Alyn Shipton

A NEW HISTORY OF JAZZ

Continuum Books, London and New York 2005, 950 str.

950 strani težka nova zgodovina je že takoj ob izidu leta 2001 vznemirila glasbene zgodovinarje, jazzovske občudovalce in širšo srenjo. Angleški glasbeni zgodovinar, voditelj jazzovskih radijskih oddaj na BBC in glasbenik Alyn Shipton se je lotil provokativne revizije splošne zgodovine jazza. Vedno isti krožeči fakti in viri so dopolnjeni in na novo interpretirani. Nekaj trdovratnih mitov je ovrženih. Ikone niso padle. Shipton kakopak ni od včeraj, bil je urednikov svetovalec pri sestavljanju slovitega New Grove Dictionary of Jazz. Po doktoratu iz glasbene zgodovine je na univerzi Oxford Brooks poučeval zgodovino jazza. Med njegovimi številnimi knjigami je prva zares odmevala leta 1988 napisana biografija o pianistu Fatsu Wallerju. Sledili sta še dve, Groovin' High (2001) o bopovskem trobentarju Dizzyju Gillespiju in The Glass Enclosure(2001) o bopovskem pianistu Budu Powellu. Najnovejši portret orisuje življenjsko pot britanskega glasbenika Iana Carra, enega od pionirjev evropskega jazzrocka in vodje benda Nucleus.

Kakšen je najnovejši premislek o jazzovski zgodovini, ki je med drugim takoj prejel nagrado jazzovskih novinarjev za najboljšo knjigo leta? Poglavitna nova dejstva je avtor zbral in razgrnil že ob svojih biografijah. Napeljevale so ga k drugačnim sklepom. Zato se že v uvodu vpraša: Kako to, da je povsem nova smer v popularni godbi vzniknila tako hitro? Kako in zakaj se je ta glasba tako hitro razširila v prvih dveh desetletjih? Ne glede na vse dosedanje razprave in razširjena mnenja so jazzovski izvori in viri precej zamegljeni (in se ponavljajo). Vzrok za to je, da je bila »ustna zgodovina« šele v povojih. Večino zgodnjih preiskovanj so opravili zbiralci plošč, ki so bili povsem odmaknjeni od kreatorjev glasbe. Za to stanje je bilo krivo predvsem dolgotrajno naziranje, da je jazz le veja minljive popularne glasbe. Shipton ponavlja staro spoznanje (podobnega mnenja je bil že Eric Hobsbawm v The Jazz Scene, 1959), da so o jazzu kot posebni umetnosti na obeh straneh Atlantika začeli razpravljati šele ob glasbi Duka Ellingtona sredi tridesetih let. Prve resne zgodovinske raziskave so vendarle vodili navdušeni ljubitelji, ki so dokazovali svoj prav, in ne akademiki. Avtor prepričljivo pokaže, da je ameriški jazz od začetkov heterogen in točkasto razpreden. Zato ostaja brez tradicionalne zibelke, prvotnega in »edinega« kraja rojstva jazza − New Orleansa. Shypton ne zanika bogatega glasbenega življenja in ključnih potez sloga muziciranja v njem, ampak le upravičeno pokaže na razširjenost sorodnih in podobnih popularnih slogov po drugih mestih ZDA. Tudi zanj je jazz začel svojo pot kot kolektivno improvizirana glasba s sinkopiranimi ritmi, ki so se vili preko močnega pulziranja, z blue notes ipd. In vendarle njegove zgodovinske predhodnike razvrsti drugače. Sprva sicer pogleda, kakšna je bila črnska glasba na plantažah, v kakšnem odnosu je bila s črnskimi glasbami v južnjaških mestih, predvsem v New Orleansu, o katerem je največ zapisov. Takoj zatem pa skupaj obravnava (pretežno klavirski) ragtime in druge sinkopirane glasbe, sledita blues in vaudeville (pod tem razdelkom omenja afroameriške musicals in »klasične bluesovske pevke) ter zaključi s trobilskimi godbami. Drugače rečeno, sprejme tezo, da so tri ključne samostojne črnske glasbene oblike na prelomu v 20. stoletje, ragtime, blues in jazz, in da je med njimi prišlo tako do prepletanj kot tudi do samostojnega razvoja. Hkrati tudi opozori, da je bil jazz veliko prej internacionaliziran, kar zamaje klasične podmene o capljanju preostalega sveta za ZDA. Pozitivno je ovrednotena vloga »kralja simfoničnega jazza« Paula Whitemana, ki je bil v večini »koreninskih« zgodovin izjemno podcenjen in je celo veljal za kradljivca »avtentičnega črnskega sloga«. Tako pričevanja glasbenikov (začenši z Bixom Biederbeckom) kot plošče dokazujejo obratno. Dobrodušni Whiteman je odločilno vplival na pisanje aranžmajev za večje orkestre v dvajsetih letih, saj je z razčlenitvijo trobilske in pihalske sekcije postavil funkcionalen in učinkovit vzorec za druge skladatelje in aranžerje. Bolj je vprašljiv njegov način izvedbe, saj v orkestrih ni bilo prostora za soliste-improvizatorje. Najboljše in najbolj inovativno poglavje v knjigi je posvečeno bebopu, kar niti ne čudi glede na Shyptonovo sočasno zaposlenost s tem obdobjem v jazzu in njegovima protagonistoma, Gillespijem in Powellom. Zanj so bebop porodili dolgčas monotonega službovanja v swingovskih orkestrih, jazzu notranja iskalska logika in gromozanski socialni pritisk, ki so ga občutili tudi glasbeniki. Tu prepričljivo zamaje dolgo veljavno dokso, da se je bop formiral v newyorškem klubu Minton na poznonočnih jam sessions. Z glasbenimi analizami in drugačno interpretacijo znanih dejstev dokazuje, da so bile ključni inkubator »univerzalnega jazzovskega besednjaka« vendarle redne Gillespijeve zasedbe, predvsem kvintet od oktobra 1943 do marca 1944.

