Nuru Kane

Ko se sešijeta Bayefall in Gnawa

Zasedba Nuru Kane and Bayefall Gnawa je na drugogodbenem odru ljubljanskih Križank nastopila okrnjena za tretjino, a je kljub temu ponudila nekaj izvrstnih in izvedbeno polnih skladb, zlasti mi je ostala v spominu presenetljivo odlična sprega »malijskega bluesa« in »maroške gnawe«. Potem pa je godbena silovitost nastopa upadla ter se prelevila v prijetno topel ter komunikativen dogodek: vodja Nuru Kane se je zatekel po pomoč k občinstvu, ki se je prisrčno odzvalo ter prijazno sodelovalo. Koncert je bil skratka simpatičen, četudi kratek in okrnjen, z Nurujem pa sva se v zaodrju srečala le nekaj minut po nastopu, še oba polna vtisov z odra in avditorija.

Dobrodošli v Ljubljani, sigil[1]! Koncert je bil krasen, vendar sta dva glasbenika manjkala – kdo in zakaj?

Hvala. Bayefall Gnawa je ponavadi skupina – bayefall je sufistična skupnost iz Senegala, gnawa pa je sufistična skupnost za trans iz Maroka in Alžirije – šestih glasbenikov, včasih pa tudi petih, kajti Bayefall Gnawa ni samo glasbena skupina, temveč je tudi skupina ljudi, ki so se povezali in želijo človeštvu nekaj prinesti. Kaj želijo prinesti človeštvu? Glasbo, ki vzpodbuja ljudi k razmišljanju o zgodbah, ampak noče jih spominjati na zgodbe, ki bolijo. Trenutno nas je v zasedbi Bayefall Gnawa šest. Nocoj na koncertu smo igrali štirje. Manjkala sta korist Kadialy Kouyate in alžirski igralec bendirja Abdelkader Tab. Kadialy ni prišel zaradi potnega lista, Abdelkader pa zaradi vize, ki mu je niso odobrili. Po svoje lahko razumemo: piše se leto 2007 in svet je res čuden in zmeden, naš glasbenik pa prihaja iz Alžirije, zato mora na vizo dolgo čakati ... Težko razložim, ker pravzaprav niti ne vem, zakaj je še ni dobil. Videti je, da so mu zavrnili vlogo za vizo, vem pa, da je to človek, ki bi res želel igrati tukaj. Pa vendarle se mi zdi, da je bil nastop občinstvu všeč, čeprav smo bili na odru samo štirje − toda vsi smo se do konca potrudili, da smo pokazali, kaj zmoremo.

Mislim, da ni zares razumljivo, prepogosto se dogaja, da ljudem ne odobrijo vize. Take stvari se ne bi smele dogajati.

Ja, ne zgodi se pogosto, vizo za Hrvaško je dobil, za Slovenijo pa ne. Res je bil žalosten, skupaj smo šli na letališče in je rekel: »Na, vidite, pa ne smem z vami v Slovenijo!« Tolažil sem ga: »Poslušaj, naslednjič boš šel. Tokrat smo poskusili prvič in ni šlo. Prepričan pa sem, da gremo naslednjič vsi.« Zdaj imam izkušnjo, nocoj sem igral tu in videl silno prisrčno, toplo občinstvo, ljudi, ki so nas krasno sprejeli. Zdaj vem: Slovenija je dežela, v katero je treba priti igrat. In vem, da si tudi on zasluži, da bi igral tu. Danes sicer ni mogel, ampak upam, da bo prihodnjič.

Inš'allah![2]

Inš'allah, kot pravimo, ja (smeh).

Povečini imaš angažirana besedila. Boš spisal tudi kakšnega o vizah ali si ga morda že?

(smeh) Ja, mogoče res. Sem že razmišljal: povsod je tako, povsod so težave s tem, naj bo v Sloveniji, Franciji ali Senegalu, kjer sem rojen. V Senegalu imamo težave s potnimi listi, dolgo traja, preden jih izdajo, kar je zelo žalostno. In Slovenija ... vem, da je odprta dežela, kot jo vidim, se mi zdi, da je res del Evrope, v katero se vključuje, in ekonomsko in človeško je je povsem vredna, zato moram v Franciji povedati, da je treba kandidaturo Slovenije sprejeti, ampak po drugi plati se Slovenija ne bi smela preveč zgledovati po teh deželah glede na dogajanja v svetu, iti tako daleč, da zavrača ljudi in vzame na piko ter sumniči tiste, ki nimajo prav nič opraviti s svetovnimi problemi – mi smo glasbeniki, pridemo s podpisano pogodbo, radi potujemo in srečujemo ljudi, nobenega razloga ni, da nam za en dan ne bi mogli dati vize. Kot sem že rekel, upam, da se vidimo spet in da bomo naslednjič vsi dobili vize.

