Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: BIGor

Jamie T

London spet kliče

Kaj ima skupnega enadvajsetletni Londončan Jamie T z vrstniki Arctic Monkeys? Veliko! Med drugim so urbani trubadur in navihani fantje iz Sheffielda eni izmed izstopajočih glasnikov mladih Otočanov, ki se istovetijo z njihovo sporočilnostjo. Našli so se v njihovih izpovedih!

Kaj manjka naši aktualni rockovski sceni?!? Med številnimi pripombami in pomanjkljivostmi izstopa manko figure povezovalca in iniciatorja glasbenega punta, ki bi povlekel za sabo mularijo. Če so to Roki Kosmači, Anžeji Dežani, Omari Naberji in podobni, potem ...!?! Zadnja, ki je odmevno zakričala: »Dobr precednik je mrtu precednik!« in brez dlake na jeziku izrazila bes mularije:»Pejt u pizdo mater, stara!« je bila vrhniška Racija sredi 90. let. Nato je sledilo globokoumje Siddharte. Slon in Sadež sta se s kvaziartističnim cinizmom prej distancirala od družbene realnosti, kot da bi bila njen (oster) kritik. Dobršen del ostalih pa se je tako ali tako zatekel v globalno angleščino. Jezik ulice se je hitro zapletel tudi hiphopovskim nakladačem v nepotrebno moraliziranje. Besedila mladih »upornikov« so postala patetična, virtualna, introvertirana, brez preudarnega osebnega sporočila. Ne povejo, kaj mularijo moti, kje jo srbi in kdo je za to kriv! Medtem pa je situacija na Otoku za dober odtenek drugačna. Eden od razlogov za neorockovski preporod v zadnjih letih je tudi v tem, da se je otoška mularija našla v besedilih novih skupin, ki ob izžarevanju mladostniške potence obdelujejo vsakdan modernega mulca ter izražajo njegov odpor in upor proti hinavskemu okolju. Da, ni vse v najlepšem redu!

UTRIP LONDONA

Ko sem se lani maja znašel v zahodnolondonski luknji 333, polni vročih mladih deklet v plesu z vihravimi dečki, sem se na lastne oči prepričal, da zgodbe o burnem glasbenem dogajanju na angleški sceni niso iz trte izvite. V mešanici so se vrteli zlati utrinki soula in rhythm'n'bluesa, odpadki garažnega rocka in punka, pumpajoči elektro ritmi, ska in beat. V zraku je bila visoka napetost navdušenja nad nočnim rajanjem, ki sta jo ustvarili nastopajoči postelektro-neopunkovski zasedbi, katerih imen se ne spomnim več oziroma ju še nisem opazil med bolj izpostavljenimi vročimi imeni aktualne britanske indie rock scene.

V podobnem klubskem ozračju se je pred leti začel uveljavljati Jamie Teary. Redno gostovanje v baru 12 v Sohu britanske metropole je začinil z miksi punka, skaja, reggaeja, drum'n'bassa, soula in še česa. Podobno kot so Arctic Monkeys še pred nekaj leti zastonj delili svoje demoposnetke, ki so jih prek interneta ponesli k slavi in uspehu, je Jamie širil zgodovinsko zavest z brezplačno razdeljenimi kasetami(!), ne spečenkami(!). V tutti-frutti Clash, Princa, Rancid, Toots And The Maytals, Beastie Boys, Iana Duryja, Bo Diddleyja, Ruts, Operation Ivy, Primal Scream, Ice T-ja, Talking Heads, Massive Atack, Boba Marleyja, Kate Bush, Boba Dylana, Vana Morrisona, Patti Smith in drugih biserov našega in vašega časa je podtaknil tudi svoje skladbe, ki jih je posnel v svoji sobi v londonskem južnem obrobju Wimbeldon. Poleg delovanja kot didžej, ko je med drugim remiksal tudi skladbo Kids With Guns virtualnega projekta Gorillaz, se je vedno bolj uveljavljal tudi kot kantavtor z akustičnim basom. Z uporniško noto Billyja Bragga, angažiranostjo Joeja Strummerja, lagodnostjo Boba Marleyja in pouličnostjo Mika Skinnerja iz The Streets je pel svoje pesmi in leta 2004 z artistično okrajšavo imena v Jamie T izdal v samozaložbi Pacemaker svoj prvi singel Salvador, ki je ostal nosilni hit vse do današnjih dni. Najdemo ga tudi na njegovem letošnjem prvencu Panic Prevention za založbo Virgin, kamor sta ga pripeljala Damon Albarn iz Blur in Gorillaz ter clashevec Paul Simonon. Kot povabljeni predvozač na lanskoletni britanski turneji njunega skupnega projekta The Good, The Bad and The Queen se je Jamie T predstavil širši javnosti izven meja Londona. Svojo urbano trubadursko igro je nadgradil s spremljevalnim bendom Pacemakers. Solist Jamie T je danes vodja skupine. Tega enaindvajsetletnega mladeniča dela čudežnega lahkota pripovedi londonskih socialnih in družabnih zgodb, ki so vedno začinjene z londonskim glasbenim hibridom. Utrip metropole in njenega multikulturalizma je odlično ujet s clashevskim nabojem, ki je zaznamoval Jamieja T do konca njegovih zadnjih dni − to je že danes prav gotovo!

Jamie T je z optimizmom in dobro voljo zapolnil vrzel na britanski sceni, ki je nastala po deliriju Libertines. Njegov akcent ni cockney, ampak »multi-kulti« akcent Londona. Ko poslušamo Panic Prevention poslušamo sodobni London Calling! Podobno kot Arctic Monkeys si je tudi Jamie priboril zvestobo in zaupanje z iskrenostjo v vsaki novi skladbi. Živahen glasbeni jezik je svež in hkrati nabutan z zgodovino, samo delo in drža pa sta daleč od prenapihnjenosti Kaiser Chiefs, The Horror The Horror in podobnih zvezd glasbene tiskovine NME. Vseeno pa je Jamie T letos na podelitvi nagrad tega vplivnega tednika ugnal Thoma Yorka in Jarvisa Cockerja v kategoriji za najboljšega solističnega izvajalca. Kipec je pospremil z zahvalo fanom, ki ga spremljajo na koncertih, z nestrinjanjem z uredniško politiko NME in opozorilom, da je njegov najljubši komad še vedno White Man In Hammersmith Palais skupine Clash iz leta 1978.

BIGor