Jarvis Cocker

Urbani poet

Leta 1995 se je tedanja brirtanska mladina plebiscitarno odločala med skupinama Oasis in Blur. Prišlo je do bitke za prevlado med skladbama Roll with It in Country House ter med ploščama (What's the Story) Morning Glory in The Great Escape. Temu rivalstvu so se ob bok postavili glamurozni Pulp, ki so tedaj preboj dosegli z ekstatičnim nastopom na festivalu Glastonbury. Wanderwall, Parklife in Common People tako veljajo za himne generacije tistega obdobja, brata Gallagher, Damon Albarn in Jarvis Cocker pa junake obdobja. Medtem ko se je Albarn s projektom Mali Music ter zasedbama Gorrillaz in The Good, the Bad and the Queen ustalil na glasbeni sceni, se je Jarvis Cocker prelevil v oblikovalca kulturnega mnenja.

Jarvis Charles Branson Cocker je pri petnajstih letih v rojstnem Sheffieldu ustanovil glasbeno zasedbo Arabacus Pulp. Skupino je zasnoval iz socialnih vzgibov, saj si je kot samotarski otrok želel družbe. Slednje je sovpadlo z dvema bistvenima mejnikoma – materin nemški možak mu je za božič podaril polakustično kitaro in zgodil se je punkrock. Jarvisova zamišljenost nad učenjem kitare se je razblinila, ko je dojel sporočilnost punka in se v enem tednu naučil tri akorde. Na sporočilno vrednost njegovih besedil je vplivalo bivanje v bolnici v osemdesetih letih. Ob preobilici časa je veliko razmišljal o glasbi kot o sredstvu za izražanje idej na najvišjem estetskem nivoju. Med prebiranjem romana Toma Wolfa The Electric Kool – Aid Acid Test ga ni privlačila vsebina, marveč liričnost junakov oziroma njihova svoboda mišljenja. Če svet zabave zrcali produkte na skrajno ideliziran in romantičen način, Cockerjevo poslanstvo stremi k razgaljanju, kot si ga zamišlja in dejansko doživlja. V tistem obdobju je Sheffield, mesto brez prihodnosti, preplavila nova romantika s skupinami The Human League, Heaven 17 in ABC ter otoških pionirjev elektronske glasbe Cabaret Voltaire. Vendar Cocker osredotoči pozornost na radijske oddaje Johna Roberta Parkerja Ravenscrofta oziroma Johna Peela. Oddaja kultnega didžeja in novinarja s prvega programa BBC, ki je razveseljevala številne poslušalce od 1967 vse do Peelove smrti 2004, je bila Jarvisov neprecenljiv vir, pravcati učbenik glasbe. Oddaja je postala njegov akt, Jarvis se ji je popolnoma vdal in sanjal.

Pulp

Komaj polnoletni najstnik se je odločil uresničiti sanje. Ko je prišel »John Peel Roadshow« v Sheffield, se je Cocker, oborožen z demoposnetkom, zagnal na snidenje. In uspel. Peel mu je obljubil, da bo njegov posnetek poslušal na poti domov. Pet dni kasneje ga je poklical producent in skupino povabil na snemanje v London. Tam so srednješolcem svetovali, naj enostavno igrajo, kot da so na koncertu. Neposlušljivi so se takrat prvič znašli v pravem snemalnem studiu in odločeni so bili, da bodo session napolnili s čim več idejami in overdubi. Peel je bil odskočna deska stoterim karieram, tudi Jarvisovi. Slednji je prepričan, da nihče v nobenem mediju ni imel takšnega vpliva kot privrženec na nove talente. Glasbeni navdušenec pa ob tem ni imel nobenih komercialnih namenov. Jarvis se v zgodovino Pulpa ozira analitično. Uporni zanesenjak je odraščal v prepričanju, da če si dober, te bodo povsod odkrili. Priznava, da zgodnji posnetki učinkujejo kot zelo težki, razloge pripisuje izčiščenim osebnostnim prvinam. Jarvis posnetih skladb načeloma ne želi več poslušati. Vrhunec skupine, ki je posnela prvo studijsko ploščo It leta 1983, ko o brit popu še ni bilo sluha, je svoj vrhunec dosegla na Glastonbury festivalu leta 1995. Domiseln, razsoden, ujedljiv, zloben in nejevoljen nastop ob izvedbi himnične Common People je Pulp izstrelila med otoške zvezdnike. Skupina je leta 2002 razpadla.

