V spomin

Leroy Jenkins (1932–2007)

Konec letošnjega februarja je odšel s tega sveta eden ključnih ustvarjalcev sodobne afroameriške glasbe, violinist, skladatelj in še marsikaj – Leroy Jenkins. Njegova glasbena zapuščina je obilna, raznovrstna in predvsem izjemno referenčna. Temu primerno je bila bogata in zanimiva tudi njegova življenjska pot.

V teh krajih smo sicer njegovo početje spremljali vse od njegovih zgodnjih del, zapisanih na vinil, da bi zaobjeli vsaj reprezentančen pregled njegovega nam dostopnega glasbenega dela, bi morali za to uprizoriti nadaljevanko, zato se bomo v njegov spomin tokrat vrnili predvsem k njegovim časovno oddaljenim in zato morda že nekoliko pozabljenim, a v primerjavi z njegovim poznejšim delom še kako svetlim, udarnim in odmevnim ustvarjalnim začetkom. Ti sicer sovpadajo z nastankom znamenite čikaške organizacije AACM (Association for the Andvancement of Creative Music – Združenje za napredek ustvarjalne glasbe), enega prvih vrhuncev pa dosežejo v delovanju tria The Revolutionary Ensemble. To bo hkrati fragmentarno obujanje spominov na revolucionarno obdobje v zgodovini afroameriške glasbe druge polovice 20. stoletja, kajti prav Leroy Jenkins je zagotovo eden izmed tistih, ki je pravo poosebljenje tega obdobja. Na nek način bo to tudi obujanje spominov na zgodovino spremljanja radikalnih glasbenih praks v teh krajih. Ker Leroy Jenkins zadnjih 10 let ni bil tako pogosto prisoten na evropskih odrih in v diskografski ponudbi − torej tudi v medijih v teh krajih ne − bo verjetno koristno osvežiti vedenje o njegovem minulem delu tudi s kakšnim biografskim podatkom. Rodil se je v Chicagu leta 1932, kjer je preživel mladost, pričel z osmimi leti igrati violino, pozneje, v srednji šoli, pa tudi altsaksofon. Zaradi takrat v Chicagu neprijaznega okolja in pomanjkanja denarja je odšel na študij na Florido, kjer je na eni od tamkajšnjih univerz ob koncu leta 1961 tudi diplomiral kot violinist in glasbeni učitelj. Nato je štiri leta učil na neki šoli v Alabami ter se leta 1965 vrnil v Chicago, kjer se je spet naslednja štiri leta preživljal s poučevanjem glasbe. Ravno tedaj so se v Chicago na tem glasbenem področju dogajale velike spremembe. Nastajala je organizacija, kmalu poznana kot AACM. Vzrokov za njen nastanek in nalog, ki si jih je zadala, je bilo precej in niso bili zgolj glasbeni oziroma ustvarjalni, o čemer bi bilo treba spregovoriti na drugem mestu. Jenkins sicer ni bil med njenimi ustanovnimi člani, a so ga nemudoma povabili zraven, ko se je pojavil na čikaškem prizorišču, saj je bil takrat in v tistem okolju edini violinist, ki je razmišljal dovolj ustvarjalno, da je znal slediti zamislim drugih članov AACM. Zato ga najdemo tudi na prvih diskografskih podvigih Muhala Richarda Abramsa, Anthonyja Braxtona, Josepha Jarmana in še koga, ki so konec 60. let prejšnjega stoletja izšli za založbo Delmark. Prav sodelovanje z Braxtonom pri njegovem prvencu 3 Compositions of New Jazz iz leta 1968 se je potem nadaljevalo v dveh daljših posnetkih, ki sta nastala leta 1969 v Parizu, izšla pa šele leta 1975 na plošči Silence. Enega od njiju je podpisal Jenkins, drugega pa trobentač Leo Smith, ki je ob Braxtonu zaokroževal ta trio. To je bil prvi posnetek izvedbe kakšne izmed Jenkinsovih skladb. Ko se je trio okrepil z bobnarjem Stevom McCallom, pozneje še s pianistom Muhalom Richardom Abramsom in občasno še s kakšnim basistom, je v Parizu leta 1968, kot posledica eksodusa članov AACM v Evropo, večinoma v Francijo, nastala Creative Construction Company (CCC). V primerjavi z razmerami, ki so določale njihovo takratno delovanje v Chicagu, je bilo vse, kar je bilo povezano z družbenim, političnim, kulturnim vrenjem v Evropi tistega časa, zelo vabljivo in motivirajoče. Tudi evropsko prizorišče se je posledično odprlo tovrstnim glasbenim praksam, zrasel je prag medkulturne in nazorske tolerantnosti, kar je omogočalo obstoj in prodor ter s tem tudi čisto eksistencialno preživetje tudi predstavnikom radikalnejših umetniških iskanj. V Parizu je bila sproščena družbena klima, živahna glasbena scena, široka odprtost medijev in občinstva zanjo ter denar. A evforija po 1968. letu ni trajala ravno dolgo. Že leta 1970 se je zgodil veliki povratek v Chicago, nato pa zelo hitra selitev v New York. Edini še vedno dostopni posnetek Creative Construction Company v polni zasedbi je nastal na nastopu v Washingtonu leta 1970. Prvič je bil izdan za ameriško založbo Muse Records leta 1975, leta 1977 pa ga je ponatisnila italijanska založba Vedette na plošči Muhal, ki vsebuje samo eno, za tisto ustvarjalno obdobje zelo značilno, skoraj 40-minutno istoimensko Jenkinsonovo kompozicijo. Zanimiv je seveda tudi zato, ker je pri njeni izvedbi sodeloval Muhal. Ker je šlo za vinilno izdajo, je posnetek prekrival obe strani plošče in se ga je predvajalo oziroma poslušalo v dveh delih.

