Letnik: 2007 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Viktor Škedelj - Viki

FEO and THE SCHMIDT'S

Eppur si rola (Ples podgan)

Društvo Apokalipsa, 2006

Pričujoča plošča je neke vrste priloga najnovejše knjige Žalostna sova pesnika Ivana Volariča - Fea. Prva stvar, ki me je na pričujočih posnetkih presenetila, je dejstvo, da je Feo ne le odličen interpret-recitator (kar je že desetletja poznano dejstvo), temveč tudi več kot le soliden vokalist. Družbo mu delajo že poznani in priznani instrumentalisti, ki sestavljajo tokratno permutacijo The Schmidt's: Primož Schmidt (tenorski saksofon), Jože Zupan (klaviature), Borut Prezelj (bobni), Jože Slak - Đoka (table) in Aleš Jošt - Đos (basovska kitara). Slednjega se glasbeni sladokusci verjetno spomnijo kot polovico dueta Javna dvaja, ki sta ga tvorila z Markom Brecljem konec prejšnjega tisočletja in posnela tudi kaseto Moje krave molznice, ki je v slovenski eter prinesla nesmrtne bisere, kot sta na primer Radojka ali Ta stol.

No, pa nazaj k Eppur si rola. Vsekakor gre za bolj komunikativno in tudi glasbeno zanimivejšo ploščo od svojega predhodnika IX. Korpus Delicti, ki so jo Feo and Schmidt's izdali v devetdesetih (in sicer v nekoliko drugačni sestavi: Feu, Schmidtu in Zupanu sta se takrat pridružila baskitarist Ratko Gaćeša in tolkalec Vlado Skale). Tokratni izdelek je bolj glasbeno razgiban in izzivalen. Ob poslušanju nekaterih skladb se nisem mogel znebiti asociacij na nekoč sila intriganten britanski bend Edgar Broughton Band, ki je med letoma 1969 in 1971 nanizal tri inovativne albume (Wasa Wasa, Sing Brother Sing, Edgar Broughton Band), in na kakšna zvočna raziskovanja Magic Banda pod odstvom Captaina Beefhearta ... Predvidevam, da so se (takrat) fantje na raznih »freakovskih« žurih dodobra naposlušali omenjene in podobne muzike. Problem, ki ga vidim pri pričujoči plošči, pa je, da ji v drugi polovici močno pade intenziteta. Prvi štirje komadi (V usodo, v dan, Ples podgan, National cats, Rade Šerbeđžija) so super in ponekod, v svetlih trenutkih, celo dosežejo genialnost tistega, kar sta Feo in Brecelj nekoč počela v okviru Dua Zlatni zubi. Sledi neke vrste »nič-novega« deklamacija Noč mine (ki je še najbližje Feovim izvajanjem na Korpus Delicti), nato še trije komadi, ki pa me niso prepričali. Občutek imam, kot da so se možje dobili, razvili nekaj idej, potem še malo »stisnili«, da bi bilo dovolj materiala za ploščo. Škoda, če bi tovrstna zasedba delovala kot resen bend in si za svoj material vzela potreben čas, bi po mojem mnenju dobili res posluha vredno zasedbo, a takega angažmaja od že nekoliko sivolasih boemov verjetno pač ne gre pričakovati.

Hja, kaj naj rečem, plošča za nostalgike za odbitostjo šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, za vse Feove privržence ter seveda za vse radovedneže – tiste večne iskalce drugačnih zvočnosti. Dejstvo je, da posnetki prinašajo nekaj novega vetra v dolino Šentflorjansko. In to je vsekakor tisto pozitivno in tisti skupni presežek pesmi na CD-ju. Poskusite!

Viktor Škedelj - Viki