O čem pripoveduje pesem Talibe?

Talibe je učenec. Učenec, ki se uči. Česa se uči? Talibe je beseda v wolofu, jeziku, ki ga govorimo v Senegalu. Ko rečemo talibe, govorimo o učencu. Ampak učencu česa? V šoli Karla Velikega ali v koranski šoli? Ali v krščanski šoli? V vsakem primeru je talibe in se uči. Talibe, o katerem pojem na plošči, se nanaša na tistega talibeja, ki je rojen v družini, ki pogosto nima veliko denarja, in ko ga pošljejo v prestolnico, se mora sam znajti. Otrok, ki pride v prestolnico, pogosto naleti na ljudi, ki ga izkoriščajo. Ti otroci potem beračijo po ulicah Dakarja. Zato v pesmi Talibe pojem, da nočem več videti teh otrok beračiti, hočem, da gredo v šolo, naj se učijo kot vsi drugi, ker je tudi šola zanimiva. Nočem več videti vojske teh otrok, ki prosijo za denar na ulicah. Obstaja pa tudi drug talibe, ki mu sledim, to je talibe Bayefall, ki je na poljih, ki se želi učiti duhovnosti in se približati naravi. Torej sta dva talibeja, negacija in pozitiv. V pesmi torej govorim o tem izkoriščanem negativnem talibeju, ki ga ne bi želel več videti.

Kaj pa je občinstvo nocoj prepevalo s teboj?

Nocoj sem improviziral. Kaj sem improviziral? Videl sem občinstvo, ki je sedelo tam pred mano, prosil sem občinstvo, naj se dvigne, in občinstvo se je dvignilo. Prosil sem občinstvo, naj pleše, in občinstvo je plesalo. Videl sem tudi, da zmore občinstvo peti, in občinstvo je dobro pelo, čeprav je bilo na začetku težko, ampak se je občinstvo dobro prilagodilo. Samo štirje smo bili na odru in smo dali vse od sebe, doletela nas je sreča, da so na koncu koncerta na oder prišli otroci in zaplesali. To me res radosti, kajti pri nas v Afriki je to simbolično: kadar pridejo na oder otroci, prinašajo dobro srečo. Otroci so za nas angeli. To so deteta, ki ne vedo nič, a hkrati vedo ogromno. Vidijo stvari, ne znajo jih razložiti, ampak jutri se jih bodo spominjali. Čez deset let se bodo spomnili: ko sem bil majhen, sem videl mamo, ki je naredila to in to. Ko sem bil majhen, sem prečkal cesto in videl to in to. Otroci so res majhni, ampak simbolno nam prinašajo pomembno stvar. In zame so ta večer prinesli nekaj pomembnega, pokazali so nam: vaš prijatelj ni mogel priti brez vize, ampak mi otroci smo pripravljeni sprejeti vsakogar.

Res je lepo, ampak mene zanimajo tudi besede, ki smo jih peli, saj imajo pomen. Zvedeti želim, kaj pomenijo, osebno sicer raje ne pojem besed, če jim ne vem pomena.

(smeh) Lili lili lololo lololo lilili ... Ko smo šli na stadion, ko je igralo naše moštvo, smo vpili: Lililili! Ko rečeš lililili, spodbujaš brata, moštvo, da zmaga. Ko torej rečeš lililili, mora občinstvo odgovoriti lolololo. Kaj to pomeni? Pomeni: Ali ste tu? In rečejo: Lolololo – ja, tu smo. Rečeš ri-ta in potem naredi ta z rokami, da pokaže, da je tu in nared za ples. Lililili lolololo sem govoril ves večer, torej sem spraševal: Ali ste tu? Ali ste tu? In občinstvo mi je odgovarjalo: Tu smo! Tu smo.

Kaj pa ta?

