Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: TC Lejla Bin Nur

Mercan Dede

Kontroverza ali kontrapunkt?

S turškim glasbenikom, ki že od podiplomskega študija živi v Kanadi, kjer je v 80. letih po naključju stopil na pot didžeja, ko je služil stanarino v baru in nekega večera vskočil namesto manjkajočega jezdeca plošč ter nato morda ne bliskovito, zato pa toliko trdneje poletel zvezdam naproti, najprej kot DJ Arkin Allen s stroji na plemenskih tehno veselicah, potem pa od srede 90. let tudi kot Dedek Merčan z zasedbami in ploščami ter koncerti, sva se srečala marca letos pred njegovim ljubljanskim nastopom. Klepet je potekal sproščeno in lahkotno, saj je Mercan prijeten in zgovoren zaslišanec s smehljajem.

Prišel si sinoči, si to noč kaj sanjal?

Ali sem sanjal? Mislim, da sem res, ampak se sanj nikakor ne spomnim, res pa sem sanjal. Zjutraj, ko sem se zbudil, sem razmišljal o njih, ampak saj veš, kako je: če sanj takoj ne zapišemo, se izgubijo in se jih ne spomnimo več. Potem pa se kaj zgodi – in nenadoma se jih spet spomnimo. Torej če se kaj zgodi in se jih bom spomnil, ti bom povedal.

Vprašala sem zato, ker pravijo, da se tisto, kar sanjaš prvo noč pod novo streho, na novem kraju, zagotovo uresniči – in ti veliko potuješ ...

Oh, ali res? To je krasno! Upam, da sem lepo sanjal. Res veliko potujem in prenočujem na novih krajih, to je zelo res.

Pa tudi zato, ker se tvoj prvi album iz leta 1996 imenuje Sufi Dreams – kakšen je zate pomen sanj in ali gre sploh res za sanje?

Vsekakor gre res za sanje; če pogledaš s te perspektive, v resnici tudi življenje samo sanjamo. Sufizem in Rumi pravita, da je smrt prebujenje, da življenje samo sanjamo, in ko umremo, se v resnici zbudimo, in ko se zbudimo, ugotovimo, da so bile vse skupaj samo sanje. Koncept realnosti pravi, da je življenje za nas zelo pomembno, podobno kot v Matrici živimo v tej čudni resničnosti, ki jo sami ustvarjamo, ampak v bistvu ne vemo, kaj je. V tem pogledu je torej spraševanje o življenju in sanjah zelo pomembno. Druga stvar pa je, da imajo sanje več plasti, nekatere so res povezane samo s fiziološkim bitjem, toda druge so del človekovih duhovnih vezi z vsemirjem, s celotnim univerzumom, zato so res pomembne. Zato se torej moj prvi album imenuje Sufi Dreams – sufijeve sanje. Album je dokaj avtobiografski, pripoveduje o mojih sanjah, o tem, kaj hočem narediti s svojim življenjem, od nekdaj sem sanjal, da igram nej, trsteno piščal. Moje sanje so bile res povezane z glasbo in vse te sanje so se ob pripravah plošče zelo čarobno združevale. Ta občutek je bil torej tedaj najpomembnejši. Dogajalo se je tudi zelo veliko zanimivih stvari. Nekoč, denimo, sem se udeležil srečanja sufijev v Torontu, tam je bil tudi trileten otrok. In ko je začel govoriti, sem se naenkrat spomnil sanj, v katerih sem ga posnel – zato sem ga res posnel, to je druga pesem na albumu. Njegov glas je poseben, spominja na to, kar se je zgodilo v preteklosti, morda spominja na to, kar se bo zgodilo v prihodnosti, vse je povezano s tabo. Sanjanje je čudovito stanje, in če ga znaš ujeti, potem lahko dojemaš te stvari. Moj prvi album je bil torej povezan z vsem tem, in čeprav je od tedaj minilo že več kot desetletje, sem še vedno zelo povezan s sanjami.

