Yoko Ono

Oh, ne, Ono!

Priznam. Nikoli nisem o Yoko Ono razmišljala kot o glasbenici. Bila je, saj veste, slavna druga žena še bolj slavnega Beatlesa, v osemdesetih letih medijsko razvpita vdova, bistroumna poslovna ženska, ki zna spretno obračati Lennonovo zapuščino. Dokler nisem prisluhnila njenemu letos izdanemu albumu Yes, I'm A Witch in zapis, ki je pred vami, je pravzaprav poklon danes 74 let stari umetnici.

Yoko Ono je izredno domiselno in samosvoje pripravila izbor lastnih pesmi iz svoje desetletja dolge glasbene kariere. Priredbe so pripravili sodelujoči glasbeniki, od Peaches, Le Tigre, DJ Spookyja, Cat Power, The Flaming Lips do Antonyja, če naštejem le tiste meni najljubše. Yoko Ono je pridala svoj glas, variacije na temo pa so izvedli sodelujoči. Poslušamo lahko izbor 17 pesmi, ki so prave popovske mojstrovine, melodične, z močnim avtobiografskim pečatom v liriki. Yes, I'm a Witch je naslovna pesem, ki v svojem sporočilu razkrije bistvo čustvovanja in nekakšen življenjski kredo umetnice (Yes, I'm a witch, I'm a bitch, I don't care what you say, my voice is real, my voice speaks truth, I don' fit in your ways).

No, da se Yoko Ono ni nikjer povsem prilagodila in ustalila, mi je znano. Leta 1933 na Japonskem rojena umetnica je bila deležna dobre klasične izobrazbe, tako osnovne kot posebej klavirske. Izhaja iz premožne družine, oče se je kot uspešen bančnik veliko selil med Japonsko in ZDA in je zelo vzpodbujal hčerkine klavirske začetke, nekoliko manj je bil zadovoljen, ko se je Yoko povsem vrgla v samosvoj način skladanja, velikokrat je svoje »dogodke« obogatila z instalacijami, govorjeno besedo, performansom. Veliko sem brala o njeni podpori predvsem ženskim umetnicam, bila je ena prvih pravih feministk, po drži in načinu delovanja je bila prava punkerica, saj je bila mnogo, mnogo pred punkom povsem »naredi si sama« umetnica. Zaradi takratnih družbenih razmer (Azijka v pretežno in večinoma zaprti moški družbi …) je bil pravzaprav edini način in medij, ki ji je omogočil izkričati svoje talente, umetnost; bodisi glasba, risbe, recitacije, kričanje … ali celo njene avantgardne eskapade v New Yorku v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na področju, ki bi mu danes rekli multimedijske predstavitve, druženja z največjimi imeni tipa LaMonte Young ali Ornette Coleman. Bila je ena prvih članic eklektične skupine umetnikov, znane pod imenom Fluxus, njen ustanovitelj v šestdesetih letih je bil George Maciunas, tudi sicer velik občudovalec njenega dela, ki ga je vedno rad promoviral. Pravzaprav so bili prav Maciunas, Young in John Cage najmočnejši navdih za njeno umetnost performansa. Družila jih je podobna umetniška senzibilnost. Simptomatična je njena izjava, ki pravi, da je pravzaprav vsak umetnik konceptualni umetnik; mnogi kritiki tistega časa so videli v njeni umetnosti sintezo zenovskih glasbenih idej, idej Johna Cagea, tišine, zvokov iz narave, pa tudi bolj zemeljskih, duhovitih in živahnih Maciunasovih not ter njene mešanice šoka in dramatizacije lastne duševne bolečine. Njen princip umetnosti se je napajal iz zenbudističnega koncepta ter japonske poetike in umetniških oblik, kjer je absolutno prevladoval minimalizem. Estetika minimalizma prignana do vrhunca. Izredno pomemben in močan navdih je bil japonski umetnik Yayoi Kusama, nekašen izumitelj golote v umetnosti performansa, ki je bil znan po podobnih »posteljnih« instalacijah, kot so bili na primer intervjuji v postelji, ki sta jih mnogo kasneje v hotelih v Amsterdamu in Montrealu uprizorila prav Yoko Ono in John Lennnon. Umetniško žilico je pokazala tako na področju konceptualne umetnosti kot tudi na področju umetnosti performansa. Obe obliki umetnosti sta ji bili pisani na kožo. S svojimi povsem odbitimi in radikalno asketskimi potezami je subverzivno rušila vse predstave o visoki umetnosti, o položaju in vlogi umetnika v družbi. Najbolj znan in odmeven je bil prav gotovo nastop z imenom Cut Piece. Performans, ki ga izvaja še dandanašnji, se odvija tako, da sama sedi na odru, gledalci pa oboroženi s škarjami režejo z nje obleko, dokler jo dobesedno ne slečejo (razrežejo) do golega (odmeven je bil recimo nastop iz leta 2003 v Parizu, ko je sedemdesetletna na ta način protestirala proti mednarodni politični klimi). Najbolj prepoznaven primer njene konceptualne umetnosti pa je knjiga navodil z imenom Grapefruit. Knjiga je prvič izšla leta 1964 in vsebuje navodila v stilu Skrij se in poišči mir. Skrij se, dokler ne gredo vsi domov. Bodi skrit, dokler te ne pozabijo. Bodi skrit, dokler vsi ne umrejo. Knjiga je doživela več ponatisov, zadnjega leta 2000. Od nastopanja v javnosti do snemanja filmov ni daleč, Yoko je v letih od 1964 do 1972 posnela 16 eksperimentalnih filmov, med njimi gotovo najbolj razvpitega iz leta 1966 s preprostim naslovom No.4.