Ri ta, ta, ri ta, ta, ri ta, ta. Ploskajte z rokami, za zvok ta ...

Presenetilo me je tudi, da je pesem, ki poje o jezi, zelo živahna in plesna ...

Colere ('Jeza') je pesem, ki seveda govori o jezi, vemo, da so jezni ponavadi ljudje, ki niso zadovoljni. Ko sem napisal to pesem, me je razjezilo, ko sem hodil po ulicah Pariza in videl ljudi, ki so trpeli: klošarje na ulici, mraz je pritiskal, ljudje pa so bili na cesti ... In tem ljudem nisem mogel pomagati, ker tudi sam nisem imel dovolj, da bi lahko pomagal. Ampak razjezilo me je, ko sem tam videl druge ljudi, ki imajo dovolj, da bi pomagali, ki spijo na toplem, pa ne naredijo nič. To me je razjezilo, zato pravim v pesmi: jezen sem, ko vidim, da so ti ljudje na cesti. Jezen sem tudi, ko vidim, da tisti, ki bi lahko kaj naredili, ne naredijo nič. Tudi Colere je po eni strani pozitivna in po drugi negativna. Pozitivna zato, ker nisem jezen na ves svet in sploh vse, jezen sem samo na to, kar vidim negativnega in se dogaja na ulicah po vsem svetu.

Kje v Parizu stanuješ?

V 19. okrožju, blizu la Villette, kjer grem pogosto na sprehod po vrtovih, tudi igrat ...

Občasno sem stanovala na Porte de Pantin ...

A res? Jaz pa stanujem ob metroju Ourcq, torej res blizu, eno postajo podzemne. Naslednjič kar koga tam na ulici vprašaj, kje je Nuru Kane. Morda me pozna in ti bo pokazal, kje stanujem ...

Hvala, ampak prijateljica, pri kateri sem tam stanovala, se je zdaj odselila v predmestje. Sicer sem pa največkrat stanovala pri metroju Couronnes, Belleville z Menilmontantom je bil nekdaj res super konec, zdaj pa niti ni več. Sploh je Pariz postal hudo drag. Včasih so bile stvari po trgovinah po frank, dva ...

Zdaj je pa vse evro in več, ja, res je. Grozljivo se vse draži. Poleg tega smo imeli tedaj blagovnice Tati, kamor je hodilo veliko ljudi, ampak zdaj so podjetje prodali in so jih zaprli. Ni jih več. Tatija je konec.

Ali nisi pred albumom Sigil posnel neko ploščo o evru?

O evru? Ja, res. Fundacija Francije in hranilnic je razpisala natečaj za izvirne projekte, ki bi najšibkejšo javnost poučili o evru. Predlagal sem, da bi Afričane poučili o evru z muziko. Vprašali so me, kako nameravam to izvesti. Povedal sem, da bom pel v treh afriških jezikih. V jeziku soninke, ki je osnovni, glavni jezik afriških delavskih domov v Franciji. V teh domovih živijo afriški delavci, ki imajo pogosto težave s francoščino, z uporabo bančnih kartic, ne spoznajo se na administracijo. Rekel sem, da lahko poučim te ljudi, ko bo prišel evro, zapojem, da se evro uporablja tako in tako. Pel sem v treh jezikih in stvar je lepo stekla. Imel sem tudi turnejo o evru in sem nastopal v skoraj čisto vseh priseljenskih delavskih domovih. Potem sem posnel Sigil in zdaj pripravljam novo ploščo, Bayefall in London.

Veliko delaš v Angliji. Sigil si posnel na Škotskem?

Ja, Sigil sem snemal na Škotskem, s prijateljem Martinom Swanom, ki se mu danes globoko zahvaljujem, ponavljam, globoko zahvaljujem, ker mi je veliko pomagal pri tem projektu, poslušal me je, mi svetoval ter predlagal, kako naj ploščo naredim. Naredil sem tako, kot je svetoval, in ni mi žal, kajti dandanes so mojo ploščo uvrstili med najboljše plošče glasb sveta. Zasluga za to gre moji skupini in meni ter navdihu in seveda Martinu, ki nam je rade volje svetoval. Snemali smo v koči na Škotskem, v mali vasici, bilo je lepo ... Ničesar ni bilo tam, le ovce, krave, koze, dalo se je hoditi na lov, nobenega hrupa ni bilo. Zelo lepo je bilo.