Tvoj drugi album se imenuje Derviševa potovanja (Journeys of a Derwish) ...

Ja, res je. V bistvu gre za triptih. Najprej Sufijeve sanje, ki pripoveduje sufijeve sanje, torej na prvem sufi sanja. Na drugem albumu, Derviševa potovanja, pa v sanjah odpotuje, torej na drugem albumu derviš popotuje po sanjah. Tretji album se imenuje Seyahatname, to pomeni dobesedno popotno pismo, torej potopis. Ti trije albumi so triptih in se dopolnjujejo. Oseba vidi sanje, nato gre v teh sanjah na potovanje in nazadnje zapisuje te izkušnje. Trije albumi so se zame združili, in ko sem končal tretjega, sem vedel, da je zdaj to delo sklenjeno. Ko je bil ta triptih končan, sem začel novo serijo, tokrat štirih albumov. Prvi v novi seriji se imenuje Nar, ogenj, drugi je Su, voda, lani je izšel tretji, Nefes, dih, pravzaprav zrak, zadnji pa bo posvečen zemlji in ga bom izdal konec leta.

Kako ga boš poimenoval, katero besedo za zemljo boš uporabil?

Ne vem še zagotovo, ampak zdi se mi, pravzaprav sem sanjal, da ga bom imenoval Kul. Beseda pomeni v turščini pepel, v arabščini pa je tudi prvi ukaz, ki ga je Bog dal univerzumu: »Vse!« se pravi, »bodi!« In s tem je bilo vse ustvarjeno. Mislim, da je to krasen izraz za zemljo, zemlja bo tudi zadnja v seriji, in sicer zato, ker vsi prihajamo iz zemlje in se vanjo vračamo, torej pomeni transformacijo, preobrazbo, ni ne začetek ne konec, je samo to čudovito prehajanje. To bo zadnja plošča, ki jo bom, upam, končal letos poleti, izšla pa bo septembra ali oktobra.

Tudi na ploščah pred štirimi elementi imaš že skladbe z vodo in ognjem v naslovu. Si tedaj že razmišljal o teh ploščah z elementi?

Ja, razmišljal sem že o teh štirih ploščah, po sanjskem triptihu sem želel narediti nekaj, kar bo ne le ujelo fizično stvarstvo, torej štiri elemente, temveč tudi čustveno razpoloženje človeka, ki ga štirje elementi zastopajo. Ogenj je razburljiv, energičen, voda predstavlja očiščenje, spreminjane neke razsežnosti v drugo, zrak pripoveduje o svobodi in duhovni svobodi, zemlja pa bo zadnja v seriji, upam, da bo vse dopolnila in dala vsemu smisel.

O čem bo govorila?

Zemlja bo govorila o zemlji, ampak zame osebno zemlja pomeni konec in začetek, to je res presunljivo, zato bom ploščo imenoval Pepel, pepel dobimo, ko kaj zgori, je tisto, kar ostane po gorenju. V Indiji mečejo pepel v Ganges, v vodo zato, ker se s tem začne nov krog. In če pogledamo zemljo, v kateri koli religiji, je bog najprej ustvaril blato iz zemlje in vode in nato z ognjem oblikoval telo ter z zrakom vdihnil življenje. S tem se sklene krog življenja. Zadnja plošča bo torej pripovedovala tudi, kako so vsi ti elementi medsebojno povezani, na njej bodo vzorci tudi s prvih treh plošč o vodi, ognju in zraku, ampak z malce drugačnim pogledom. Plošča bo sklepno delo kvarteta, nov pomen bo dala tudi prejšnjim trem ploščam, zato je zame zelo pomembna.

