Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Janez Golič

BATTLES

Mirrored

Warp, 2007

Podatek, da člani »superskupine« Battles izhajajo iz zasedb Helmet, Don Caballero in Tomahawk, še ne pove dosti o njihovi novi glasbeni usmeritvi, še manj, če dodamo, da je v zasedbi sin znanega jazzista Antonyja Braxtona, Tyondai Braxton. Vnaprej pa že lahko uganemo, da bo to tehnično brezhibna, če ne kar dih jemajoča muzika. Že stare »superskupine« so se sestavljale s ciljem, da bi sile združili najboljši od najboljših in tako dosegli vsaj seštevek skupin, iz katerih so izšli, če že ne še dvignili ta rezultat v neslutene višave. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je po zaslugi takih združb moralo počiti. Kako že se ponavlja zgodovina?

Zdi se, da se Battles niso pretirano ukvarjali z vnaprejšnjimi koncepti, kaj in kako naj bi igrali. Vsaj na prvih treh maksi singlih so ponujali vse od elektronskih ambientalnih zapisov do bolj nabritih, udarnih elektro rock komadov. Kar pomeni, da so počasi, postopoma izoblikovali razpoznavni slog, da se je ta izoblikoval skozi leta skupnega eksperimentiranja in predvsem uigravanja. Če je bila glasba na singlih še nekako dezorientirana, redni album Mirrored zveni bolj celovito, a še vedno preklemano razmigano; le da se ta razmiganost dogaja znotraj toka skladbe, v stalni interakciji vseh instrumentov. Fantje tu res znajo. Izvedba vseh prehodov je superiorna, že na meji mogočega, vsaj v izvedbi skupine v živo. Kar je elektronskih pomagal, so to še vedno stare dobre analogne aparature in efekti. Še največ so se navezali na Pattonove Tomahawke − predvsem, kar se tiče nepredvidljivih struktur, preskokov in zamikov. Recimo, da zvenijo, kot bi Trans Am poskušali na slepo igrati zgodnjo glasbo Yes ali celo Emerson, Lake and Palmer. Podobnost s Trans Am se kaže tudi v postopnem uvajanju petja, ampak strogo popačenega skozi vokoderje. Verjetno nam želijo le povedati, da jih konkretna vsebina ne zanima, in spet smo pri stari progresivi, ki je prav tako »pozabila« na tukaj in zdaj. Battles se vseeno razlikujejo od stare progresive. Razliko na prvem mestu določa neformalni vodja, bobnar John Stanier, on je motor skupine, on narekuje tako silovitost kot prehode med številnimi deli skladb. Če mu kdaj uide diskoidni udarec, je to kvečjemu dober znak, Battles se znajo po svoje tudi razbremeniti. In potem k »sreči« posamezni člani nimajo egoističnih, solističnih teženj, igrajo kot skupina. In konec koncev, skladbe še vedno ne presegajo trajanja desetih minut. Zaenkrat?

Tehnična dovršenost, malodane ekshibicionizem in izpraznjena vsebina lepo kažeta na ponavljanje zgodovine, konkretno na pretenzije progresivnih skupin iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Battles sicer še niso farsa, a nevarno blizu.

Janez Golič