Jarvis

Jarvis Cocker je eden izmed britanskih ekscentričnih popzvezdnikov – kot pred njim Brian Eno, Johnny Rotten in David Bowie, ki so se povzpeli na površje iz umetniških akademij. Diplomant z londonskega St. Martin’s College, ki na odru deluje kot emotivni, lucidni britanski pop dandy, je oborožen z ostro razsodnostjo, zdravim razumom, zbadljivim jezikom in sposobnostjo ujetja trenutka z izrazito sodobnimi, ostrimi in kritičnimi besedili. Zaradi slednjih je pogosto zabredel v težave z dekleti, saj niso dojemale literarne kreativnosti, ki je spajala domišljijo z realnostjo. Nekateri mu v sporočilnosti očitajo tudi politični prizvok. Presenečeni in užaljeni Jarvis slednje zavrača z dejstvom, da v svojih sporočilih izkazuje človečnost, ki pa se bolj nagiba k socialističnim načelom. Še bolj ga razbesni ironični predznak kritikov ob njegovem delu. Razdraži ga etiketiranje o vsemogočih pogledih na dogajanja oziroma stvari, vendar pa vse pesmi izhajajo iz njegove vpletenosti, realnega izkustva. Jarvis je svojo neposrednost in pristnost izkazal z vdorom na oder med nastopom Michaela Jacksona. Na podelitvi Brit Awards 1996 so ga aretirali zaradi suma na napad otrok. Škandal je pojasnil kot obliko protesta nad ameriškim idolom. Označil ga je za nekakšnega Kristusa z močjo ozdravljanja. Glasbeno industrijo pa okrcal, da mu zaradi bogastva in moči to dovoljuje. Cocker se je po razpadu Pulp dolgo vračal na glasbeno prizorišče. Pred samostojnim prvencem si je pod vzdevkom Darren skupaj s sodelavci v »odštekanem« glasbenem projektu Relaxed Muscle privoščil oblačilo bleščečega okostnjaka. Istega leta, 2002, je zmagal v oddaji Celebrity Stars in Their Eyes. Na britanskem televizijskem šovu iskanja talentov je gledalce impresioniral z oponašanjem Avstralca Rolfa Harrisa. Kmalu zatem je z bobnarjem Radioheadov Philom Selwayjem ustanovil Hogwarts House Band, ki je pred dvema letoma prispeval glasbo v filmu Harry Potter and the Goblet of Fire. Ob tem je napisal besedila za Marianne Faithfull (Kissin Time, 2002), Nancy Sinatra (Nancy Sinatra, 2004) Charlotte Gainsbourg (5:55, 2006) in Air (Pocket Symphony, 2007). Hiperaktivni Jarvis, ljubitelj podcastov, vodi oddajo o umetnosti na četrtem radijskem programu BBC. Poleg tega je režiral videospote za Aphex Twin, Nightmares on Wax in Erlend Øye. Kljub plodnemu ustvarjalnemu delu si je uredil zasebno življenje in se poročil z modno kreatorko Camille Bidault-Waddington. Preselila sta se k tradicionalnim britanskim sovražnikom – Francozom. Čeprav avtor nima lastne uradne spletne strani se je lani na spletni skupnosti MySpace nenadoma hrupno pojavil bombastični singel Running The World, ki ga je kasneje najprej prodajal v spletni trgovini iTunes. Hipoma so se pojavile govorice, upanja in pričakovanja o njegovi vrnitvi na glasbeno sceno. Samostojni album Jarvis se je zgodil novembra lani. Skupaj s polovico članov zasedbe Pulp, basistom in producentom Stevom Mackeyjem ter kitaristom Richardom Hawleyjem in ostalimi sodelavci je prvenec zaznamoval dinamični zvok kitar, klavirja, ksilofona, lesenih pihal, roga in zbora. Album je na nek način nadaljeval godbo iz zadnjega obdobja Pulp. Glasbeni kritiki so albumu, ki je izšel pri sloviti neodvisni založbi Rough Trade namenili slavospeve. Sporočilo albuma, da ne smemo zaupati ljudem na oblasti in tistim, ki zahtevajo ljubezen, zveni vedro in lahkotno. Glas nevsakdanjega očalarja učinkuje bistro in kritično ter skeptično in pikro. Idiosinkratičen triumf je slavil na številnih festivalih, kjer se je poigraval z razgretimi oboževalci: »Hello, my name is Jarvis. I can't really see You, because these lights are too bright, but You smell nice. Are You wearing Aramis?«