V osebnem življenju ji nikakor ni uspelo vzpostaviti harmonične zveze. Leta 1956 se je proti volji svojih staršev poročila z mladim japonskim pianistom Toshijem Ichiyanagijem. Kmalu je ta zakon prekinila in po ločitvi na Japonskem v trenutkih stresa in osebnega nezadovoljstva poskusila narediti samomor. Njene duševne stiske so starši relativno hitro rešili tako, da so jo poslali na zdravljenje v bolnišnico za duševno bolne (podobno so ravnali na primer tudi starši Louja Reeda). Trenutke obupa je takrat začasno rešila v objemu Anthonyja Coxa, s katerim se je leta 1962 tudi poročila, leta 1963 pa se jima je rodila hči Kyoko. Toda tudi ta zveza je pokala po šivih. Mogoče je bil prav Lennon tisti, ki je prepoznal v Yoko neizčrpen in vsestranski vrelec zanimanj, talenta in določenih sposobnosti. Zdi se, kot da je ob njem v celoti končno zaživela tudi sama. Nekoč jo je opisal kot »svetovno najbolj znano neznano umetnico: vsi poznajo njeno ime, toda nihče ne ve, kaj dela.«

Preplet njenih prijateljev, znancev, ljubimcev, umetnikov in glasbenikov, s katerimi se je družila, je več kot imeniten, tu so na primer Kate Millett, Jonas Mekas, Merce Cunningham, Peggy Guggenheim, Keith Harin, Andy Warhol … Yoko Ono je svoje prve glasbene nastope imela že leta 1961 in to v prestižni mali dvorani Carnegie Recital Hall. Performansi so bili nabiti z radikalno eksperimentalno glasbo, v naslednjem nastopu iz leta 1965 je v taisti dvorani izvedla svoj prvi nastop Cut Piece. Druženje z Lennonom je precej omililo njen glasbeni izraz, pesmi so postopoma postajale vse bolj konvencionalne, všečne. Yoko Ono se je poročila z Johnom leta 1969 v Gibraltarju. John jo omenja v številnih svojih pesmi, še kot član Beatlesov je, recimo, napisal The Ballad of John in Yoko, kliče jo v pesmi Julia, ki je sicer posvečena njegovi materi, ko pravi »ocean child calls me, so I sing a song of love« (sopomenka besede Yoko je tudi otrok oceana), pa I Want You (She's So Heavy), Don't Let Me Down, Happiness is a Warm Gun, Oh Yoko, I'm Losing You, Dear Yoko ...