O vdihnjenem življenju sem slišala tudi drugo, staro arabsko zgodbo: bog je duši ukazal, naj vstopi v telo, pa ni hotela, ker je bila iz nebeške snovi, telo pa iz blata. Zato je bog ukazal angelu, naj vstopi v telo iz blata in zaigra glasbo. Angel je res vstopil v telo in zaigral ter tako vanj zvabil tudi dušo. Nato je telo zapustil – in duša je ostala ujeta v telesu. Tedaj pa je telo samo zavibriralo z zvokom.

Zelo lepa sufistična zgodba, moram si jo zapomniti.

Nas glasba ohranja žive?

Ja, vsekakor. Mislim, da je glasba neka druga razsežnost, ki ... Lej, če nastaviš budilko, da te zbudi, ustvari zvok ob določeni uri in te s tem zvokom zbudi. To dela tudi glasba: prebuja. Ko slišim glasbo, se zbudim, zaživim, tedaj sem res živ. Prestavi me v drugo razsežnost, v drugo razsežnost uma, prebuja telesno, čustveno in duhovno. Vedno, kadar zaslišim glasbo, se mi zdi, kot da me povzdigne iz tega sveta in ne obstaja nič drugega več. Zato verjamem, da je čarobna. Glasba ima tudi fizično moč, s katero združuje ljudi in jih povezuje; glasba je organiziran zvok, zvok pa je vibracija, vibrirajo vse stvari. Tako glasba po svoje nikoli ne izgine, razširja se v neskončnem prostoru in času, nikoli se nikjer ne zatakne na enem kraju. Ta tip kontinuitete je znova kazalec enosti, da je vse eno, celota, da stvari niso ločene. Ta tip valov povezuje ljudi med seboj, drugega z drugim, tudi ljudi, ki se sploh ne poznajo, tudi druga bitja, ne le ljudi, temveč vse, živali, rastline ... Menim, da je to ključ skrivne povezave, ki jo preveč podcenjujemo, čeprav je bila glasba vedno, od davnine, mnogo pred Turčijo, tudi terapija. Prihajamo iz srednje Azije, v šamanizmu je glasbena terapija od nekdaj silno pomembna, z glasbo se človek res lahko poveže z različnimi deli telesa in misli. In te prakse so še vedno žive, ves ta čas. Zato menim, da je tudi danes – zlasti v velikih mestih, kjer je zelo veliko napetosti in stresa, ker je zvok mesta kaotičen in stresen, zvok avtomobilov in hup in hrupa pa ustvarja napeto razpoloženje – pomembno ustvarjati glasbo, ki je nasprotje, recimo kar kontrapunkt mestnemu hrupu, glasbo, ki lahko umiri telo in duha. V to poslanstvo verjamem bolj kot v kar koli drugega, morda nam zato, povsod kjer igramo, in igramo res vsepovsod po vsem svetu, ljudje včasih rečejo: »Veste, ne poznamo vaše glasbe, ampak nekaj v njej nam je zelo domačega, ne vemo, kaj je, ampak občutimo vez.« Ta vez je pomembna, čeprav ne vemo, kaj je, kot ura, ki najprej le tiktaka, nato pa zazvoni in nas prebudi v neko drugo razsežnost.

V glasbi uporabljaš makame, ki so tradicionalno terapevtski, bojda povezani z različnimi deli telesa; enkrat si rekel, da makam huzam na primer vpliva na prebavo. Ali lahko razložiš in daš še kakšen primer, za kaj je kateri modus?

