Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Gregor Bauman
Echo and The Bunnymen
Nazaj v prihodnost
Liverpoolski dvojec Echo and The Bunnymen je (s krajšimi počitnicami med leti 1988–1994/96) na sceni prisoten že slabih trideset let. V tem času sta iz kreativne province nenehno opozarjala z dokaj nezahtevno, a skrajno osmišljeno in estetsko zvočnostjo, ki je absorbirala izbrane otoške novovalovske in čezoceanske psihedelične teksture.
Nikoli nista hodila pred časom, ampak sta vzporedno z njim alternativno pop estetiko efektivno (pre)oblikovala po svoji vesti. V novem tisočletju, zlasti po plošči Siberia (2005), je več kot očitno, da sta Ian McCulloch in Will Sergeant dobila nov ustvarjalni zagon, ki sta ga s spremljevalno skupino potrdila na letošnji poletni turneji; v pripravi je tudi nov studijski album, »najboljši do sedaj«. »Saj veš, da vsi glasbeniki radi uporabljamo ta kliše. Upam pa, da bo nekaj na tem,« se je nasmehnilo kitaristu Willu Sergeantu.
»Na nek način je nepravično, predvsem do Peta de Freitasa in Lesa Pattisona, vendar ko govorijo in pišejo o Echo and The Bunnymen, ljudje mislijo zlasti na Maca in mene,« je na začetku kratkega pogovora po letošnjem koncertu v italijanskem mestecu Azzano Decimo dejal Will Sergeant. Zaradi avtorske preglednosti se s takšnimi nehvaležnimi fenomeni zelo radi okoriščajo v popularni kulturi, vendar se tako pod vprašaj postavi dejanska oziroma celostna podoba ustvarjalne poti katere koli skupine z močnimi kreativnimi posamezniki. V spomin lahko prikličemo potezo Jima Morrisona, ki je na koncertu, ki so ga najavili: »Jim Morrison in The Doors!« odgovoril, »ne, samo The Doors!« Zato bom v nadaljevanju besedila o Echo and The Bunnymen govoril v množini in ne v dvojini, ki sem uporabil v uvodu.
V začetku osemdesetih se je ustvarila lažna slika, da je otoška glasbena scena dobro prenesla dezintegracijo punka. Prehodno obdobje ni ponujalo nekih novih (pomembnejših) rešitev. Večina britanskih punkovskih skupin je razpadla ali radikalno spremenila svojo javno podobo. Nova generacija glasbenikov v ničemer ni bila na ravni svojih predhodnikov. Ponujeno priložnost so izkoristile nekatere skupine, ki jih ni preglasil prvi val postpunkovskih strujanj; skupine s spoštljivim pogledom na preteklost, s katero so postopoma definirale svojo prihodnost. »Ian je oboževal Leonarda Cohena in Davida Bowija, sam pa sem poslušal vse od Velvet Underground, The Doors, The Stooges do Buzzcocks in Joy Divison. Skupine iz šestdesetih in sedemdesetih so imele velik vpliv na moje ustvarjanje; na glasbo Echo and The Bunnymen v celoti, če sem natančen. Seveda smo sledili tudi duhu časa in ponotranjili aktualne novovalovske dosežke, ki so, kakor se je kasneje izkazalo, močno zaznamovali izbran zvok v osemdesetih.« Nasploh je restavracija estetike osemdesetih danes močno prisotna pri številnih novorockovskih skupinah, ki se jih rado (ali se celo same) primerja z dosežki velikanov tega desetletja. Tako sta skupini Travis in Coldplay Echo and The Bunnymen postavili na ključno mesto pri iskanju lastne glasbene identitete. Postavlja pa se vprašanje, ali je znotraj tolikokrat uporabljene forme – najsi govorimo o alternativni ali mainstream kulturi – mogoče prepoznati vsebine, s katerimi so – poleg Echo and The Bunnymen – nekoč operirali Joy Division, Jesus and The Mary Chain, Pixies, The Smiths. Kaj je v glasbi danes vznemirljivega? »Poglej, vse novonastale skupine želijo zveneti kot Joy Division. In vsi novinarji, ki jim zmanjka idej, kam bi kakšno stvar pospravili, te skupine takoj primerjajo z Joy Divison. Z redkimi izjemami seveda! Potrebno se je zavedati, da nihče nikoli ne bo zvenel kot Joy Divison, nihče se niti pod razno ne bo približal njihovemu zvoku. Pri vsej stvari gre namreč za odnos, za vsebino. In tega danes praktično ni več!«
