Steve Coleman

Uglasbiti doživetja in občutke

Ameriški saksofonist Steve Coleman (rojen 1956) je jazzovski glasbenik, ki že dobri dve desetletji vztrajno razvija in oblikuje svoj zvok, pri tem pa išče vplive iz različnih svetovnih kultur in jih skuša spojiti v pristno mešanico improviziranih melodij in ritmov. Za njegovo glasbo so precej značilni neobičajni in nesimetrični ritmi, ki občasno delujejo funkovsko, a so hkrati bolj svobodni.

Coleman velja za enega izmed ustanoviteljev in zdaj verjetno najbolj znanega člana t. i. gibanja oziroma združenja M-Base (kratica za macro-basic array of structured extemporization, makro-temeljna razvrstitev strukturirane improvizacije). Gibanje, ki se je začelo pred dobrimi dvajsetimi leti in bilo bolj dejavno še v devetdesetih letih, predvsem zagovarja specifičen način glasbenega ustvarjanja in improvizacije, s katerim bi izrazili svoja doživetja. Med zagovornike takega ustvarjanja med drugimi spadajo Greg Osby, Geri Allen, Muhal Richard Abrams, Dave Holland in Cassandra Wilson. Več o konceptih in idejah gibanja lahko preberete na spletni strani Steva Colemana www.m-base.com. Na Colemanovo ustvarjanje poleg koncepta t. i. spontanih kompozij precej vpliva preučevanje različnih vzhodnjaških filozofij, še posebej starodavne egipčanske. Coleman je kot vodja zasedb Five Elements, The Mystic Rhythm Society, Metrics in Secret Doctrine izdal preko dvajset albumov, v zadnjih osmih letih samo z zasedbo Five Elements. S šestimi člani skupine Five Elements je na zaključnem večeru 48. ljubljanskega jazzovskega festivala začel dvotedensko evropsko turnejo. Z njim smo se po telefonu pogovarjali sredi maja.

Skupino Steve Coleman and the Five Elements ste ustanovili pred 26 leti in je še vedno vaša najbolj dejavna skupina. Ali ste zapostavili igranje v drugih vaših skupinah in raje povabite v skupino Five Elements gostujoče glasbenike in tako naprej razvijate svojo glasbo?

Zdi se mi, da ničesar ne zapostavljam. Tudi vse ostale skupine, v katerih igram, vsebujejo dele skupine Five Elements. Sicer res vabim druge glasbenike, odvisno je od osredotočenja glasbe, toda skupina Five Elements je v vsakem primeru v središču vseh drugih skupin.

Velik in pomemben del vašega ustvarjanja je raziskovanje sveta za iskanje novih idej. Bili ste v Afriki, Aziji, Južni Ameriki, na vaši zadnji plošči Weaving Symbolics sodelujejo glasbeniki iz Brazilije. S kakšnimi glasbenimi raziskovanji se ukvarjate v zadnjem času?

Glasbena raziskovanja, to je veliko vprašanje (smeh). Glasbena raziskovanja niso odvisna od krajev, ki jih obiščem, ampak predvsem od stvari, ki jih preučujem. Ne grem v Afriko in potem pišem o Afriki in nato v Azijo, da bi pisal o Aziji, to ne gre tako. Bolj gre za ideje, sam pa slučajno veliko potujem. Torej, kar se tiče tega, kam potujem ... to je veliko vprašanje. Nazadnje sem bil v Braziliji, toda bil sem v številnih krajih. Kar se tiče zadnje stvari, ki jo preučujem ... ta ni samo ena, zato ne morem reči, katera je zadnja.

Vaš pristop do preučevanja glasbe in njene strukture je razmeroma znanstven. Kako to vpliva na vaše skladanje in improviziranje, kjer sta pomembna svoboda in spontanost? Mislim na vaše znanje o glasbeni strukturi.

To je le razlaga, kako pa naj pojasnim intuicijo? Hočem reči, seveda je razlaga bolj ... ne vem, kako to vidite, mogoče logična, toda uporabljamo vse. Človeška bitja smo in nimamo le logike, le intuicije, zgolj duha, vse to imamo. Ko nekaj razložiš, je lažje zaradi jezika, zaradi narave jezika − z uporabo nekakšne logične razlage; kar pa se tiče intuicije, te ni le v glasbi, je povsod. Tudi Einstein je uporabil intuicijo, ko je odkril svojo teorijo, pa je bil znanstvenik. Intuicije ni le v glasbi in umetnosti, intuicija je le en del tega, kar smo. Smo več kot logika in intuicija, imamo oboje. Ne morem reči, da se intuicija tu konča in se tam začne nekaj drugega. Ko dobim idejo, ta prihaja iz različnih smeri. Na koncu moram odgovoriti na vaše vprašanje takole: ne ločim intuicije in − če že to tako poimenujete − znanosti. Zame je vse ena stvar.

