Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Aleš Rojc

EXPLODING CUSTOMER

At Your Service

Ayler Records / Jazz and Blues Ploščarna, 2007

At Your Service je ponižni naslov tretjega albuma švedske četvorke, zaradi katere je lanski festival v Cerknem v enem od svojih večerov doživel obilo navdušenih vriskov in krikov. Eksplozivna banda si je tako tedaj − kot na svojem nedavnem nastopu v Mariboru − brez rezerve prisvojila »čas« in od prvega vreza v tišino vodila občestvo po krivuljah improviziranega toka. Tega so si nekateri spletni pisci drznili primerjati s muziko klezmerja, a četudi bi kaka muzikološka analiza lahko našla poleg drugih v njej še te elemente, je spodaj podpisani v njej odkrival bolj jazzu »notranje« reference, ki pri Exploding Customer sestavljajo malce starinsko uglajeno, a vendar nadvse svežo kombinacijo. Švedska banda namreč sledi nekakšni »klasični« formi, v kateri prepoznavne komade navadno otvori in zaključi tema, ki služi kot izhodišče za vmesno improvizacijo. Tisti presežek v igri, s katerim se Exploding Customer odlepijo od razkazovanja veščin ali zgolj variacij na temo, je moč najti tudi v občutju, s katerim se četvorka loti komadov. Njihov čar ni toliko v izpeljavah teme kot v vztrajnosti, s katero vodijo posamezni komad od prvega zamaha do konca skozi kratke monologe, kolektivna improviziranja ter posamezne medklice, preko tišin in prelomov do konca, pri tem pa istočasno ostajajo, denimo, bopovski in istočasno zelo free. Ne da bi se slednje izključevalo, a če, se je po nekaterih koncertnih izkušnjah ali vsaj napovedih le-teh sodeč, nekje ukoreninil izraz free jazz za mnogokrat predvidljivo strukturirane muzike s kar preveč jasno hierarhijo igralcev, Exploding Customer pa raje začenjajo z enostavno omejitvijo forme, iz katere brez okolišenja iztisnejo največ – in jo seveda brez sramu spreminjajo, če je zaradi odsotnosti pravil »žanra« že ne morejo kršiti.

Exploding Customer sestavljajo nekakšen predstavniški »vodja«, ki v impulzivni igri to nikoli zares ne postane – Martin Küchen na saksofonu, kateremu pljuča pristavi še trobentač Tomas Hallonsten. Tu je še uglajena postava Benjamina Quigleya, ki svoje sprehajanje po vratu kontrabasa zlahka vključi v bolj zapletene ritmične kombinacije, iz katerih pa v svobodnejših delih vešče izstopi. S slednjim tvori močno ritmično zasnovo še bobnar Kjell Nordeson, s katerim smo se lahko že seznanili preko njegovega početja v zasedbi, bolj zvesti aylerjevskemu duhu, Aaly Trio. A če se pravkar omenjeni, skupaj s čikaško druščino, zbrano okoli Kena Vandermarka v DKV trio ali Vandermark 5, tako radi poklonijo dogajanju iz 60. let prejšnjega stoletja, ko je svobodna improvizirana muzika – ali free jazz, če hočete – ponovno razklala jazzovsko občestvo ter formo v revolucionarnem duhu dokončno podredila konceptu ali kar glasbi sami, so Explodnig Customer improvizaciji zvesti na manj deklarativen način. Švedsko zasedbo odlikuje vpletenost improvizirane igre v sicer trdno kompozicijsko zasnovo komadov, ki nikoli ne preidejo v kliše zgolj ene teme ali enega ritma. Krajši komadi na plošči uravnoteženo preletijo celo paleto občutij, ki nihajo od karnevalsko prekipevajočih Who Serves the Servant z že punkovsko hitrostjo ali otvoritveno Goodbye Smith Town! – obe pospremljeni z bolj ali manj duhovitimi medklici, ki naj prikličejo duha koncertne spontanosti – do trepetajočih pihalskih ekspanzij drugih ali do umirjenih, še vedno izredno silovitih skladb z zaključka plošče. Ta pripade tradicionalni skladbi Els Segadors, kot jo je priredila Carla Bley, ki se v stopnjevanju triumfalno razplete v Sin Nombre, pod katero je podpisan trobentač četvorke. Posvetilo aktualnih razsežnosti, namenjeno nedavno umrli ruski novinarki Anni Politkovskaji, do sedaj morda edina eksplicitna zunajglasbena referenca četvorke, pa je dodano edini daljši, epsko razvijajoči se The Supply and Demand of Love and Hate, v kateri do izraza pride trdna ritmična zasnova, ki kljub svoji stalnosti omogoča spreminjajočo se dinamiko skladbe.

Explodnig Customer služi na prvi pogled vendarle bolj tradicionalni jazzovski formi komadov kot nekakšnemu »občemu mestu«, startu za odhod v popolnoma odprte zvočne širjave. Zato je pravzaprav težko pokazati na tisto, s čimer ta banda navdušuje dokaj raznolika ušesa, ki zvesto obiskujejo njihove koncerte. A spričo kratkosti in silovitosti izvedbe, navdušenje ne pojenja tudi ob nosilcu zvoka, celo če je ta posnet brez aplavzov ali kričečih vzburjenj kakega člana kolektiva, ki smo jih slišali na prejšnjih dveh, koncertnih posnetkih.

Aleš Rojc