V turški glasbi, ki je zelo zapletena in celovita, imamo ogromno različnih makamov, 138 je samo glavnih makamov. Stvar je podobna ragam v indijski glasbi, tudi tam imajo jutranje rage, ki jih izvajajo ob sončnem vzhodu, potem rage, ki jih izvajajo ob sončnem zahodu. Enako je z makami, vsak makam je niz not, ki sodijo skupaj v določenem zaporedju in ustvarjajo čustva in ta čustva imajo že dolga stoletja zelo določen vpliv na ljudi. Zato, recimo, še dandanes ob zori v Turčiji pojejo z minaretov azan, molitev, v makamu saba, sabah v arabščini pomeni jutro. Ta makam je torej ustvarjen za čas, ko vstaja sonce, ta makam prebuja, znano je tudi, da regulira srčni utrip. Tako ima vsak makam poseben učinek na človeško telo. Če to veš in znaš uporabljati, lahko pozitivno vplivaš na ljudi. V Istanbulu že več kot dvajset let deluje raziskovalni center, kjer raziskujejo vpliv makamov na ljudi in telo – dokazali so, da nekateri makami res zelo vplivajo na človeško telo in so lahko terapevtski: eni urejajo prebavo, drugi regulirajo srčni utrip, tretji spet uspavajo. V moji glasbi tega ne uporabljam veliko, zato ker je moja glasba nekje med zahodom in vzhodom, nekatere stvari so tradicionalne, druge sodobne, a vse osnovane na makamih, vse pesmi so povezane z makami. Vendar o tem na ovitkih plošč ne govorim, raje vidim, če se ljudje preprosto samo povežejo z glasbo, jo začutijo, kajti če glasbo preveč intelektualiziraš, ji lahko ukradeš dušo. Zato je mnogo pomembneje, da ljudje glasbo začutijo. Ker če o glasbi preveč veš, potem postavljaš meje in se tlačiš vanje, ustvariš si zapor. Glasbe pa ne delamo zaradi tega, temveč zaradi svobode.

Vendar če so makami zdravilo, ki se predpiše, ali ne more priti tudi do zlorabe ali vsaj napačne uporabe zaradi neznanja?

V Turčiji imamo krasen rek. Pravi, da ima vsak prostor svoj makam. Torej ima vsak prostor, naj bo fizičen (stavba, koča, park, kar koli), emocionalen (žalost, sreča, zmeda) ali duhoven, čisto svoj makam. V makamih, tudi v sufizmu, ne obstaja enak recept za vse, sufizem deluje po konceptu samospoznavanja in samospoznanja, sam moraš ugotoviti in makame, glasbo, meditacijo ali kar koli uporabiti, kot ti ustreza. Najti svojo pot s temi stvarmi, kakor delujejo s tabo. To je zelo preprosto ugotoviti: prav delaš, če so te stvari dobre zate. Ko uporabiš, recimo, glasbo in ta ustvari v tebi pozitivno energijo, potem zate deluje. In če se ne zgodi nič, pač poskušaš kaj drugega, dokler ne najdeš prave. Eno od bistev sufizma je: skušaj najti. Prihodnost bo pokazala. Nihče ne ve, kaj je prav in kaj ne, prav in narobe tako ali tako ne obstajata. Sufizem pravi, da mora vsak najti svojo pot. Vsaka oseba zase je univerzum. Tudi zato ne moremo napisati recepta in ga uporabiti za vse. Enako je z glasbo, vsak mora najti svojo. V telesni resničnosti pa – ne govorim filozofsko, temveč fizično – določeni makami z lastno lestvico vplivajo na točno določen način. To je zelo preprosto. Podobno, kot če igraš v velikem klubu in sučeš ter ojačaš veliko globokih basov – vemo, da globoki basi vplivajo na abdomen, torej na prebavo in s tem na serotonin; ko je stopnja serotonina v telesu visoka, se počutimo srečne. Vse to je zelo preprosto, le nekaj kemije. Če poznaš te stvari, lahko z njimi seveda pozitivno manipuliraš. Toda na koncu mora vendar vsak sam odkriti, kaj je zanj najbolje.

Ali dajo v elektronskih krogih veliko na to in s tem tudi manipulirajo?