V skupni življenjski in umetniški zvezi je vedno izredno težko določiti, kdo in kako ter koliko črpa in se navdihuje od drugega, kdo prevladuje, kdo je bolj, kdo manj vpliven in umetniško močan. Dvojec John and Yoko je glasbeno sodeloval v številnih skupnih projektih, začelo se je pravzaprav že leta 1968 s serijo eksperimentalnih albumov Unfinished Music. Naslednje albume sta izdajala pod imenom Plastic Ono Band, seveda je bil mnogo odmevnejši prvi solistični album Johna Lennona, objavljen istočasno s solistično ploščo Yoko Ono, le da je John izrecno želel, da bi bila ovitka obeh plošč čim bolj podobna. Morda bi kdo pomotoma namesto Lennonove plošče kupil njeno. V spremljevalni skupini Plastic Ono Band so bili med drugimi Eric Clapton, Klaus Voorman in bobnar Alan White. Seveda slišimo tu tiste značilne, grobo rezke, cvileče vokale, po katerih je slovela (in ki so mnogim parali živce, še posebej vsem ortodoksnim fanom Beatlesov), in njeno svobodno muziciranje, ki se je spogledovalo z zvoki iz narave (še posebej živalskimi, pa tudi vetrom, vodo) in jazzovskimi tehnikami. Izredno ekspresivna in eksplozivna je v pesmih, kjer mrgoli besedna vokalizacija. Tipičen primer take pesmi je Why, kjer Yoko pet minut ponavlja besedico why, skupina pa v ozadju improvizira in repetitivno preigrava. Izvirnost muziciranja je dobila veljavo kasneje, v obdobju punka, ko so med drugim tudi Public Image Ltd izjavili, da so prav zgodnji albumi Yoko Ono nekakšen temelj za pojav punka, novovalovske glasbe in poznejših pojavov t. i. projektov spoken word. Po mnenju Gillan G. Gaar so prav izvajalci tipa MC5, The Stooges in Yoko Ono v tistem obdobju preizkušali skrajne meje dometa rockovske forme in na ta način naredili podlago punku s konca sedemdesetih let, tj. eksploziji glasbe, v kateri so ženske povsem enakovredno sodelovale s fanti.

Leta 1971 je Yoko izdala dvojni album Fly. Nekoliko milejši glasbeni izdelek, kjer je običajne, imenujmo jih punkrockovske, komade še vedno dala ob bok številnim eksperimentom iz njenega avantgardnega obdobja Fluxus. Skladba Don't Worry, Kyoko (Mummy's Only Looking For Her Hand In The Snow) je v bistvu nekakšna oda, posvečena njeni hčeri, ki je živela skupaj z očetom. Meni najljubši glasbeni izdelek je album iz leta 1973 Approximately Infinite Universe, album z odločno in pogumno feministično noto, podobno kot naslednji Feeling the Space. Nasploh je bil feminizem njen življenjski kredo, morda toliko bolj in zares, ker je velikokrat na lastni koži občutila, kako je biti ena maloštevilnih žensk tako na univerzi kot na glasbeni sceni. Hotena spregledanost, omalovaževanje umetniškega dela, nesprejetje v družbi so se vlekli praktično v vseh obdobjih njenega življenja. Ena prvih udarnih pesmi z močnim feminističnim podtonom je tako skladba Sisters, O Sisters iz leta 1971, ki so jo na posvetilnem albumu iz leta 2007 fino obdelale Le'Tigre. Mnogim je verjetno na to temo veliko bolj poznana pesem Woman is the Nigger of the World, ki je postala nekakšen mednarodni slogan feminističnega gibanja. Mnogi so prepričani, da je sedem pesmi, ki jih je prispevala na skupnem albumu Double Fantasy, boljših od Lennonovih pesmi. Tudi sicer se je v osemdesetih letih njen vpliv v glasbeni srenji povečal, postajala je dostopnejša širši javnosti. Sama je to komentirala: »Okej, imela sva energijo v šestdesetih letih, v sedemdesetih letih sva bila narazen, toda začniva spet v osemdesetih … verjamem, da bova v osemdesetih vzcvetela«. Še posebej ji je bilo naklonjeno novovalovsko gibanje z Lene Lovich in The B-52's in seveda tudi Courtney Love in njenim bendom Hole na čelu. Priredbe njenih pesmi so že takrat naredili Elvis Costello (Walking on Thin Ice), B-52's (Don't Worry, Kyoko) in tudi Sonic Youth, ki so raje posegli po njenem zgodnejšem konceptualnem prispevku Voice Piece for Soprano.

