George Cartwright

Pozabljena legenda newyorškega jazzovskega »downtowna«

Da, bili so časi tam v 80. in še tudi 90. letih, ko smo zelo nestrpno čakali na vse, kar je dosegljivega zvočnega obelodanil George Cartwright, izjemen saksofonist, cenjen skladatelj ter predvsem vodja lastnih skupin in pobudnik številnih projektov, ki so se dogodili na tedanjem brbotajočem prizorišču newyorškega »downtowna«. Bil je hkrati vodja in odličen sodelavec.

To je bil čas ustvarjalnih prebojev marsikoga in začetkov marsičesa, kar smo pozneje zelo cenili in kar se je do danes večinoma že zapisalo v (post)jazzovsko zgodovino. Tu blizu so bili John Zorn, Tom Cora, Fred Frith, Samm Bennett, Pippin Barnett, Davey Williams, Butch Morris, Polly Bradfield, Ann Rupel, Amy Denio, če, tako povprek, omenim samo nekatere. Nekateri so še danes v središču dogajanja, drugi so pozabljeni ali delujejo ob strani ali pa jih celo ni več. To je bil čas začetkov The Knitting Factory in nekaterih drugih podobnih newyorških prizorišč, ki so bila tudi dogajališča Cartwrightove ustvarjalnosti. Predvsem pa je bilo to obdobje, ki ga je med vsemi ostalimi glasbenimi protagonisti nepozabno zaznamovala tudi skupina Curlew; skupina enakopravnih mojstrov sodobnih transžanrskih prijemov spremenljivega članstva, katere idejni vodja je bil Cartwright. Marsikaj je ostalo dokumentiranega o tem početju in takrat smo v teh krajih večino zvočnih dokumentov tudi sproti predstavljali. Takrat so bili Curlew tudi v Ljubljani in tudi Cartwright sam, marsikdo izmed članov omenjene skupine pa celo še večkrat in z drugimi projekti. Fred Frith celo ne tako davno tega. In kaj se je zgodilo potem? Marsikaj. Kot kaže, pa je bil prehod v novo tisočletje za marsikoga iz opisanega kroga povezan s pomembnimi življenjskimi spremembami. Tudi za Cartwrighta. Kako, vam bom poskušal rekonstruirati s pomočjo zvočnih dokumentov, ki jih je v zadnjem obdobju ves čas produciral in tudi objavljal, ki pa večinoma v teh krajih niso bili predstavljeni.