Oblikovalec kulturnega mnenja

Jarvis vselej ostaja zvest svojskemu kritičnemu pogledu in se poleg glasbe rokuje s celotno popularno kulturo. Tako je napadel iskanje glasbenih talentov preko TV-ekranov. Slednje ga zelo žalosti, saj obožuje popglasbo in tovrstni projekti dokazujejo, da je glasba vse bolj industrijski proces, ki ne upošteva glasbenih kakovosti posameznikov, marveč junake, ki se ponašajo z instantno konstruirano »konfekcijo«. Dober glas izraža osebnost, ki ga producira. Tovrstni junaki preprosto nimajo osebnosti. Krivdo pripisuje obsedenosti s slovesom in slavnimi ljudmi v družbi. Vrste popglasbe, ki jo je Jarvis Cocker usidral, ni več. Vse, kar se dogaja, naj bi se odražalo na glasbenih poplestvicah. Največ zanimivega glasbenega materiala se sliši zunaj mainstreama na neodvisnem glasbenem področju. Njegovo izrazito občutljivost na spremembe v družbi so zaznali v časopisnih hišah. Lanskega oktobra je Cocker uredil mesečnik Observer, ob koncu leta pa mu je avtoritativni londonski tednik Time Out ponudil oceno leta 2006. Kritik, publicist in ocenjevalec britanske kulture je ponujeno izkoristil. V Observerju je k dialogu o glasbi povabil eminentne goste. Okrogle mize na temo o razlikovanju glasbe kot umetniškega procesa in aktivnosti, ki se dogajajo po tem, so se udeležili glasbeniki Nick Cave, Beth Orton, Mary Margaret O'Hara, Antony Hegarty, Anthony Genn in kritik Paul Morley. V Time Outu je glasbene komentarje o festivalih, Evroviziji (kjer si želi nastopiti), izidih plošč in avtorskih pravicah nadgradil še s političnim in socialnim pregledom, življenjem na Marsu in nogometom. Predvsem s slednjim je zbodel predvidljive in dolgočasne sodržavljane: »Jebeš to, naredite nekaj, kar bo vredno ogleda.« Angleži mu niso zamerili. Z izjavo, da bi morali vse religije prepovedati, se je lotil tudi cerkve. Čeprav zaradi tišine in krasote tudi sam občasno zaide v sakralne objekte, se mu zdi dogajanje za zidovi patetično. Vrhunec letošnjega leta se je zgodil, ko je londonski South Bank Centre naznanil, da je Jarvis Cocker postal umetniški direktor letošnjega Meltdown festivala, ki je potekal med 16. in 24. junijem. Cocker je štirinajsti umetnik (po Georgu Benjaminu, Louisu Andriessenu, Elvisu Costellu, Magnusu Lindbergu, Laurie Anderson, Johnu Peelu, Nicku Cavu, Scottu Walkerju, Robertu Wyattu, Davidu Bowiju, Lee »Scratch« Perryju, Morrisseyju in Patti Smith), ki je sprejel povabilo k vodenju najpopularnejšega britanskega festivala v sozvočju z modnimi idejami in stili. Jarvis je očitna izbira, saj poseduje pravi temperament, občutek za humor, razposajenost in razdiralnost. Izbornik ima možnost oblikovanja in izbora svojega festivala, uresniči lahko svoje festivalske fantazije, meša glasbenike in umetniške forme, ki zrcalijo osebnostno strast in zanimanje za eklektični preplet rock, klasične in sodobne glasbe, filma, plesa in performansov. »S kombiniranjem stvari, ki jih medsebojno ne smemo mešati, s pogledom na stvari z drugega zornega kota, z uporabo ekstremne jakosti zvoka in frekvenc. Želim vas prebuditi iz dremeža.« (Jack Foley, IndieLondon, 4. 5. 2007). Jarvis Cocker je med drugimi k sodelovanju povabil tudi prebujeno legendo, Rokyja Ericksona, in tako uslišal njegovo željo po nastopu v Angljiji (glej rubriko Po koncertu), reformirane The Jesus and Mary Chain, art rockerje Devo, Motörhead, hipnotične SUNN O))), sublimno filmsko glasbo Johna Barryja, Hal Willnerjevo odo staromodne Disneyjeve pesmarice. »Kultura mora biti stimulativna in ne pomirjevalna.*«

Glasba vsekakor definira njegovo življenje, ob tem pa ne pozablja poslanstva Johna Peela. Lani je podelil Brit Award za najboljšega britanskega novinca, na NME Awards je nastopil z razvpito pevko in vodjo skupine The Gossip, Beth Ditto. Rojstni Sheffield ostaja zakladnica različnih zvokov mladih izvajalcev na čelu z Arctic Monkeys in The Long Blondes. Junak generacije Jarvis Cocker pa šarmantno polzi v nove izkušnje.

Jernej Kovač