Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Marko Korošec

Bajsa Arifovska

Dobro srce

Bajsa Arifovska, multiinstrumentalistka, glasbena pedagoginja, aranžerka, dirigentka in še kaj, je ena izmed redkih mladih umetnic, ki gradi svoj ustvarjalni opus na podlagi bogate in multikulturne tradicije, skozi katero se je v iskanju same sebe izoblikovala v izredno osebo, pa naj bo to v tem ali prihodnjem življenju.

Z Bajso sem se letos poleti pogovarjal v njenem stanovanju, ki se nahaja v novem blokovskem predelu Skopja. Že na prvi pogled simpatično urejena garsonjera razkriva osebo, ki domuje v svetu glasbe in lastne tradicije.

Slovenski pregovor pravi, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Še posebej ne, če ima okus po tradiciji. Morda mi za začetek lahko poveste kaj o tem drevesu oziroma njegovih koreninah?

Da, moj pradedek, dedek in njuni bratje preko očetove strani so se ukvarjali z godbeništvom in izdelovanjem glasbenih instrumentov, kot so zurle in tapani. To tradicijo so uspeli ohraniti in prenesti na današnje, torej mlajše generacije. Sicer pa so živeli podeželsko življenje, delovali so po celotni vzhodni Makedoniji. Danes nekateri od njih živijo v Berovu, vasici, od koder izviram tudi jaz. Preko mame sem podedovala mestno življenje, vezano na muziciranje v družinskem krogu, v družbi strunskih melodičnih in harmonskih instrumentov, kot so različne tamburice, mandoline in kitara.

Povejte nam kaj o svojih prvih glasbenih korakih?

Spomnim se, da sem bila stara okrog šest let ali celo manj, ko sem napravila neke vrste improvizirana tolkala iz kartonskih škatel, na katere sem napela plastičen material in nato z lesenimi palicami udarjala po njih. Veliko sem poslušala in poskušala posnemati glasbo, ki se je vrtela okrog mene. Potem mi je pri devetih letih babica kupila prvi pravi instrument, mandolino. Sprva sem se tudi to učila sama, kasneje sem začela igrati v mandolinskem orkestru. Bila sem zelo radovedna, kar se tiče zvoka in poznavanja instrumentov. Srednjo glasbeno šolo sem obiskovala v Štipu, na oddelku za glasbeno teorijo in pedagogiko, kjer sem kot svoj prvi instrument izbrala violino (klavir je bil obvezen), hkrati pa se mi je ponudila tudi možnost igranja raznih drugih zanimivih instrumentov. Študirala sem na univerzi svetega Cirila in Metoda v Skopju, na fakulteti za glasbeno umetnost, kjer sem prav tako izbrala smer glasbene teorije in pedagogike. Kot izbirni predmet sem v tretjem letniku študija izbrala tradicionalne instrumente.

Po narodnosti ste Rominja, po načinu življenja pa Makedonka? Kako v glasbenem smislu gledate na te stvari?

Najprej bi izpostavila dejstvo, da je bilo središče glasbenega dogajanja, v katerem sem odraščala, pogojeno s tradicionalnimi makedonskimi instrumenti, mogočnih zvočnih razsežnosti, ki so še danes sestavni del obveznega repertoarja vsake veseljaške prireditve, naj bo to poroka, veselica, praznik in še kaj; samo da je prisotna radost. Glasbeni izbor oziroma program omenjenih prireditev je bil neposredno vezan na tradicionalne dvo- ali troglasne makedonske napeve in ora (kola).

Kar hočem povedati, je, da tudi ti postaneš del te tradicije in kulture že s tem, ko jo kot otrok opazuješ in podzavestno absorbiraš, ne razmišljaš pa o njeni strokovni opredelitvi. Tradicija se enostavno vseli v tvoje telo. S tem kasneje sedeš v šolske klopi, kar pomeni, da se naučiš, kako to tradicijo prenesti na notni papir in v knjige. Kar se tiče mojega izvora, sem kljub romskim koreninam že v zgodnjem otroštvu in kasneje odraščala v okolju, kjer so se okrog mene gibali večinoma Makedonci, tako da mi je ta kultura prišla v kri prej kot romska. Sem Rominja, ki pravzaprav ne govori maternega jezika, morda nekaj malega. Pravzaprav sem začela romsko kulturo, predvsem v glasbenem smislu, raziskovati šele pred šestimi leti, ko sem nekako ugotovila, da so te stvari del mene in jih potrebujem. Nekje je pač treba začeti, nato stvari le še dograjuješ.