George Cartwright je južnjak. Zrasel je ob Misisipiju, obenj se je v zrelih letih tudi vrnil in tam zdaj tudi živi. Pravi, da je bila glasba vedno del njegovega življenja. Petje v cerkvi in prepevanje z dedkom, ki ga je naučil različnih pesmi, so njegovi najzgodnejši spomini. Kot otrok je hodil k uram klavirja in se sam učil igranja na kitaro. Pozneje je pričel pisati pesmi in komponirati skladbe po vzoru Mississippi Johna Hurta in Johna Faheyja. V srednji šoli je bil velik fan britanskih skupin, ki so preigravale blues, in bil je zelo presenečen, ko je spoznal, da so ti bendi blues odkrili dobesedno v njegovem rojstnem mestu v delti Misisipija. V njegovem vsakodnevnem okolju je bil blues tako samoumeven, da ga najprej sploh ni povezoval s tistim, ki ga je poslušal z britanskih plošč. Svoj prvi saksofon si je kupil šele za 21. rojstni dan z denarjem, ki mu ga je poklonila babica − pričel se je učiti jazz. A ta ga je dokončno potegnil šele na kolidžu, ko je slišal Dancing in Your Head Ornetta Colemana. Takrat je pričel tudi resno skladati, za leto in pol je odšel v legendarni Creative Music Studio v Woodstock (kjer so učili mojstri, kot so Anthony Braxton, Leo Smith, Karl Berger in številni drugi), New York pa je bil potem logična naslednja postaja. Tja je prišel leta 1979 in postal eden vidnejših agensov dogajanja na t. i. »downtown« sceni. V času svojega tamkajšnjega bivanja in ustvarjanja je igral praktično z vsemi, ki so počeli kaj zanimivega; tudi z Ornettom Colemanom. Predvsem pa je bil že takoj ob svojem prihodu pobudnik ustanovitve ustvarjalnega organizma, poimenovanega Curlew (slovensko 'škurh', za velemestni milje vsekakor zanimiv izbor imena po veliki, razmeroma redki močvirski ptici z dolgim, nekoliko upognjenim kljunom, ki jo poznamo tudi pri nas, a navdih zanj je bil zagotovo misisipijski). Curlew so potem do konca tisočletja v svoji dinamični, neprestano spreminjajoči se zasedbi neizbrisno zaznamovali tamkajšnjo glasbeno ustvarjalnost. Leta 1998, ko se je Cartwright, naveličan naporov kaotičnega življenja v tem mestu ter stalnega slabšanja življenjskih in ustvarjalnih razmer, odločil, da z novo družino zapusti New York, so imeli za sabo sedem albumov. Prvega, z zgovornim naslovom North America in impozantnim spiskom sodelujočih, so posneli šele leta 1984, izdali pa leto dni pozneje, seveda na vinilu (CD-ponatis je prišel na svetlo leta 2002). Sam pa jim jih je lahko dodal še nekaj iz različnih sodelovanj (med zanimivejša za tisti čas sodijo tista z zdaj že pozabljenim klarinetistom Michaelom Lytlom in tolkalcem, pozneje tudi vedno bolj vokalnim improvizatorjem in elektroničarjem Davidom Mossom). George Cartwright se je torej ob prelomu tisočletja odpravil domov, na Jug. Pred njim ali pa v istem obdobju je New York zapustilo veliko poznanih, napredno usmerjenih (post)jazzovskih glasbenikov. Umaknili so se na podeželje, mnogi tudi iz aktivnega glasbenega življenja. Če so si lahko privoščili, so se šli »sončit« v Kalifornijo ali pa so se odločili za poučevanje; če so imeli srečo, so dobivali »rezidence« na univerzah ali prejemali štipendije, denarno podporo oziroma naročila za ustvarjanje posameznih del. Nekateri so seveda nadaljevali s svojim ustvarjanjem oziroma ga prilagodili lokalnemu okolju in se povezali s tam živečimi manj znanimi glasbeniki ter pričeli izdajati dokumente o tem pri majhnih lokalnih založbah ali kar sami. No, že v newyorškem obdobju Cartwright in Curlew niso izdajali plošč pri velikih založbah; večino jih je založila ugledna alternativna jazzovska Cuneiform. Po vrnitvi na Jug se je najprej za nekaj časa ustavil v Memphisu, igral z lokalnimi glasbeniki in sodeloval pri različnih projektih, predvsem pa čakal, da bo njegova družica, vizualna umetnica Anne Elias, dobila obljubljeno službo na univerzi; tudi sam se je