Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: David Verbuč

DICK WEISSMAN

Which side are you on?An inside history of the Folk Music Revival in America.

Continuum International Publishing Group Inc., 2005/2006

Ameriška folk oziroma glasba preporoda folka je ena od najstarejših oblik popularne glasbe zato je bilo o njej napisanega že veliko. Kljub temu je pred kratkim izšla pričujoča knjiga, ki po svoje ne prinaša nič novega, pa vendar je zaradi njene zaokroženosti, celovitosti ter perspektive, jasnosti in kritičnosti ne gre spregledati. Avtor knjige, Dick Weissman (rojen leta 1935), je glasbenik, ki je bil v zgodnjih letih ameriškega preporoda folka član folk tria Journeymen in kasneje bodisi kot studijski glasbenik, (so)avtor ali producent sodeloval na številnih drugih albumih. Weissman je pisal tudi filmsko glasbo, predaval na univerzah ter napisal dvanajst knjig, od katerih je potrebno izpostaviti uspešnico The Music Business: Career Opportunities and Self-Defense ter njegovo soavtorstvo pri knjigi The Folk Music Sourcebook. Weissman v knjigi postreže s celostnim pregledom ameriškega preporoda folka, pri čemer se dotakne tako njegove predzgodovine in prvih zbiralcev, širšega družbenopolitičnega konteksta, vloge snemalne industrije in zvezdništva ter nenazadnje posameznih izvajalcev, lokalnih scen in žanrov, ki predstavljajo bodisi del preporoda folka ali so kakor koli drugače povezani z njim. Gre predvsem za pregledno, enciklopedično študijo, ki poleg zgodovine in sedanjosti ameriškega preporoda folka, na preprost in nepretenciozen način problematizira nekatere njegove pojave in kritično obravnava posamezne osebnosti. Že sam naslov knjige oziroma njegov prvi del, Which Side Are You On? (izposojen iz naslova delavske protestne pesmi iz leta 1931, avtorice Florence Reece, žene rudarja iz Kentuckyja), opozarja na nenehne boje oziroma nasprotovanja v sferi preporoda folka, ki so se pojavljali skozi njegovo zgodovino. Od tega, ali je glasba preporoda folka primerna za delavsko gibanje in ali naj se sploh politično zavzema, do vprašanj avtentičnosti, komercialnosti in inovacij v različnih obdobjih, stilih in žanrih folk preporoda skozi zgodovino.

Weissman si za cilj knjige postavi dve nalogi: razkriti kompleksne odnose med posameznimi žanri, povezanimi s preporodom folka, ter predstaviti njegove bolj in manj znane figure. Avtor pri tem z neke vrste racionalnostjo in kritičnostjo obenem pretresa najpomembnejše vidike in probleme te revitalizacije, kar je poleg izrednega, insiderskega poznavanja tematike ena od največjih vrlin te knjige. Weissman tako opozarja na napake prvih zbiralcev, ki so po svojem okusu popravljali tradicionalne pesmi, na problem zavestnega prisvajanja avtorstva tradicionalnih pesmi – tudi pri prominentnih zbirateljih, kot sta oče in sin Lomax – in na zgrešena ideološka ozadja. Opozarja na zanimiv pojav, da dejansko praktično nobeden izmed preporodnikov folka (razen blues glasbenikov) ni izhajal iz tradicionalnega okolja, temveč je šlo v veliki večini primerov za urbane navdušence, ki so se na različne načine učili različnih ameriških tradicionalnih glasbenih oblik (v New Yorku sta bili izjema na primer zgolj Hedy West in Jean Ritchie). Nadalje opozarja na opozicijo med folkom in popfolkom, pri čemer je Weissman kritičen tako do skrajnih puristov (ki so jih včasih klicali »folk naciji«) kot tudi do glasbenikov in ostalih akterjev, ki so jih zavedli bodisi komercialni uspeh, strah pred tem, da bi jih povezovali z radikalnim protestnim gibanjem in komunisti ter podobno. Nenazadnje odkriva povezave med revitalizacijo folka ter kantavtorsko sceno pevcev in piscev pesmi, ki se je razvila iz njega, ter pri tem postavlja pod vprašaj strogo sledenje kantavtorski maksimi, da morajo biti avtorji pesmi tudi njeni izvajalci in obratno. Weissman pri vseh teh vprašanjih ne prizanese prav nobenemu izmed pomembnih akterjev ameriškega preporoda, kljub temu da vsakemu posebej priznava pomembne zasluge in pri tem vzpostavlja kritično distanco do imen, kot so Woody Guthrie, Bob Dylan, Joan Baez, Alan Lomax ter nenazadnje do Peta Seegra, ki pa ga po drugi strani vseeno postavlja skorajda za vzor. Tako avtor pravzaprav postavlja skromnost in samotarstvo Peta Seegerja ter toplino in dostopnost Oddette nasproti ambicioznosti in narcisoidnosti Baezove in Dylana. Skozi zgodovino preporoda folka pa se Weissman oddolži tudi spregledanim ali premalo izpostavljenim dogodkom, temam (na primer ženskam v tej ponovni oživitvi folka) in imenom, kot sta eden prvih pravih zbirateljev črnske tradicionalne glasbe Lawrence Gellert ter novinar in producent Kenneth Goldstein. Weissman zna biti mestoma zelo faktografski in suhoparen, vendar se takoj za tem bralcu oddolži s suverenim poznavalskim pristopom, z zanimivimi in obskurnimi detajli, že omenjeno kritičnostjo in nenazadnje z na vsebino nanašajočimi se osebnimi anekdotami, ki jih dodaja ob koncu vsakega poglavja. Njegova vrlina sta tudi velika odprtost in širokost, saj v knjigi predstavi tako številne žanre, ki so vsaj malo povezani z ameriškim preporodom folka, dotakne pa se tudi različnih tradicionalnih manjšinskih glasb na področju ZDA, omeni britansko sceno in nenazadnje nekaj pomembnih sodobnih imen, kot so Ani DiFranco, Sufjan Stevens in Wilco (pri tem edino spregleda pomembna sodobna pojava oziroma struji, kot sta folktronika in New Weird America). Dick Weissman izkaže pronicljivo poznavanje tega preporoda v ZDA in resnično razumevanje vseh kompleksnih povezav med posameznimi njegovimi členi.

Vendar pa zavoljo težnje po čim bolj celoviti predstavitvi pojava knjiga Which Side Are You On? An Inside History of Folk Music Revival in America utrpi večjo poglobljenost in daljše postanke, ki bi si jih želel marsikateri, predvsem na tem področju bolj podučeni, bralec.

David Verbuč