In kje ste začeli vi?

Kot profesor narodnih instrumentov na srednji glasbeni šoli v Skopju sem dobila od romskega kulturnega centra ponudbo za vodjo in dirigentko orkestra, ki bi spodbujal in raziskoval romsko glasbo. V treh do štirih letih sem tako preko istega orkestra (Darhija Skopje) vzgojila veliko mladih romskih glasbenikov, med katerimi so nekateri trenutno dijaki srednje glasbene šole, eden pa celo študent skopske glasbene akademije. Predvsem pa smo začeli s skupinskim projektom, ki temelji na terenskem raziskovanju te bogate kulture in je še dandanes, kot pravimo mi, »neiskopano tlo« (neizkopana zemlja). Če pomislim, je šest let prav malo v primerjavi s tem, kar je po mojem mnenju pri romski kulturi še neraziskanega.

Znani ste kot multiinstrumentalistka. Slišal sem, da igrate vsaj petnajst instrumentov. Kateri so ti instrumenti in koliko časa posvečate igranju katerega izmed njih?

Zelo težko bi se opredelila, koliko in katere instrumente igram. Stvar je relativna; če malce pomislim, je res, da znam igrati petnajst instrumentov, ampak zase ne bi dejala, da sem, recimo, konkretno violinistka, klarinetistka ali kaj podobnega. Res je, da sem se tekom študija na akademiji specializirala na makedonskih narodnih instrumentih, kot so kaval, tambura, gajde, tapan, kar pa ne pomeni, da ne znam igrati tudi klarineta, violine in darbuke, torej značilnih instrumentovčalgijske glasbe.

Čalgijska glasba? Kaj je to?

Čalgija, to je »svirka« (godba), melodija. V bistvu gre za tradicionalno glasbo, ki bi jo lahko uvrstili v skupino staroselskih pesmi. Beseda »čalgija« v turškem jeziku pomeni »igranje«. Iz zgodovine vemo, da so Turki vladali naši zemlji približno pet stoletij, s čimer so hočeš nočeš v veliki meri vplivali na našo duhovno in materialno kulturo. Recimo, veliko turških besed se je ohranilo v obliki dialekta. Podobno se je zgodilo z instrumenti, kot so kanun, oud, darbuka in še kaj, sprejeli smo jih kot svoje. Kljub temu bi poudarila, da je čalgijska glasba v Turčiji in Makedoniji zelo različna. Gre torej za enake instrumente, a različne elemente muziciranja, petja, fraziranja itd., ki se razlikujejo že v jeziku, lestvicah, ritmih, uporabi ornamentike …

Če sem prav razumel, je vaša odločitev o izbirnem predmetu med študijem, torej tradicionalnih instrumentih, nekako vplivala na vaš nadaljnji razvoj, kar je dolgoročno pomenilo vstopnico v izredno zanimivo glasbeno atmosfero, ki temelji na bogati makedonski kulturi in tradiciji?

Da, v bistvu je za to zaslužen moj profesor tradicionalnih instrumentov, Dragan Dautovski, ki je videl v meni velik glasbeni potencial in me kasneje vpeljal v ta svet. V bistvu je njegov kvartet, v katerem tudi igram, moj do zdaj najodmevnejši projekt, s katerim se je obenem začela moja profesionalna kariera, če se lahko tako izrazim.

Kje vse ste nastopali?

Lažje bi mi bilo reči, kje nismo nastopali (smeh). Imeli smo turneje po Angliji, Rusiji, Ukrajini, Grčiji (olimpijske igre v Atenah 2004), Italiji, Portugalski, Nemčiji, Nizozemski, Avstraliji (Sydney Opera House). Konec septembra odpotujemo na turnejo v ZDA.

Menda boste nastopili celo v znameniti Carnegie Hall v New Yorku?

Da.

A je bil preboj v profesionalne vode težak?

V bistvu o tem nisem nikoli razmišljala, vse je prišlo spontano. Najprej nastop tukaj in tam, še kakšen večji koncert ali dva, sledijo mediji, kjer se pojaviš v časopisu ter na televiziji. In še preden se zaveš, imaš v rokah svoj prvi cede. Res vse pride po vrsti, ampak brez trdega dela in discipline po moje teh stvari ni mogoče doseči.

Zadnje čase ste vse bolj aktivni tudi v Sloveniji. Kako se je začelo in nadaljevalo vaše sodelovanje pri nas?