Nekateri ljudje seveda poznajo te stvari in manipulirajo z njimi, ni pa široko razširjeno. Govoriva o fizični resničnosti, človeškem ušesu, valovanjih: nekatera slišimo, drugih ne, ampak jih vseeno vsrkamo. Živali, sploh psi, so mnogo bolj občutljivi za te zvoke, slišijo štiridesetkrat bolje od človeka. Tako lahko ustvarjamo nekatere frekvence, če vemo, kakšen učinek imajo. Uporaba tega je eno mojih glavnih vodil v zadnjih 18 letih didžejanja po klubih, kjer imamo mogočne zvočne sisteme, s katerimi lahko ustvarjamo tako silovita valovanja, da bodo zagotovo vplivala na ljudi. Ti valovi bodo ne glede na starost ali prepričanje ali vero ali na to, od kod človek prihaja, ustvarjali pozitivne vibracije. Želim si, da bi se tega zavedalo več ljudi.

Si kdaj med didžejanjem navijal tudi visoke tone?

Seveda.

Učinek?

Če dvigneš visoke tone, sploh če ob tem še porežeš base, to dvigne čuječnost, kot bi se zbudil. Vse budilke, tudi alarmi imajo zelo moteč zvok, to je visoka frekvenca, ki predrami čute, sproža čuječnost. Torej lahko z rabo visokih frekvenc predramimo ljudi, ampak ne smemo jih pustiti predolgo, ker s tem ustvarjamo stres, kar pa je negativen učinek teh frekvenc. Ta zvok je vedno zelo alarmanten. Reklame, recimo, imajo vse male, kratke delce z zelo visokimi frekvencami, ker vedo, da bomo prisluhnili, ko zaslišimo ta zvok, vzbudijo pozornost.

Vprašala sem zato, ker mi ob redkih priložnostih, kadar didžejam, znanec, sicer elektronski glasbenik, vedno pride navijat visoke frekvence ...

Obstajajo nekatere šole didžejanja, ki se igrajo predvsem s frekvencami, nekateri namenoma tudi precej popačijo zvok. To možnost je treba upoštevati tudi pri snemanju, kako se z manipulacijo frekvenc popači čudovita posneta harmonija. Kadar didžejam, didžejam predvsem z lastnimi ploščami, nekatere so narejene prav za to igranje s frekvencami, zato točno vem, koliko časa kaj traja in kako narediti. Koncept je zelo zanimiv: ustvarjaš različne frekvence in opazuješ, kakšen tip zavesti ustvarjajo.

Če se vrnem nazaj k makamom: eden najpogostejših je rast. Za kaj se uporablja?

Res je pogost, učinek pa je umirjanje. Rast opazujem že dvajset let in sem prepričan, da umirja, človeka pomiri, uredi tudi srčni utrip in prebavo ... in ne ravno uspava, temveč povzroča ugodje, človek se počuti dobro, uravnoteženo, telo je v harmoniji. Ta pogosto igrani makam je res čudovit.

Kaj pa nihawand?

Nihawand je čudovit makam in eden meni najljubših. Prihaja iz druge serije makamov, namenjen pa je kontemplaciji. Nekateri ga uporabljajo za posebne meditacije, zato ker lestvica kombinira tri različne makame v enega. Ta makam je zelo poseben in zelo lep. Uporablja se predvsem v ilahijih, in ko preideš iz enega makama v drugega ali ga transponiraš, ustvari posebno, povzdigujoče občutje, tudi telesno te povzdigne, ko ga vzdigneš v drug makam, na koncu pa se vrne na začetek. Vsebuje pravo malo potovanje: začneš na enem kraju, in ko se ga navadiš, preskoči drugam, ta del je pomemben za kontemplacijo, na koncu pa te ponese spet nazaj tja, kjer si začel. To je zelo zanimivo malo popotovanje in tudi eden težjih makamov za izvedbo.

In kako ti v glasbi uporabljaš makame? Je vedno cela skladba v enem makamu? Uporabljaš sekundarne ...