Vaša glasba precej odraža tudi duhovno in filozofsko rast. Ali na to gledate kot na neskončno pot, kjer ni možno doseči vrha, ali se vam zdi, da se mu približujete?

Pravzaprav ne gre za glasbo, gre za življenje. Glasba je le izraz življenja in seveda je neskončna, saj je nemogoče, da bi se vsega naučil in vse vedel. Pravzaprav vemo zelo malo in četudi se učimo vse življenje, dojamemo le majhen del. To je le pot, na kateri lahko narediš kolikor lahko in potem nekoč umreš. Ne, ni vrhunca.

Cilj vaše glasbe je kreativno izraziti vaša doživetja in občutke v danem trenutku in poskusiti ustvariti skupne ustvarjalne glasbene jezike, da bi to počeli na čim večji skupinski ravni. Berem del enega od navedkov razlag koncepta M-Base. Se njegovo bistvo še vedno širi v − recimo temu − zahodni glasbeni skupnosti?

Ne vem za zahodno glasbeno skupnost, ne morem govoriti za cel Zahod. Ne vem, ker ne morem govoriti v imenu velike skupine ljudi. Ne morem reči: »Zahod dela to, Zahod dela tisto ...«

Z opredelitvijo Zahoda pretiravam zato, ker vem, da bolj cenite vzhodnjaške filozofske pristope.

Da, toda celo nekateri ljudje, ki živijo na Zahodu, se s tem ukvarjajo, drugi pa ne. Glasbo uporabljam kot nekakšen jezik za izraz svojih doživetij in veliko ljudi to počne, toda ne večina. Večina počne kaj popularnega.

Če je glasba način razmišljanja o življenju in izražanje pogledov nanj, kako pristopate k res zapletenim vprašanjem? Ali se to sploh da primerjati z besednim izražanjem?

Včasih lahko primerjamo z besedami, včasih ne. Različno. Veste, z glasbo lahko izraziš zelo kompleksne stvari, ki jih z besedami ne moreš. Hkrati pa je določene stvari lahko ubesediti in nastanejo težave pri izražanju z glasbo. To sta različna načina komunikacije; glasba je večinoma simbolično izražanje. Tudi besede imajo lahko simboliko, lahko pa tudi ne, odvisno je od vrste besed. Lahko se izražaš zelo simbolično kot v poeziji, ki je bližje glasbi. Ljudje besede ponavadi vzamejo v dobesednem smislu in v tem dobesednem pomenu je glasbo težko poslušati. Recimo, če rečeš: »Grem na stranišče,« je to težko izraziti z glasbo.

Ali mislite, da je duhovna komponenta glasbe na splošno zanemarjena, in če, kaj storiti, da bi pomenila več?

Ne, ni glasba tista, ki je zanemarjena. To je posameznik. Morate se spomniti, da glasba ni ločena od ljudi, glasba prihaja od njih in če ni ljudi, ni glasbe, ni matematike, ni geometrije. Kaj hočem povedati? Ena stvar je, da Zemlja kroži okoli Sonca, Luna pa okoli Zemlje. Geometrija, s katero to opišemo, pa je nekaj drugega. To je ločena stvar, je jezik. Ena stvar je zvok, kako ga v nekaj organiziramo, tisto, čemur pravimo glasba, pa druga. Zvok obstaja sam po sebi, stvar, ki ji pravimo glasba, pa je tisto, kar ljudje počnejo z zvokom. Razumete? Torej, oblike obstajajo same po sebi, mi pa jih organiziramo v predmet, ki mu pravimo geometrija, to počnemo ljudje. Težko je pojasniti, ampak ustvarjanje glasbe − kar koli je znotraj nje, recimo duh ali logika − tudi prihaja od človeka. Če se posvetiš duhovnemu vidiku glasbe, ga seveda najdeš. Če ne, pa ne. Razumete? Lahko narediš računalniški program za igranje glasbe, težko pa je reči, da ima računalnik duha. (smeh)

Menite, da za ljudi na splošno ni pomembno razumevanje glasbe, ampak to, da o njej razmišljajo. Toda, ali je za vas pomembno, da glasbo na splošno razumete?