Kako je bilo snemati zelo afriško ploščo na Škotskem? Gre skupaj?

Zelo afriško, res. In res gre težko skupaj, vendar po drugi strani tudi ne preveč težko. Težko je zato, ker je treba delati in delati in delati, dokler ljudje ne razumejo, lahko pa je zato, ker ljudje vedo, da je glasba velikanska, ker so glasbena srečanja možna in ker so ljudje pripravljeni delati te stvari ... Kot sem že rekel, skuša Bayefall Gnawa izpeljati srečanje afriških glasb severno in južno od Sahare, iz severne Afrike in iz subsaharske Afrike, uporabljamo značilna afriška in severnoafriška glasbila in jih združujemo ter ustvarjamo nov jezik. To je bistvo Bayefalla Gnawe. Ljudje pogosto mešajo afriške glasbe z evropskimi ali ameriške glasbe z evropskimi, to je dobro, veliko take glasbe poslušam, ampak žalosten sem bil, ker nisem videl Afričana, ki bi prijel za severnoafriško ali južnoafriško glasbilo in ustvaril srečanje obeh. In to mi je uspelo narediti in to sem poimenoval Bayefall Gnawa. Bayefall, kot sem rekel, zato, ker sem Senegalec, ker je to glasba, ritem, ki se pri nas poje, in gnawa zato, ja, moje glasbilo je glasbilo gnawe, in ker je tu glasbilo gnawe, imam v skupini Maročana in Alžirca, Francoza in Malijca, Senegalca in Škota.

Kako si prišel do guimbrija in kje si se ga naučil? Ali ni predvsem in zgolj za maaleme?

Točno, res je. Povečini je to glasbilo samo za maaleme, ki so mojstri, učitelji. Imel sem srečo, da sem pred dvanajstimi leti srečal velikega maalema v Marakešu v Maroku in pri njem sem se naučil igrati guimbri, ki ga res rad in z ljubeznijo igram.

Torej si tudi ti maalem?

Ne, ne bi si rekel maalem, nekateri ljudje me tako kličejo, ampak nočem si lastiti te časti, vem, da je treba za naslov maalema opraviti dolgo pot, in upam, da bom tistega dne, ko se bom počutil maalema, sprejel tudi naziv, ampak zdaj ga še ne morem, sprejmem lahko samo naziv glasbenika gnawe, ki igra guimbri, ki je zadovoljen in ki skuša najti drugo stvar, ki je drugačna od gnawe, kajti v osnovi sem igral bas, torej skušam guimbri uporabljati kot bas, kar me ne ovira, igram lahko tudi vse tradicionalne ritme gnawe, ki jih spoštujem.

Glasbilo in ritmi verjetno v osnovi tako in tako izvirajo iz subsaharske Afrike?

Vsekakor. Nekateri pravijo, da iz Sudana, drugi iz Malija, ampak guimbri lahko najdemo vse do Senegala, res, vse do Senegala.

Katere so podobnosti med bayefallom in gnawo?

Vsekakor obstajajo podobnosti. Naš Bilal je črnec, rojen v Afriki in je bil kralj. Vse je pustil ter sledil poti sufizma. Gnawiji pravijo, da je njihov mojster Bilal, mi bayefallovci pa pravimo, da je naš mojster Lamp Fall. Bilal in Lamp Fall sta oba poosebljala patchwork,oblačila, sešita iz krp, mešanice blaga in barv – edina v Afriki sta kazala tako podobo. V Afriki in tudi v Evropi nosim taka oblačila in tudi gnawiji se oblačijo vanje. Ta oblačila mešajo tkanine, to je naredil on, jaz pa želim narediti tak kompilirani vzorec (patchwork) v glasbi. Kot je tudi gnawa mavrica (patchwork) različnih barv ...

Ali ni ponavadi vse v znamenju ene barve in potem druge ... in so te barve pomembne?

