Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

BA CISSOKO

Electric Griot Land

Totolo/3D Family, 2006

Gvinejsko »koristično« navezo Ba Cissoko že kar dobro poznamo, saj so spomladi 2004 − kmalu po izidu njihovega uspešnega prvenca Sabolan (Marabi, 2003) − nastopili v Ljubljani v programu Polmesec reke Niger − predstavitve zahodnoafriške kulture. Drugi album je vedno delikaten podvig, a tokrat je že ob prvem poslušanju jasno, da gre zares za nadaljevanje in razvoj. Lahko, da za koga tudi v napačno smer. Vendar vsaj dvojega temu albumu ni mogoče odreči: domišljene zamisli in kompetentne izvedbe. Tisto, kar je bil ob svojem času Electric Ladyland Jimija Hendrixa za rock, je Electric Griot Land za današnjo afriško popularno godbo. Utemeljen je v pravem stampedu dveh kor, podloženih z elektrificiranimi pripomočki in s trdno ritmično podlago, s sodelovanjem raperjev, reggae glasbenikov ali drugih afriških zvezdnikov, v posameznih komadih pa je bazična štiričlanska zasedba bolj ali manj ves čas občutno okrepljena, njen izrazni potencial pa seveda pomembno razširjen. Natančen pregled namreč pokaže, da je omenjen kvartet sam posnel samo zaključno skladbo albuma, vsem na album uvrščenim skladbam pa je dal avtorski pečat Kemintan »Ba« Cissoko; pri večini je ustvaril tako glasbo kot besedilo, dvakrat je priredil tradicionalni skladbi, pri dveh mu je pri sestavljanju besedila pomagal Moussa Doumbia, ki je pravo ime malijsko-slonokoščenoobalskega reggae glasbenika Tikena Jaha Fakolyja, ki je seveda tudi nastopil. Poleg njega sta svoj del v po eni skladbi prispevala še somalijsko-kanadski raper K'Naan (letošnji nagrajenec BBC Radio 3 World Music Awards) in Amadou Bagayoko, moška polovica malijskega zvezdniškega dueta Amadou and Mariam, ki je tokrat prijel za kitaro. Pojavi se tudi ženska raperska skupina The Nubians, pri izvedbi skoraj vseh skladb je pomagal dodatni tolkalec Hamid Gribi, kar lepo število pa jih je s programiranjem, vzorčenjem in podobno zvočno obdelavo obogatil še Laurent Jais. Opisano priča o ambicioznem produkcijskem pristopu k nastanku tega albuma. Sicer pa je osnovna zasedba in njena dosedanja zgodovina poznana. Ba Cissoko je ime prvemu igralcu kore in njegovo ime se je sčasoma prijelo tudi imena skupine. V tej po poreklu gvinejski skupini sta še njegova bratranca Sekou in Kourou Kouyate; medtem ko Ba igra samo osnovno ojačano, vendar še vedno akustično koro, je Sekou svojo opremil z vrsto elektronskih efektov, občasno uporabi akustično varianto in igra tudi na balafon. Kourou pa je basist, ki izmenično uporablja basovsko koro – bolon – in akustični ali električni bas. Konkoure, s pravim imenom Ibrahima Bah, je mojster kalabaša in džembeja. Poje Ba Cissoko, ki tokrat poprime tudi za kitaro ali vzame v roke mali boben tama. Ne glede na goste se v prav vseh skladbah na albumu Ba Cissoko potrjujejo v prepoznavni »postmoderni« griotski poetiki. Plošča je ena kontroverznejših v ponudbi afriške popularne godbe v lanskem letu, zato ne čudi, da je razklala strokovno javnost, a se je hkrati več kot pol leta po izidu zadrževala na referenčnih lestvicah t. i. »svetovnih godb«. Zanimanje zanjo je zagotovo njena nesporna kvaliteta, ki zaobjame avtorsko in izvedbeno plat skupaj z domišljenim konceptom in produkcijsko kompleksnostjo, h kateri svoj presežek prispevajo še skrbno izbrani gostje. To je album, ki zahteva večkratna poslušanja.

Zoran Pistotnik