Zadnji, četrti del je posvečen novemu jazzu. Ne ustavi se pri Johnu Coltranu in njegovemu »mesijanstvu«, kar je že prava »patologija« sodobnih jazzovskih zgodovin. Dvojica, ki jo vzporeja, je provokativno sveža: Coltrane and Charles Mingus. Prepričljiv in eruditski tekst, podkrepljen z muzikološkim znanjem, v svojstvenem členjenju jazza ne popušča pri drugem velikem estetskem prelomu v šestdesetih letih. Tehtno poglavje je posvečeno času politizacije glasbe in njene vpetosti v politična opozicijska leta v ZDA in drugod v času gibanja za državljanske pravice, protestov proti ameriški vojni v Vietnamu. Izbrani zgledi so (črnska) glasbeniška združenja s prvim med njimi, chicaškim AACM, in drugimi, ki so sledili njegovemu zgledu. Najočitneši glasbeni primer je The Art Ensemble of Chicago. Domišljeno artikulira niz dogodkov in strujanja prve resnične svetovne godbe (o tem priča spodobno poglavje o jazzu v Indiji, Afriki ter Evropi in Rusiji oz. Sovjetski zvezi). Le da to obdobje, ki traja slabega pol stoletja, obsega le dobro tretjino knjige. Knjiga se konča v letu 2000, na začetku XXI. stoletja, ki je v razcepu med »jazzom, ki zre naprej« in »jazzom, ki se vrača v preteklost«. Obadva pripadata »tradiciji« in se sklicujeta nanjo, na zmuzljive kvalitete, kot so »srce«, »duša« in »swing«. Nekaj, kar pravzaprav povzema vso pripoved o jazzu od njegovih začetkov.

Shyptonova knjiga je zgled pisanja zgodovine glasbe na podlagi novih spoznanj ved o glasbah, uporabe novih interpretacijskih tehnik in pomagal ter navsezadnje tudi »pametne imaginacije« ob poslušanju plošč. Postaja temeljno delo.

Ičo Vidmar