V tistem času sta se Leroy Jenkins in Anthony Braxton že preselila v New York in pričelo se je iskanje lastnega mesta na tamkajšnjem prizorišču. V Parizu sta nekajkrat srečala Ornetta Colemana, ki je bil že takrat ugleden in v primerjavi z drugimi glasbeniki radikalnejših usmeritev relativno premožen. Prihajal je tudi na nastope CCC in vabil člane skupine, naj se pri njem v New Yorku kaj oglasijo, tako sta se Jenkins in Braxton vabilu odzvala in se za nekaj časa naselila pri njem, kar pa jima tako ustvarjalno kot pri uveljavljanju ni kaj bistveno pomagalo. Še več, Jenkins se je celo spominjal, da ga je intenzivno vsakodnevno dogajanje okrog Ornetta pravzaprav utesnjevalo in oviralo, zato je kmalu pričel iskati druge možnosti bivanja, preživetja in nastopanja. Ena od takšnih je bila tamkajšnja združba The Jazz Composer's Association (JCA) in projekti z The Jazz Composer's Orchestra (JCO), ki so potekali v njeni organizaciji. Kot že samo ime pove, je šlo za neke vrste kolektiv predvsem v New Yorku delujočih skladateljev in seveda tudi izvajalcev svobodneje razumljene jazzovske glasbe, ki je s samoorganiziranjem in medsebojno pomočjo zagotavljal najprej izvedbo zahtevnejših, kompleksnejših del svojih članov, pa tudi snemanje in izdajanje plošč, saj je imela JCA tudi svojo založbo, za njeno distribucijo pa je – zanimivo – skrbela Virgin Records. Tako je Jenkins leta 1972 sodeloval pri izvedbi enega najbolj ambicioznih glasbenih del v dosedanji zgodovini jazza, pri »prvi jazzovski operi« Carle Bley Escalator Over the Hill, potem pa še pri podobnih projektih nekaterih drugih članov JCA. Morda manj znan, a z današnjega zornega kota gledanja na zgodovino jazzovskega ustvarjanja zaradi izrazitih nastavkov v afriškem glasbenem izročilu toliko bolj vreden omembe je bil npr. projekt skladatelja in trombonista Grachana Moncourja III Echoes of Prayer, ki ga je posnel leta 1974 z The Jazz Composer's Orchestra (JCOA Rec./Virgin Rec., 1975). Sodelovanje s to organizacijo je omogočalo tudi izvedbo ambicioznejših zamisli in tako leta 1975 nastane in pri omenjeni založbi izide tudi prvo Jenkinsovo delo za orkester For Players Only. Vzporedno s sodelovanjem z JCA oziroma JCO se je dogajal nastanek, ustvarjanje in razvoj ključnega glasbenega agregata v celotni Jenkinsovi glasbeni karieri. Leta 1971 ustanovi skupaj z basistom Sironom ter tolkalcem in multiinstrumentalistom Jeromom Cooperjem The Revolutionary Ensemble. Z njim leta 1972 že izda svojo prvo ploščo (posname pa kar dve), v času intenzivnega skupnega delovanja do leta 1977 pa še tri (oziroma štiri, če k temu prištejemo še njihov »posthumni« obskurni Positions 369, ki ga v njihovih diskografijah nekateri avtorji navajajo, nam pa ga nikoli ni bilo mogoče dobiti in še danes ni mogoče najti natančnejših podatkov o njem). Opus njihovih albumov je neizbrisno zaznamoval tisti del dosedanje zapuščine velikanov sodobnega jazza, ki so ga ustvarili mali ansambli. Vsebujejo najžlahtnejši destilat ustvarjalnega duha, črpajoč iz takratnih družbenopolitičnih okoliščin in proizveden znotraj tamkajšnje afroameriške ustvarjalne skupnosti. Ponuja zagotovo enega od vrhuncev sodobne ameriške, pa tudi planetarne godbe druge polovice 20. stoletja. V skladu s svojim imenom je The Revolutionary Ensemble ne le glasbeno, ampak tudi vsebinsko deklarativno pričel svoj opus z albumom Vietnam, (India Navigation, 1972), ki v skladu s tedanjo skladateljsko-improvizatorsko doktrino vsebuje eno samo, na dve strani vinilke položeno istoimensko kolektivno skladbo. 31. decembra istega leta so posneli Manhattan Cycles, skladbo in (spet) album, ki je izšel pri isti založbi kmalu v naslednjem letu. Ob založbi India Navigation velja vsaj omeniti, da je bilo to obdobje nastanka in sploh zanimivega pojava malih neodvisnih, predvsem »avtorskih« založb, ki so edinkrat v zgodovini radikalnih jazzovskih praks poskrbele za zares ažurno izhajanje nosilcev s takšnimi vsebinami. LP Manhattan Cycles se od prvenca razlikuje še po nečem bistvenem – skladba, ki jo vsebuje, je avtorsko delo Lea Smitha, člani ansambla pa so jo samo po svoje aranžirali in izvedli. Po silovitem začetku je sledil premor. Pa ne zato, ker The Revolutionary Ensemble ne bi ustvarjal in redno nastopal. Zanj je bila značilna že prav vojaška delovna organizacija, po kateri so med drugim tudi zasloveli: od leta 1971 pa do 1975 so živeli skupaj v Sironovem stanovanju, vsak delovni dan so vadili vsaj šest ur, zvečer pa nastopali po newyorških klubih, če že niso bili na kakšni evropski turneji. Vendar se je tamkajšnja založniška situacija proti sredini 70. let hitro slabšala, prej omenjene neodvisne ali »avtorske« založbe niso ekonomsko zdržale in so po letu, dveh izginjale; tako so tudi sami morali za svoj tretji album The Psyche (RE Publishing, 1975) »ustanoviti« lastno založbo, ki je izdala samo ta album. Vendar je bilo leto 1975 za njih vseeno zelo pomembno, saj se je za njihovo delo začela zanimati ugledna založba AandM Records, ki jim je že decembra omogočila tridnevno snemanje, kjer so med drugimi posneli tudi pet skladb za album The People's Republic, ki je izšel naslednje leto za etiketo Horizon in v vsakem pogledu predstavlja vrhunec njihove skupne ustvarjalnosti. V tem času se je namreč dogodil tudi obrat od kolektivnega k individualnemu avtorstvu. Že The Psyche vsebuje tri skladbe, ki imajo vsaka svojega avtorja – člana zasedbe. The People's Republic pa je v tem smislu še izraziteje členjena s po dvema Jenkinsovima in Cooperjevima skladbama ter naslovno Sironovo. Sledile so koncertne turneje, poleti leta 1977 tudi zadnja po Evropi, na kateri je v Avstriji nastal koncertni posnetek, ki je leta 1978, že po njihovem razhodu, pri založbi Enja izšel na »testamentnem« albumu. Njegov naslov je namreč preprost: Revolutionary Ensemble, vsebina pa je zgovorna: skladbam Clearing Spring, March 4-1 in Chicago, ki so jih po vrsti prispevali Sirone, Cooper in Jenkins, sledi zaključna, najdaljša, skupinska Revolutionary Ensemble. In potem iztek v zgodovino. No, The Revolutionary Ensemble se posebej za nastop na newyorškem festivalu Vision na prizorišču pojavijo še enkrat, leta 2004. Uspešen nastop se je nadaljeval v studijsko snemanje in izid njihovega dokončno zadnjega albuma And Now … (PI Records, 2004).