ukvarjal s pedagoškim delom. Pričakovanja se jima niso izpolnila, rodil se jima je sin, preživetje je postalo vedno bolj nepredvidljivo, in zato sta se odločila za selitev v sosednjo Minnesoto; najprej v Annin rojstni St. Paul, potem v Minneapolis, ki je s svojim The Walker Art Centrom vsekakor kulturno središče tega dela ZDA. Ob tem je leta 2000 pri Cuneiform izšel rezultat silnic, ki so se za Cartwrightom vlekle še iz New Yorka, artikulirale pa v Memphisu: album Terminal Moraine s podnaslovom The Memphis Years. To je drugi album v njegovem opusu, katerega hrbtenico predstavljajo pesmi Paula Hainesa. Že leta 1989 je s Curlew posnel izbor njegovih pesmi za album A Beautiful Western Saddle. Na njem in na memphiškem albumu jih je pela Amy Denio; takrat in tokrat je bil zraven kitarist Davey Williams, tudi sicer eden od najbolj stalnih članov newyorških zasedb Curlew. Na tem albumu se je sicer pojavil samo v treh skladbah kot »poseben gost«. Ob ostalih sodelavcih − lokalnih glasbenikih, katerih imena nam ne povedo veliko − pa je treba omeniti pianista Chrisa Parkerja, izjemnega glasbenika in še enega krivično spregledanih na ameriškem (post)jazzovskem prizorišču; zgolj zato, ker svoje glasbeno življenje živi na kulturnem podeželju, v Little Rocku, Memphisu, Minneapolisu, Dallasu. Zraven pa je bil tudi saksofonist Jim Spake, ki je bil v New Yorku občasen gost pri projektih Curlew. Domnevno se je tudi on takrat iz New Yorka odselil na Jug. Kakor tudi Davey Williams, še en južnjak, ki je to storil že pred Cartwrightom; to je potem omogočilo oživitev Curlew v njihovi »južnjaški« izdaji. Cartwright se namreč tudi po odhodu na Jug ni odrekel delovanju Curlew, le primernih sodelavcev za to najprej ni našel. Prav Daveyjeva bližina, memphiško sodelovanje s Crisom Parkerjem in zanimanje založbe Cuneiform (ki je leta 2002 ponatisnila njihov prvenec North America), so ga opogumili, da jih je ponovno »zagnal«. K sodelovanju je povabil še dva ugledna in izkušena lokalna glasbenika, bobnarja Brucea Goldena in basista Freda Chalenora, ki sta oba tudi avtorja. Ta trojica je potem do danes ostala trdno jedro njegovih ustvarjalnih početij. Po krajšem oblikovanju repertoarja, v katerega je vsak − kot je bilo pri Curlew običajno že prej − prispeval vsaj po en komad, največji delež pa je bil spet Cartwrightov, in po nekaj klubskih nastopih je kvintet krenil v studio. Tako je jeseni leta 2002 nastal in januarja 2003 izšel album Meet the Curlews! (Na ovitku albuma je sicer letnica 2002.) Zelo spodoben come back z 11 skladbami v kompaktni, prepričljivi izvedbi, pri kateri še izstopata Cartwright in Williams, nepretencioznih, a pretkanih z duhovitimi prebliski, ki vlečejo poslušalca od začetka do konca. Med njimi je tudi Cartwrightova ARM, posvečena newyorški basistki in izvorni članici Curlew Ann Rupel, ki je dobesedno izginila z glasbenega prizorišča. Skladba, ki je postala del železnega Cartwrightovega repertoarja tudi pri igranju z drugimi zasedbami; ne glede na ponovni zagon Curlew si je v istem letu omislil še eno zasedbo. Njeni začetki sicer segajo v leto 2001 in v St. Paul, poimenoval jo je GloryLand PonyCat, glasbeni kritiki pa so jo označili za njegov punk-jazz trio. Kar je morda najprej nenavadno, če pregledamo vsebino njihovega prvega in žal do sedaj edinega albuma Black Ants Crawling, ki je z letnico 2002 izšel maja 2003 za založbo Innova. Med petimi skladbami najdemo ob uvodni Cartwrightovi z naslovom Christmas(!) tri markantne priredbe jazzovskih »avant klasik«: God has Smiled on Me pianista Dona Pullena, Jerry saksofonista Franka Wrighta in venček treh skladb basista Henryja Grimesa (pozor, leta 2002!). A seveda je najpomembnejša njihova izvedba. Bobnar Alden Ikeda in basist Adam Linz poskrbita za takšno energijo in intenzivnost, da je asociacija na punk takojšnja.