Da, bi odgovoril na večji del vprašanja. Recimo, da sem arhitekt, ki gradi hišo in vi jo potem kupite. Ali je za vas pomembno, da razumete hišo? Mislim, da razumete, kako je zgrajena, strukturo, kako stoji? Ne, ni pomembno. Za vas je pomembno, da hišo uporabljate z namenom, da vam na primer nudi zavetje. Pri glasbi po moje ni pomembno, da posameznik ve, kakšne akorde uporabljaš, kakšna struktura je tu, točno, kako se akordi povezujejo. Ne, ni pomembno. Pravzaprav je tudi veliko glasbenikov, ki tega ne bi razumeli. Gre za različne nivoje razumevanja. Ko sem na primer prvič slišal glasbo Bele Bartoka, mi je bila všeč, razumel pa nisem nič. Glasba Charlija Parkerja mi je bila všeč, še preden sem kar koli vedel o glasbi. Rekel sem: »Oh, nekaj se lepo sliši, nekaj je res prijetno.« In ko igram, recimo v Parizu, New Yorku, Münchnu, kjer koli, ni pomembno, večina občinstva ne razume glasbe. »Razumemo« je pravzaprav smešna beseda. Kaj mislimo, ko pravimo, da »razumemo«? Ko nekdo reče: »Ne razumem te,« kaj misli? Ker je toliko ravni razumevanja glasbe. Toda kot arhitekt moram kaj razumeti (smeh), da bi lahko gradil. Za osebo, ki gradi hišo, upate, da ve, kaj počne. Če ne ve, se bo hiša podrla. Enako je z glasbo. Za osebo, ki »gradi« glasbo, upate, da razume. Upate, da Beethoven razume glasbo, upate, da John Coltrane razume, saj sta to glasbena arhitekta. Arhitekti morajo seveda vedeti več o glasbi kot povprečni ljudje. Na to mislim, ko pravim, kaj pomeni razumeti glasbo. Ko ljudje pravijo, da jo razumejo, hočejo reči, da glasbo poznajo. To je razlika. Ne razumejo glasbe Louisa Armstronga ali Charlija Parkerja, poznajo jo. Velikokrat so jo slišali in jim je postala znana. Toda, če jih vprašaš: »Razumete glasbo Charlija Parkerja? Okej, pojasnite!« je ne morejo razložiti.

Glasba so za vas tudi zvočni simboli za prenašanje idej ljudem. V tem pogledu podpirate in tudi sami omogočate brezplačno distribucijo svoje glasbe.

Ne počnem tega vedno brezplačno. Domnevam, da govorite o moji spletni strani.

Da.

Velikokrat so me to vprašali in zelo jasno sem to tam pojasnil. Okej, na kratko lahko povem še enkrat, na kratko: za vse ne rabimo plačati, je zelo preprosto (smeh). Zakaj vse nekaj stane? Včasih lahko kaj dobiš, kar ne stane nič. Torej, ne počnem stvari vedno brezplačno. Pripravljam koncerte in snemam plošče, to stane, moram se nekako preživljati, toda ni mi treba vedno vsega početi za denar. Če imam ploščo, ki je pošla in je torej v trgovini ni mogoče več kupiti, je bolje, da jo podarim, kot da tega ne storim. Poleg tega sem naredil tudi album Alternate Dimensions. Že od vsega začetka sem si zamislil, da bi to ploščo delil brezplačno. Mislil sem si: okej, naredil sem pet albumov, za katere je potrebno plačati, zakaj ne bi naredil enega albuma, ki bi bil brezplačen?

Ali se morate soočati z ljudmi, kot so predstavniki založb, ki temu nasprotujejo?

Seveda, z glasbeniki prav tako.

In kako se odzovete?

Hej, ljudje smo različni. Vi nimate radi tega, kar imam jaz. Morali bi razumeti. Moram se tudi soočati z določenimi ljudmi zgolj zaradi glasbe, ki jo izvajam. Ne le zaradi tega, ali je nekaj brezplačno ali ne, temveč tudi zaradi načina igranja. Nekaterim ni všeč. Nekateri pravijo: »Zakaj igraš tako? Ni mi všeč tvoja glasba, zakaj jo izvajaš?« Izide album brez spremnega besedila in nekdo pravi: »Oh, želimo, da pišeš več spremnih besedil, želimo, da pojasniš, bla, bla, bla.« Kdaj drugič posnameš zgoščenko in imaš spremno besedilo in ti spet nekdo: »Zakaj pišeš spremno besedilo, zakaj pojasnjuješ svojo glasbo, samo igraj jo ...« (smeh) Ni pomembno, kaj počneš, vedno je nekdo, ki se s tem ne strinja. Na primer: »Zakaj imaš pevca? Ne potrebuješ pevca.« Drugi pa pravi: »Oh, všeč mi je, ker imaš pevca.« In če ga nimaš: »Kaj se je zgodilo s pevcem?« Vedno je tako, že vse življenje. Sovražim to, zato je bolje … Poznate Vona Freemana?