Že sredi 70. let je Leroy Jenkins odprl še tretje polje ustvarjalnega delovanja. To so bili njegovi lastni komorni projekti, projekti za male zasedbe, solistični projekti in podobno. Preveč jih je, da bi jih opisali. Med tiste zanimivejše, ki so ostali dokumentirani tudi na nosilcih zvoka in so bili seveda zaradi svoje relativne dostopnosti odmevnejši, lahko povsem arbitrarno uvrstimo duet iz leta 1975, ki sta ga izvedla in posnela z bobnarjem Rashiedom Alijem (Swift are the Winds of Life, Survival Rec., 1975); posnetek koncerta za solo za violino iz leta 1977, nastal v cerkvi na Washington Squaru v New Yorku, z repertoarjem, ki sega od spiritualov preko reinterpretacije skladbe Lush Life Johna Coltrana do Jenkinsovih lastnih kompozicij (Solo Concert, India Navigation, 1977); ter Lifelong Ambitions iz leta 1977, repertoarno zelo podoben album, ki sta ga posnela skupaj s pianistom Muhalom Richardom Abramsom. Izšel je šele leta 1981 za italijansko založbo Black Saint. Prav izdajanje plošč pri tej založbi je Jenkinsu prineslo največji mednarodni ugled in uspeh. Prvo, The Legend of Ai Glatson, je izdal leta 1978, posneta je bila poleti istega leta v milanskem studiu s triom, v katerem sta bila enakopravna člana pianist Anthony Davis in bobnar Andrew Cyrille. Ta trio je bil nekakšen poskus obuditi idejo The Revolutionary Ensemble, vendar nikoli ni dosegel ustvarjalne ravni in s tem njegovega pomena. Zanimiv Jenkinsov ustvarjalni agregat iz tega obdobja je bil tudi t. i. Mixed Quintet. Ob violini so instrumentalno teksturo skladb oblikovali še flavta, dva različna klarineta in francoski rog. Z njim je leta 1979 posnel gradivo za istoimenski album, ki je izšel šele štiri leta kasneje pri založbi Black Saint. Ta pa je bil nekakšno trdo izvajalsko jedro pri skladateljevih ambicioznejših projektih tistega obdobja, kakršna je bila npr. kompozicija Space Minds, New Worlds, Survival of America (posneta 1978 in izdana na istoimenskem albumu leta 1979 za založbo Tomato).