Prvi glasbenik na slovenskih tleh, s katerim sem sodelovala, je bil Imer Traja Brizani, ki ga zelo cenim in spoštujem.

Je to vezano na koncert v Cankarjevem domu pred leti?

Da, Brizani me je pred tremi ali štirimi leti ob svetovnem dnevu Romov prvič povabil v Slovenijo in moram priznati, da mi je ta nastop vlil neverjetno inspiracijo na odru, kjer sem se počutila tako svobodno, da sploh nisem hotela, da se koncert konča. Okrog mene so se vrteli sami odlični glasbeniki, ki so omogočili moj dotik z glasbeno mistiko različnih zvočno-barvnih spektrov in ritmov.

Kateri pa so trenutni projekti pri nas? Pred nekaj tedni ste se s slovensko etno zasedbo Essaouira Project mudili v Skopju, kjer ste snemali material za prvo ploščo. Z zasedbo Dazbog iz Maribora pa ste menda že v iskanju založbe, torej material že čaka?

Z obema zasedbama sem se zares lepo ujela. Glasba, ki jo igramo, je avtorska in sega v domeno arabsko-balkanskega melosa, kar se tiče Essaouire ter flamenka v primeru Dazboga. V bližnji prihodnosti me čakajo številni koncerti z obema zasedbama.

Redko se zgodi, da spoznaš ali celo slišiš glasbenico, ki igra več instrumentov. A se strinjate z menoj?

Tem stvarem nikoli nisem posvečala veliko pozornosti, ampak če bolje pomislim, je res. Sama ne poznam nobene multiinstrumentalistke, poznam pa veliko glasbenic, ki svojo obrt na enem instrumentu izvrstno obvladajo. Nočem zveneti samovšečno, ampak res je zanimivo, če pomislim, da sem verjetno po svoje res redek primer tovrstne glasbenice.

Ima vaše ime kak pomen v katerem izmed tujih jezikov?

(smeh) Na Slovenskem sigurno (smeh). V nekem leksikonu sem slučajno odkrila, da beseda bajsa z akcentom na zadnjem a označuje skupino basovskih instrumentov. Na žalost tega leksikona kasneje nisem več našla, tako da ne morem jamčiti o verodostojnosti pomena besede. V turškem leksikonu pa ista beseda pomeni »dobro srce«, to sem preverila.

Katere stvari vas še zanimajo ob glasbi? A imate kak poseben hobi?

Spomnim se, da sem kot otrok nenehno hotela popravljati stvari, povezane z elektroniko. V žepu sem redno nosila izvijač, klešče, kladivo in podobne stvari (smeh).

Morda pa ste ravno zaradi tega pred leti odšli na študij glasbene produkcije in tehnologije na Nizozemsko (smeh)?

Kdo ve, kaj me je odpeljalo tja … Kljub temu se še vedno najraje vrnem domov; kot pravijo pri nas: »Pojdi, kamor hočeš, ampak vrni se domov.« Kljub pomanjkljivostim in špekulacijam, ki se dogajajo v državi, je Makedonija »zelo topla zemlja«. Ko odpotujem v tujino, mi ustreza morda le za teden ali dva, kasneje me že preveč vleče nazaj domov, kjer so moje korenine, za katere je potrebno skrbeti, ohranjati in jih raziskovati še naprej.

Kakšna je vaša življenjska filozofija?

(smeh) Človek potrebuje hrano, da ne ostane lačen in vodo, da ni žejen … Glasbeniki v prenesenem pomenu potrebujemo glasbo, ki nas napaja in ohranja pri življenju. Sledi samemu sebi in imel boš vse.

In še zadnje vprašanje, vezano na vašo prihodnost. Sodeč po nenehnem ustvarjanju in delovanju na različnih koncih in v različnih kulturah, imate po vsej verjetnosti že načrte ali ponudbe za prihodnost …

V bistvu so moji načrti za prihodnost tako veliki, da zagotovo potrebujem še dodatno življenje. Trenutno delam na četrtem albumu z že prej omenjenim orkestrom Darhija, istočasno pa snemam tradicionalne skladbe za interno-eksterno promocijo pomembnega makedonskega folk seminarja. Sledijo koncerti v Sloveniji in turneja po ZDA. Kar se tiče študija, razmišljam o podiplomskem študiju, za katerega je material že pripravljen, a enostavno ne najdem dovolj časa.

Marko Korošec