Da.

Nekoč mi je dejal: »Veš, če narediš to, se pritožujejo, če narediš drugo, se pritožujejo, če narediš nekaj, kar menijo, da je dobro, ti pripisujejo zasluge in prav tako, če narediš nekaj, za kar menijo, da je slabo. Zato je vseeno. Lahko počneš, kar želiš.« Zato počnem, kar želim in kritike me ne skrbijo preveč. To ni nadutost … Veste, ni pomembno, kaj počneš, vedno se bodo našli kritiki.

Od začetka desetletja sodelujete s francosko založbo Label Bleu. Ali vam postavljajo kakšne omejitve, kakšno je sodelovanje?

No, zdaj imajo neke težave. Ko govorimo o Label Bleu, moramo vedeti, da je to podjetje z veliko ljudmi. Običajno začneš razmerje z enim ali dvema od njih. Toda v podjetju se stvari nenehno spreminjajo. Z založbo BMG sem sodeloval deset let, zapustil pa je nisem, ker bi to hotel, ampak zato, ker se je politika v podjetju spremenila, spremenilo se je razmerje moči. Osebe, s katero sem sodeloval prej, ni bilo več, druga je imela drugačne ideje. Če zdržiš s podjetjem pet let, je to lepa doba. Coltranovo razmerje z založbo Impulse je trajalo kakih šest let, nato se je nekaj zgodilo ...

Ali skušate povedati, da iščete novo založbo?

Ne, ne, ne iščem. Vedno se ukvarjam s svojo glasbo. Kar se zgodi po poslovni plati, s katero založbo kaj naredim in kako naredim, če naredim sam ali s kom drugim, to se vedno spreminja. Kar pa se ne bo spremenilo, dokler ne bom umrl, pa je, da bom ustvarjal svojo glasbo, to zadeva le mene. Kako bo distribuirana, katero podjetje si jo bo lastilo, to je politika, v katero so vpleteni drugi. Za še en primer lahko navedem svojo skupino Five Elements. Ustanovil sem jo leta 1981. Kdo je edini konsistentni element Five Elements? Jaz. Razumete? Bili so različni basisti, bobnarji, pevci, skozi leta so se številne stvari spremenile, edino nad sabo imam res nadzor.

Sicer bi morali spremeniti ime skupine.

Da, točno. Nadzorujem le samega sebe. To je stvar, ki je najbolj konsistentna. Z nekom lahko igram deset let, recimo z Reggijem Washingtonom, (basist, op. a.) toda prej ali slej se bo to verjetno spremenilo zaradi različnih zapletenih stvari. Založbe so verjetno manj stabilne, kaj pa vem. Sodeloval sem z založbami JMT, BMG in Label Bleu: to so tri založbe, s katerimi sem bil najdlje, z založbo BMG deset let, pet let z newyorško podružnico, pet let s pariško, pet let z Label Bleu. To je nek maksimum, ko lahko pričakuješ, da boš imel z založbo dostojen odnos, ker se stvari spreminjajo … Moja zadnja plošča, pravkar sem končal svoj prvi solistični album doslej, bo letos izdana za Zornovo založbo Tzadik. Vi ste prvi od piscev, ki veste za ta podatek.

Hvala. Način, kako na Zahodu učijo glasbenike po vašem mnenju omejuje ustvarjalnost. Zakaj?

No, ne gre za Zahod, verjetno bolj za problem institucionalizacije učenja. Da, menim, da šole ne učijo ustrezno. Ne le glasbe, gre za metode učenja. Težko je opisati … problem je v tem, da ne poudarjajo pomena posameznika. Vsak je nekoliko drugačen. Pet ljudi ne moreš učiti z isto metodo. Lahko jo uporabiš za primer. Metoda, ki je dobra za enega, je grozna za drugega. Obstoječi način razmišljanja omejuje ustvarjalnost in skozi zgodovino so ustvarjalne osebnosti imele težave v šolah. Einstein je imel težave v šoli in je bil zelo slab. To ni pomenilo, da ni znal razmišljati, pač pa metoda v šoli zanj ni bila ustrezna. Einsteina uporabljam veliko. (smeh)

Precej dejavni ste tudi na področju računalništva. Ustvarili ste program za improvizacijo, ki ga imenujete Rameses. Lahko poveste, kako deluje in kako ga uporabljate?