Že septembra 2003 so se Curlew pojavili z novim albumom Mercury (spet Cuneiform Records). Skozi devet novih, svežih skladb, posnetih v studiu v Minneapolisu, se je prepoznavni obrazec v pristopu ponovil, le da tokrat kitarista Williamsa ni bilo zraven. Imel je težave, zamenjal ga je v lokalnem okolju cenjen, a širše nepoznan kitarist Dean Granros, ki kot »substitut« edini v repertoar ni prispeval svoje skladbe. Cartwright takrat prvič posname svojo Late Date/There Is, ki postane stalnica njegovih nastopov tudi z drugimi zasedbami, na primer z najbolj aktualno A Tenacious Slew, album pa zaključi z optimistično Song of New. Končno začenja novo, »ponewyorško« obdobje kazati na dobro. Curlew se potem pojavijo še dvakrat; obakrat malo nenavadno in enkrat niti ne pod tem imenom, a v »curlew« zasedbi. Decembra 2003 je založba Roaratorio izdala album Gussie. Album vsebuje posnetek enega prvih nastopov, ki so ga imeli »oživljeni« Curlew v zasedbi, kakršna je potem posnela studijski album Meet the Curlews! Poleti 2001 so nastopili na otvoritvi neke galerije v Minneapolisu. Posebnost tega albuma je, da je izšel na vinilu v samo 436 izvodih, vsak pa je bil oblečen v ovitek, ki ga je ročno poslikala Cartwrightova življenjska družica Anne Elias. Lani je založba Innova izdala album The Ghostly Bee, ki ga je septembra 2005 v studiu posnel kvintet, ki je imel vse značilnosti Curlew. Basist je bil sicer Adam Linz iz tria GloryLand PonyCat, a zraven so bili ponovno Williams, Golden in Parker. Morda je razlog, da ga je podpisal kar Cartwright, ne pa Curlew, v njegovi vsebini: na njem sta namreč samo dve njegovi zelo dolgi kompoziciji. Že pred tem, nekje v letu 2003, pa je Cartwright vzporedno z opisanim uresničeval svojo najbolj ambiciozno zamisel: združitev vseh glasbenih potencialov, ki so ga obdajali, in njihova nadgradnja v večmedijske razsežnosti. Anne Elias je v tem obdobju ustvarila nekaj vizualnih performansov, večmedijskih nadgraditev svojega v izhodišču likovnega dela (slik, fotografij, videa in vizualnih instalacij). Seveda je pri tem sodeloval tudi George kot skladatelj, izvajalec in zvočni manipulator. Tako je napisal tudi glasbo za avgusta 2004 na The Fringe Festivalu v Minneapolisu uprizorjen projekt Palms Up, v katerem so v kontekstu njenih vizualnih intervencij nastopili glasbeniki, igralci, plesalci in »prostorski performerji«. A tudi sam je svoje zamisli razvijal v to smer, svoj okvir pa so dobile kot A Tenacious Slew. V izhodišču je to razširjena zasedba tria GloryLand PonyCat. Pridružila sta se jim še klaviaturist Cris Parker, ki smo ga spoznali v »južnjaški« reinkarnaciji Curlew, in še en bobnar po imenu JT Bates. Nastop te zasedbe je peklenski, o čemer sem se najprej prepričal ob ogledu videoposnetka njihovega premiernega nastopa, ki so ga imeli 7. novembra 2003 v The Walker Art Centru v Minneapolisu. Sama izvedba Cartwrigtovih skladb je bila dopolnjena z videointervencijami Anne Elias v živo ter z njeno poezijo, ki jo je interpretirala (vnaprej posneta) igralka. Po treh letih občasnega ukvarjanja z njim so ta projekt dodelan ponovili in posneli na istem prizorišču, letos pa ga je kot zaenkrat zadnji javnosti dostopen dokument o aktualnem delu Georgea Cartwrighta z naslovom A Tenacious Slew (spet v omejeni nakladi) izdala založba Innova. Album se izteče v Cartwrightovo glasbeno posvetilo pesniku Paulu Hainesu, ki je med tem preminil.

Ja, tako se izkaže, da je George Cartwright ob odhodu iz New Yorka odšel le z mednarodnega prizorišča ter iz refleksije (post)jazzovskega dogajanja na njem. V resnici pa je v zadnjih letih nekje tam v vroči senci ameriškega jugozahoda v sodelovanju z odličnimi neznanci opravil impozantno delo. Zadnji čas je, da ga (spet) spozna tudi širša jazzovska javnost.

Zoran Pistotnik