Ne, nikakor. Ko pišem glasbo, pravzaprav sploh ne razmišljam, v katerem makamu naj bi bila, enostavno skladam brez misli na makame in potem ugotovim, da je tu morda ta makam ali tam drugi. Ali ko grem snemat z glasbeniki in jim povem, kaj naj zaigrajo, rečejo: »Oh, saj to je pa ta in ta makam.« Zame ustvarjanje glasbe ni intelektualno, akademsko naučeno, ampak intuitivno, spontano, naravno privre na dan. Mislim, da ko tako ustvarjamo, ustvarjamo nekaj zelo iskrenega. In na koncu se prilega celo v ta ali oni makam. Kot si rekla, spleta vsak makam tudi primarnega in sekundarnega in tako dalje, tudi v moji glasbi. Ampak zame je res najpomembnejša glasba, občutek ima primat, vse drugo pride samo po sebi. Zanimivo se mi zdi, da je povsem nenamenoma večina moje glasbe v makamu hidžaz. Res ne vem, zakaj, ampak nekaj je na tem. Vedno na koncu nastane hidžaz ali hidžazkar ali kaj iz te družine. Včasih mi pravijo: »Imaš pa res rad hidžaz, da kar naprej skladaš v njem.« In rečem: »Ne, sploh ne, o tem sploh ne razmišljam, a ko ustvarjam, privre na dan in se oblikuje v to.« Mislim, da se ujema z mojo naravo.

In za kaj se uporabljata hidžaz in hidžazkar?

Zame je hidžaz z derivati zelo zanimiv. Sem zelo nočna oseba, ponoči zelo dolgo bedim, nisem jutranji tip človeka. Dan je zame poln motečih stvari, raztresen sem, ponoči pa se lahko zberem. Hidžaz je zame makam sončnega zahoda in sončni zahod je moj najljubši del dneva. Ta makam se res odlično prilega temu času, zame pa pomeni tudi prebujenje. Nekateri ljudje se zbujajo zjutraj, jaz se zbudim ob mraku. Vsi moji čuti so na preži, so bistri in lahko se zberem, tedaj sem tudi najbolj ustvarjalen.

Kaj pa koncerti? Ali na nastopih izvajaš pretežno zadnji album, določiš vrstni red pesmi?

Ne, nikakor. Nikoli ne pripravimo seznama pesmi za izvajanje. Povečini gremo na oder in se srečamo z občinstvom, zame je občinstvo najpomembnejši član naše zasedbe; najhujša stvar na koncertu se mi zdi ločevanje med občinstvom in zasedbo, ne maram takega ločevanja. Od občinstva si želim odziva, želim ga občutiti, občutiti glasbo, kakor jo občuti, torej igramo po občutku in glede na odziv, ali so mladi, starejši, kakšno je razpoloženje. Preprosto potipamo s čuti za tem in potem ustvarjamo koncert. Tudi ko zaigramo pesem z zadnjega ali katerega koli albuma, jo preoblikujemo za točno ta trenutek, na koncertu veliko improviziramo, osnovni zvok je določen, ampak iz te osnove potem ogromno improviziramo, včasih zvoke raztegujemo, drugič jih krajšamo, odvisno od trenutka in občinstva. Preveč pripravljene stvari so zame skoraj kot hitra prehrana, veliko bolje je stopiti na oder in ustvariti nekaj skupaj s trenutkom in občinstvom, potem se dogaja magija. Seveda je tudi nekaj tveganja, ampak ne zanima me popolna, zloščena glasba. Rad delam tudi napake, rad delam čisto človeške stvari, koncert je doživetje, dogodek, ni pomembno, da je vse do sekunde natančno in popolnoma prav, pomembno je, da je nastop iskren. Če veliko nastopaš in tisočkrat izvajaš isto pesem enako, se je že dvajsetič naveličaš. Če pa jo izvajaš tako, da puščaš stvari odprte, da lahko zraven ustvarjaš, dodajaš, potem je vsakokrat vznemirljivo zate in za vse sodelujoče glasbenike.

Ali se torej primeri, da triminutno pesem z albuma izvajate deset, dvajset minut?