Res je. Zelo pomembne so. Črna, bela, rdeča ... za nas je enako, ni diskriminacije. Bayefall pravi tako in gnawa pravi tako. Ker sem bayefallovec, ki je srečal gnawije, ki so govorili isto, sem si rekel: temu bom rekel Bayefall Gnawa. Potem sem srečal gnawije, ki so mi rekli: Nuru, najlepša hvala, da si to zmešal skupaj. Že dolgo smo to iskali, ti pa si našel. Torej sem res ponosen, da sem našel to glasbo, ki je jutrišnja glasba za naše otroke, ker združuje Francoze, Slovence, Američane, Angleže, Afričane, vse. Brez religije, brez krščanstva – samo ljudje, drugega ne potrebujemo. To je patchwork.

Ampak bayefall in gnawa sta veri?

Ja, oboje sta sufistični veri, gnawa je pripravljena sprejeti vse druge kulture, bayefall je pripravljen sprejeti vse druge kulture. Nismo ljudje, ki bi hodili okoli in tako in tako molili. Ne, nikakor. Samo igramo glasbo, pojemo in smo vsi zadovoljni.

Ali so imele nocoj vaše barve pomen? Ti si bil v oranžnem, ne?

Ja, v oranžnem ... Drugi v drugih barvah, v modrem ... Ampak najpomembnejši so ritmi. Ritmi določajo barvo.

Res? Lahko razložiš?

Seveda. Koncert sem začel z belim ritmom in beli ritem prinaša mir, zato sem rekel, da upam, da jutri ne bo deževalo in se bo prikazalo sonce (smeh). Pri Bayefallu Gnawi je zelo pomembno, da izvedemo progresivno zaporedje barv, to je izredno pomembno. Ne moreš kar tako pripeljati rdeče ali rumene, ampak ju moraš postopoma uvesti in ponuditi občinstvu. Kot če imaš otroka, ki je pil materino mleko štiri leta ali dve leti in ga moraš počasi odvaditi in navaditi na drugo hrano, dajati mu moraš najprej stekleničko, potem kozarce mleka, da se odvadi prsi. Takšna je tudi gnawa.

Po beli je torej prišla na vrsto katera barva?

Po beli smo prešli na rdečo, nato na črno, zeleno, končali pa smo s simbolno glasbo, ko so na oder prišli otroci iz občinstva. In ker so otroci angeli ... Allah naj jih varuje.

Ves čas ste bili oblečeni enako, v enakih barvah.

Ja, ves čas, obleke so enake. Če imamo koncert v dveh delih, se preoblečemo. Če pa moramo ostati na odru ves čas, se seveda na odru ne preoblačimo. Lahko se preoblačimo z glasbo.

Lahko bi bili vsi v belem in imeli ustrezne luči, se obarvali z odrskimi lučmi.

Ja, tudi to sem že naredil.

Še nekaj, čisto na začetku, ko si začel nastopati pri petnajstih letih, s katero skupino si šel tedaj na turnejo?

Z nekim gospodom, ki je sedaj že pokojni, po rodu je bil Gambijec; žal je že mrtev, a svet bi ga vendarle moral spoznati, imenoval se je Youssoufa, velik mož in velik glasbenik, ki je igral afrobeat kot Fela, Toure Kunda, vsa ta glasba. Z njim sem igral na začetku, spremljal sem tudi gledališko skupino ... Torej sem že pri petnajstih igral z Gambijcem, ne s Senegalcem, že tedaj me je poganjala želja po srečevanju z drugimi kulturami, drugimi ljudmi ...

Poznaš Mamaduja Konateja, ki je Africo Fete v Franciji začel kot sindikalno gibanje v afriških delavskih domovih?

Ja, Mamaduja Konateja vsi zelo dobro poznamo. V Senegalu je odprl ogromen klub Africa Fete, kjer igrajo mladi glasbeniki, talenti, ki jim daje priložnost. Veliko je naredil za afriško glasbo, zato mu moramo vsi pomagati pri izpolnjevanju te naloge.

Hvala, upam, da se spet srečamo v Ljubljani − v celotni zasedbi vseh šestih, pa morda še z Mamadujem zraven ...

Ja, vseh šest z Mamadujem in z vizami ... To bi nas res veselilo, ker smo radi prišli sem.

Še bolje pa brez viz, da jih sploh ne bi več potrebovali ...

Ah, to bi bilo krasno. Res hvala in na svidenje.

TC Lejla Bin Nur

Opombi:

1 Sigil pomeni v wolofščini »dobrodošli«, kot je povedal Nuru med koncertom.

2 Dobesedno: »če bo taka božja volja«, v rabi kot »upam«.