le nje). Gilroy je v delu Black Atlantic (1993)model diaspore, ki ni brez problemov, še razčlenil. Črnske godbe v »črnem« Atlantiku in njihovo pluralno bogastvo so vendarle osnovane na skupni senzibilnosti, ki je preostanek afriške dediščine in ki jo je obenem porodila grenkoba suženjstva v novem svetu. So zahodne in moderne zaradi hibridnih, kreolskih izvorov na zahodu, zaradi naporov, da bi se izmaknile statusu potrošnega blaga, in zaradi ustvarjalcev, ki so vztrajali pri relativni avtonomiji. Še posebej so močne zaradi »dvojnosti«, njihovega majavega položaja, ki je znotraj in izven konvencij ter estetskih pravil, ki ločujejo in narekujejo časovna zaporedja modernosti. Hkrati pa so te glasbene oblike tudi »antimoderne«, navidezno preoblečene v predmoderni čas, ki si ga vedno znova zamišljajo in njegov utrip prenašajo v sedanjik. Kot take lahko preobrazijo odnose med proizvodnjo in rabo umetnosti, vsakdanjik in projekt rasne emancipacije. Medtem so se pod najnovejšo prisilo (beri: tokovi, ki jih poganja globalna akumulacija kapitala) oblikovale nove skupine, celo milijonske populacije razkropljenih ljudi in ljudstev po svetu. Tema (p)ostaja pereča, vendar so intelektualni toni bolj umirjeni in zaskrbljeni. Slavljenje glasb in kultur diaspor je postalo uradno, najraje pod ideološkim pokrivalom multikulturalizma, ki ob vzhičenih govorancah o kulturni raznolikosti prikriva, da taiste skupine ljudi v »novem svetu« živijo v pogojih sistemske neenakosti in odkritega rasizma. Gilroy v predgovoru k ponatisu There Ain’t No Black … (2002) priznava, da so bili v tedanji bipolarni delitvi sveta na Vzhod in Zahod današnji problemi komajda vidni. To so bili časi konca oboroženega protikolonialnega odpora, še posebej v Afriki, drugačnih odnosov oziroma umirjanja črnske politične opozicije v Združenih državah. Kljub velikanskim dosežkom svetovna kultura človekovih pravic ni bila dovolj pozorna na vlogo kolonialnega gospostva in rasizma, ki sta bila nekakšen preizkus za njeno vzvišeno poslanstvo in svetovljansko razumevanje pravičnosti.

Danes bolje vidimo, pravi, da je bilo temu tako tudi zaradi globalizacije črnske politike v XX. stoletju. Hkrati je bolj jasno, čemu sta v časih, ko je »vojno v omejenem obsegu« zamenjala državljanska vojna, panafriška solidarnost in panafriška želja po povratku (v Afriko, »izgubljeno«, »obljubljeno deželo«), zastali. Povsem verjetno je, da so politični in ekonomski interesi črnskih in drugih manjšin v čezmerno razvitih državah (»severa«) drugačni od tistih, ki bivajo v pomanjkanju (na »jugu«). Ne skriva razočaranja nad prevladujočim vzorcem ameriškega potrošništva »črnskosti« (v sodobnem hip hopu) in žarka upanja, ki sveti v sožitju metropolitanskih kultur mladih in izraženem odporu proti rasni (rasistični) politiki. To pomeni, da na del popularne kulture in glasbe še vpliva politična kultura, kakršno je ob koncu sedemdesetih let odkrito izpovedalo gibanje Rock proti rasizmu.

Vendar, stvari se spreminjajo tudi na drugi strani Atlantika. Po orkanu Katrina, potopljenem New Orleansu in obupanih klicih na pomoč je afroameriške hiphopovce oplazilo »staro« bluesovsko občutenje črnca na ameriških tleh.

Ičo Vidmar