8. decembra 1980 sta Yoko Ono in John Lennon snemala remiks njene pesmi Walking on Thin Ice. Zvečer, na poti domov je na ulici, dobesedno pred vhodom, duševno moteni Mark David Chapman s streli iz pištole ubil Lennona. V letih po Lennonovi smrti Yoko nadaljuje s snemanjem albumov. »Snemanje v studiu in muziciranje je bilo v tistem času dobesedno zdravilo zame. Glasba je bila takrat zelo pomembna, ker bi se mi v nasprotnem primeru zmešalo.« Leta 1981 je tako izšel album Season of Glass, ki se je zapisal v spomin tudi in predvsem zaradi razbitih in okrvavljenih Johnovih očal, ki so »krasila« naslovnico albuma. Na Yoko se je spet vsul plaz kritik iz medijskega sveta; očitali so ji brezsrčnost, egocentrizem, neokusnost in popolno izkoriščanje danega trenutka. Toda Yoko ostaja kot vedno samosvoja in neomajna. Ne popušča pritisku založbe Geffen, javno opozarja na vso hipokrizijo in malomeščanstvo družbe, na dejstvo, da Lennon ni umrl, ampak je bil umorjen. Razlika je očitna. Napadov iz medijskega sveta je bila Yoko navajena že iz preteklosti. Veliko črnila je bilo prelitega v času, ko so razpadli Beatlesi in je bila po mnenju mnogih ona glavni krivec, veliko besed je bilo na račun njene umetnosti, v mladosti je bila v ameriški tradicionalni družbi izpostavljena grobim napadom šovinizma in rasizma. Bila je ena prvih žensk v tipično moškem svetu takratne avantgarde, ena prvih študentk filozofije na kolidžu v Ameriki. Med letoma 1982 in 1984 so izšli še albumi: It's Alright (I See Rainbows), posvetilni album Every Man Has a Woman in zadnji skupni album z Lennonom, ki v času nastanka ni bil izdan, Milk and Honey ter Starpeace. Osemdeseta (1986) leta so se uspešno zaključila s svetovno turnejo, Yoko Ono je večinoma obiskovala države vzhodne Evrope, ker je preprosto začutila, da so bile to tisti trenutek države, ki so najbolj potrebovale sporočilo miru. V devetdesetih je glasbeno sodelovala s sinom Seanom in njegovo skupino Ima. Glasbene založbe ponovno izdajajo njene plošče, tako je leta 1997 Rykodisc na CD-jih izdal vse njene albume. Leta 2001 je izšel njen nov, feministično močno koncipiran album Blueprint for a Sunrise. Družbeno angažirana in svobodomiselna ostaja tudi, ko ponovno predeluje lastne skladbe, kot je to storila v primeru pesmi Every Man Has a Woman Who Loves Him, ki ga je v podporo istospolnim porokam preimenovala v Every Man Has a Man Who Loves Him in Every Woman Has a Woman Who Loves Her. Tudi sicer so njene pesmi pogosto v obdelavah raznih didžejev, ki jih remiksajo. Priljubljenost njene glasbe izkazuje aprila 2007 izdan album remiksov Open Your Box. Prav v ta namen je izpustila svoje ime in se tako predstavlja samo s priimkom ONO. To naj bi bil tudi šaljiv podton na neštete šale »Oh, No!«, ki so jo spremljale skozi kariero.

Na festivalu Meltdown, ki ga je leta 2005 pripravila Patti Smith v Londonu, seveda ni manjkala niti Yoko Ono. Nastopala je v dvorani Queen Elisabeth Hall v družbi najboljših ženskih glasbenic, umetnic, performerk in tekstopisk sodobne popularne glasbe; in še vedno po vseh teh letih – nepozabno.

Varja Velikonja

Viri:

Karen O'Brien: Hymn to Her: Women Musicians Talk.

Gillian G. Gaar: She's A Rebel.

Alan Clayson: Woman: The Incredible life of Yoko Ono.