Osemdeseta leta so bila za afroameriške radikalne ustvarjalce ter iskalce novih izraznih oblik in možnosti krizna leta. S prizorišča so skoraj izginili, če se niso odločili za popularnejše prijeme. To je bil tudi čas »avant funka« in podobnih (plesnih) poskusov s »harmolodičnimi« Prime Time Ornetta Colemana na čelu. Tudi Jenkins se je soočil s tem. Poskusil je z zasedbo Sting, ki je javno debitirala leta 1982 z nastopom na newyorškem Kool Jazz Festivalu. V njej je bila druga violina in pevka Terry Jenoure, sodelovala sta kitarista (James Emery in Brandon Ross), basist in bobnar. Januarja 1984 je z njimi na nastopu v newyorškem klubu Sweet Basil posnel gradivo, ki je še isto leto izšlo pri založbi Black Saint na albumu zgovornega naslova Urban Blues. Potem pa je začel ustvarjati dela, ki so se še bolj spogledovala s sodobno komponirano glasbo; pisal je opere, glasbo za plesne predstave in večmedijske projekte. V 90. letih so kar nekaj njegovih del izvedli različni komorni ali simfonični orkestri znanih glasbenih ustanov v ZDA in po Evropi. Tudi nekaj uprizoritev svojih oper je še doživel. Na (post)jazzovsko prizorišče pa se ni nikoli več vrnil s takšno intenzivnostjo, kot jo je gojil do sredine 80. let prejšnjega stoletja, kar seveda ne pomeni, da se ni več ukvarjal s tovrstnim ustvarjanjem. Ves čas je okrog sebe zbiral mlajše glasbenike, oblikoval zasedbe kar najbolj nenavadnih instrumentalizacij, pisal zanje skladbe in z njimi nastopal. Žal zelo redko tudi v Evropi. Ne glede na početje v zadnjih letih pa ostaja ena največjih ustvarjalnih osebnosti v dosedanji zgodovini sodobne (afro)ameriške glasbe in planetarnega (post)jazza.

Zoran Pistotnik