Ne morem vam povedati, kako deluje (smeh). Uporabljam ga le kot pripomoček za raziskave. Če ga poimenujete ali ne, ni pomembno, zame je to pripomoček. Saksofon je pripomoček, računalnik je drugi pripomoček. Včasih potrebuješ kladivo, včasih izvijač. To je ista stvar. Saksofon je idealni pripomoček za nekatere stvari, toda za neka druga področja raziskovanja uporabljam, denimo, klavir in računalnik. Raziskoval sem različne načine, kako nekaj narediti. Saj veste, kaj je računalnik: uporabljate ga za pisanje besedil, pošiljanje elektronske pošte. Tako ste prišli v stik z mano, zato je to izvrstno orodje. Poslali ste e-pošto: »Rad bi naredil intervju.« (smeh) Izvrstno orodje je za nekatere stvari. Če pa se naučite programirati, ste bolj prožni. Se spomnite, kaj sem rekel o metodah? Če niste ustvarjalni, boste, ko boste računalnik kupili, prisiljeni uporabljati, kar je ustvaril nekdo drug. Prisiljeni boste uporabljati e-pošto in podatkovne baze ... če pa ste ustvarjalni, lahko uporabite druge stvari, ki nimajo imen, in tako računalnik jaz uporabljam. Odločil sem se, da ga želim uporabiti za glasbeni pripomoček. Da, obstajajo programi za glasbo, denimo taki, ki se ukvarjajo z zaporedji, in razni drugi programi. Ko uporabljam računalnik, je Rameses program, ki sem ga ustvaril sam, ne morete ga kupiti v trgovini. Bolj mi je všeč ustvarjalna uporaba računalnika, a tako kot vi, tudi sam uporabljam e-pošto, internet, podatkovne baze, uporabljam tudi vse druge vsakdanje stvari: poštni urad, avto, letalo, a tudi ustvarjalne stvari. Čeprav uporabljam za glasbo notni zapis, še ne pomeni, da uporabljam le zapis, ki so ga ustvarili drugi, lahko ustvarim svoj notni zapis. Enako je z glasbenimi stili. Razumem akorde in lestvice, toda lahko ustvarim svoje akorde, svoje lestvice, svoje glasbene forme. Na ta način uporabljam računalnik, te možnosti ima Rameses.

Ali poleg solističnega albuma pripravljate še kaj novega?

Vedno je kaj v delu, zdaj se ukvarjam s skladbami za solo saksofon in orkester. Če igram solo saksofon ali igram z orkestrom, sta to različna formata. Vedno pa si prizadevam za isto stvar, poskusiti najti najboljši način, kako gledam na to vesolje, življenje, na moje odnose, duhovne stvari, skušam videti, kako lahko to izrazim glasbeno. Če uporabljaš orkester, imaš zelo drugačen pripomoček, drugačen od običajne skupine, zato so možne razne stvari. Tako je treba preučiti vse možnosti, kako uporabiti vsa ta orodja, imaš profesionalce za ustvarjanje določenega zvoka in ti poveš, kako naj ga uporabijo. Moram študirati in vedeti, kako pisati glasbo za bas, za tolkala. Tudi tehnike se je treba naučiti.

Kako se odločite za koncertni repertoar? So to predvsem spontane kompozicije?

Deloma so, so pa tudi pripravljene, gre za mešanico obojega. Toda običajno se odločim v tistem trenutku, odločitev je spontana.

Pred petimi leti ste bili v Novi Gorici. Ali poznate ta del Evrope in koliko možnosti sploh imate za spoznavanje krajev, ko ste na turneji?

Teh možnosti skoraj ni (smeh). Nimamo veliko prostega časa, če bi ga imeli, bi to stalo veliko denarja. Pri solističnih nastopih bi bilo drugače, bolj prožno, toda s skupino ... kot vodja skupine moram vedno plačati hotel. Če nimamo priliva denarja in imamo le prosti čas, to stane. Če imaš preveč prostega časa, to ni turneja. Pravzaprav imajo glasbeniki na turneji zelo malo prostega časa, morajo se premikati, igrati, nastopati. Na dan koncerta seveda nimaš prostega časa, je tonska vaja, veliko priprav …

Luka Vodopivec