Vsekakor, in to večkrat.

Nefes se mi zdi sicer v redu album, vendar so mi starejši albumi mnogo boljši, in sicer zato, ker si pesmi vzamejo čas. Zaradi kratkih pesmi sem si v šali rekla, da je Nefes kratke sape.

Strinjam se, tudi jaz imam ponavadi raje daljše skladbe, ki si vzamejo čas, ampak v teh časih radia pravijo, da daljše skladbe niso primerne za radijsko predvajanje. Zame je glasba kot prijetna večerja: začneš z juho, nato imaš topel obrok, potem še hladnega, sledi dobra solata, še slaščica in potem popiješ še turško kavo. To je lepo potovanje, ki ga je škoda skrajšati, sploh, ker vzameš s seboj na pot ljudi, zato moraš narediti primeren uvod, razvoj in sklep na koncu. Na starejših albumih to občutimo, slišimo. Za zemljo bom šel nazaj v ta format in koncept.

S tabo nastopa vrteča se dervišinja, ženska ...

Ja, vedno je bila ženska, že pred desetletjem, ko sem začel. Vedno se mi je zdelo, da je to del moje naloge, ker spreminja družbene strukture. Eden od zakonov sufizma in Rumija, ki je zelo pomemben, tudi zame, Rumijevo učenje je tako rekoč zakon – pravi, da ni nobenih razlik med moškim in žensko, bogatim in revnim, vernim in nevernim, kristjanom in muslimanom. To so samo nalepke, ki se jih je treba znebiti. Ko sem si zaželel, da me spremljajo vrteči se derviši, sem torej hotel najti koga, ki dela v plesu podobne stvari, kot jih delam jaz v glasbi. Bistvo moje glasbe je seveda vzhodnjaška, turška glasba, ampak to vzamem in predelam v nekaj drugega. Tudi to prihaja od Rumija, ki pravi, naj včerajšnjo zgodbo prepustimo včeraj, kajti danes moramo povedati novo zgodbo za danes. To je rekel že v 13. stoletju, pred 800 leti! Novo zgodbo sem hotel tudi za vrtenje. Veliko sem gledal ta ples, ker je čudovit, ampak vedno so se vrteli le moški, čeprav ni razloga, zakaj naj bi se vrteli le moški. Tak način vrtenja, meditacije, molitve ni nikogaršnja last, odprto je za vse, dovoljeno vsem, zato sem poiskal žensko in začel nastopati z njo. Seveda je dvignilo na začetku veliko nasprotovanj in negativnih reakcij v Turčiji, ampak zdaj, po desetih letih, je že veliko sufi skupin z dekleti, nekatere skupine sestavljajo samo ženske, v drugih se mešajo moški in ženske, čudovito jih je videti. Podrla se je meja, zdaj je jasno, da vrtenje ni žensko ali moško, nič nima s spolom, univerzalno je, za vse, to je obredni trenutek, ki je last vseh.

Vsekakor je precej nenavadno, zato me zanima, kako so se odzvali sufi redovi?

Ko so se odzvali z nasprotovanjem, sem jim rekel: »Prav, sufiji ste in verjamete sufizmu, torej berimo sufizem, vzemimo, kaj pravi Rumi!« In Rumi pravi, da ni razlikovanj glede na spol ali raso ali narod ljubih, ljubi živijo v srcu in nimajo nalepk. Ko to spoznamo, začne nastajati nekaj čisto novega. In to je bistvo, hoteli smo nekaj ustvariti, odpreti misli, ustvariti več medsebojnega spoštovanja, da drug drugega ne gledamo kot moškega ali žensko, temveč preprosto kot osebo, bitje, človeka. Mislim, da je to zelo pomembno. Če nam je tako dobro uspelo, nam je tudi zaradi tega, ker so se lahko mladi s tem poistovetili, ker so tako čutili. Ne gre le za glasbo in ples, temveč tudi za medsebojno spoštovanje. Sporočilo je tudi, da ženske ne moremo več ignorirati. To je tudi simbol, zato vztrajam pri tej prezentaciji. Tudi ko imam v predstavi tradicionalne vrteče se derviše, moške, je zraven vedno tudi ženska, dervišinja.

Kakšno glasbo poslušaš?

Poslušam skoraj vse razen sebe. Svoje glasbe nikoli ne poslušam ali res zelo redko. Ko pridejo na obisk privrženci, mislijo, da jim bom vrtel svojo glasbo, ampak je ne, ker poslušam vse drugo. Poslušam prav vse po vrsti, povečini sicer ne popularne glasbe, ki jo lahko kupimo v vsaki veliki prodajalni. Raje imam glasbo, ki jo je težje najti, ki ni zelo znana, morda nikoli nisem slišal za izvajalca, a ko zaslišim glasbo, se nekaj sproži, pade na pravo mesto, se ujame. Ne ločujem po žanrih, vseeno mi je, ali je rock ali world ali elektronika ali jazz ali etno ali kar koli že. Če vzbudi kaj v mojem srcu, ko jo poslušam, potem je prava, glede tega sem zelo eklektičen, enako tudi kot didžej ne delam tehna ali housa ... Zame to ni pomembno. Sučem preprosto vse tisto, kar je zame živo, iskreno, pošteno, če ima to ost in osebnost, potem poslušam. Zelo rad poslušam recimo Björk, ena mojih najljubših izvajalk je, zdi se mi silno ustvarjalna, v njeni glasbi je čudovita svetloba, ko jo poslušaš, je samo ona, ne moreš je kategorizirati. Ampak tukaj res ni meja, poslušam tako rekoč vse.

Björk sicer ne poznam dobro, davno sem na koncertu videla Sugarcubes, imam pa neko staro koncertno kaseto njene prve zasedbe KUKL – ali poznaš?

Ja, seveda, odlična glasba. Tudi Sugarcubes so bili v redu, ampak Björk se je od tedaj zelo spremenila. Posebej mi je všeč njen album Medulla. Ta močno vokalna glasba je čarobna! Ko jo poslušaš, ne obstaja nič drugega več, prestavi te v čisto drugo razsežnost. To občudujem.

Kakšen je tvoj odnos z računalniki – se kot elektronik dobro spoznaš nanje in razumeš z njimi?

Ne, niti ne, ker ne prihajam iz generacije računalnikov. Uporabljam jih seveda veliko, ampak vedno v sodelovanju s tehniki, ko snemam album. Albume vedno snemam z računalnikom doma, ne v studiu, ne maram studiev, doma je veliko prijetneje. Ampak delam s tonskimi tehniki, vsi so zelo mladi in se na računalnike zelo dobro spoznajo. V bistvu so zame računalniki samo še eno orodje kot vsa druga. Dokler jih uporabljaš, kot jih želiš, in jih usmerjaš, kakor želiš, potem delajo zate. Problem je edino v razumevanju, če jih ne razumeš in ne znaš uporabljati, potem te izkoristijo računalniki in postane vse zelo neosebno, to je pri njih glavna nevarnost. Za snemanje in nastopanje uporabljam prenosne računalnike in vzorce z zgoščenk – in zelo rad to počnem. Poleg tega dajejo računalniki mladim glasbenikom veliko možnosti. Ko je hotela moja generacija posneti ploščo, je bilo to zelo težko: moral si najti založbo, moral si najti studio. Zdaj pa lahko vse narediš doma z računalnikom s preprosto opremo in potem daš na internet ter razširjaš med ljudi, denimo na straneh My Space ali ustvariš lastno spletno stran. V glasbo prinašajo čudovito svobodo, zato računalnike zelo zagovarjam in podpiram, mora pa biti tehnologija uravnotežena z duhom, ne sme čisto prevzeti človeka.

TC Lejla Bin Nur