Prve zametke skupine lahko lociramo med koordinate kluba Eric's v Liverpoolu. Tam je Ian McCulloch srečal Juliana Copa in ustanovil skupino The Crucial Tree, ki se je nedolgo zatem pridružil še Pete Wylie. Konec leta 1977 sta Cope in Wylie zapustila Iana (prvi je ustanovil skupino The Teardrop Explodes, drugi Wah!), ki je sredi poletja 1978 spoznal Willa Sergeanta. Nekaj robustnih demoposnetkov je bilo potrebnih, preden se je duetu priključil basist Les Pattinson, namesto bobnarja pa sta Ian in Will že v startu uporabila ritem mašino, ki sta jo poimenovala Echo. Konec leta 1978 zasedba pod imenom Echo and The Bunnymen prvič nastopi v Eric's Clubu. Zgodba o nevsakdanjem imenu, ki je postala legenda, še danes nima (do)končne oblike. V knjigi Liverpool Explodes (1982) Will Sergeant razlaga nekoliko drugačno genezo: »Imeli smo prijatelja, ki je predlagal različna imena za skupino – The Daz Men, Glisserol, The Fan Extractors. Echo and The Bunnymen je bil eden izmed njih. Bil je enako neumen kot vsi ostali predlogi.« Že naslednje leto postane skupina lokalna klubska atrakcija, prva mala plošča Pictures on My Wall/Read It in Books pa prinese dve spremembi: odpustijo ritem mašino, ki jo zamenja bobnar Pete De Freitas, hkrati pa podpišejo za založbo Korova, ki leta 1980 izda prvenec Crocodiles. »Nerad se vračam v preteklost. Res je, takrat smo nastavili zvok, ki pa smo ga kasneje večkrat spreminjali, dopolnjevali, četudi mogoče teh odtenkov ni mogoče takoj prepoznati. Zato se ne strinjam z nekaterimi ugotovitvami, da še danes zvenimo podobno, kot smo v času plošče Ocean Rain. Seveda je mogoče potegniti nekatere vzporednice, vendar so Echo and The Bunnymen danes povsem druga zgodba kot tista iz sredine osemdesetih.« Skupina je bila od samih začetkov namreč zvesta razvojni filozofiji, ki je temeljila na zmerni nadgradnji zvoka s pretekle plošče, a brez radikalnih preskokov. Z opaznim uspehom prvenca, ki jih je pripeljal na rob mainstreama, je bila njihova kariera v zmernem vzponu in kulminirala z albumom Ocean Rain (1984), nadčasnim spomenikom, ki še danes navdihuje številne prihajajoče skupine. Kitarist liverpoolske zasedbe The Coral Bill Ryder-Jones ploščo pojmuje kot enega mejnikov v popularni glasbi: »Ta plošča je odločilno vplivala na nas kot na številne skupine v zadnjih dveh desetletjih. Medtem ko so se vsi trudili biti »dark« in »relevant«, so Echo and The Bunnymen z orkestralnimi aranžmaji nadgradili svoje novovalovsko početje in prepevali o cvetači – takšen nevsakdanji pogled so opremili z izjemnimi tekstovnimi in glasbenimi rešitvami. Ocean Rain je štiridesetminutna lekcija iz metaforike.«
Po uspehu plošče Ocean Rain in naslednje leto posnetim singlom Bring on the Dancing Horses je prišla nepričakovana kriza, ki je že konec leta 1985 napovedovala kreativno stagnacijo skupine. Istoimenski album Echo and The Bunnymen (1987) je bil razočaranje in točka, ki je Iana McCullocha prisilila, da je naslednje leto zapustil skupino in se podal na samostojno pot. »Takrat nam nič ni šlo po načrtih. Četudi sem bil sprva jezen na Maca, je bilo mogoče celo prav, da se je za nekaj časa oddaljil. Nedolgo zatem nas je prizadela še smrt Peta de Freitasa. Vseeno nisem imel namena razpustiti skupine, čeprav bi bilo z današnjega vidika bolje, da bi vsaj izbrali drugo ime.« Leta 1990 Echo and The Bunnymen v povsem novi zasedbi izdajo Reverberation (1990) in se počasi razidejo.
Po dveh nadpovprečnih, vendar hitro pozabljenih ploščah Iana McCullocha, Candleland (1989) in Mysterio (1992), Ian in Will znova združita moči v projektu Electrafixion; ko se jima leta 1997 pridruži še Les Pattinson je zgodba dobila pričakovan obrat. »Znova smo začutili energijo. Zamere so bile pozabljene. V vsem tem času se pravzaprav niti enkrat nismo ozrli nazaj in rekli: Hej, zakaj si takrat storil to in to? Pomembno je, da gledamo naprej.« V zadnjem desetletju so Echo and The Bunnymen v neverjetni koncertni formi. Če so se na prvih dveh studijskih ploščah Evergreen in What Are You Going To Do With Your Life še nekoliko lovili, so v novem tisočletju, zlasti pa z aktualno studijsko ploščo Siberia, dokazali, da ugotovitev Neila Younga Rust Never Sleeps v ničemer ni iz trte izvita. Kemija ni izgubila svoje privlačnosti, kar dokazuje množica koncertnih plošč, med katerimi po priporočilu Willa Sergeanta izstopa predvsem Filmore – San Francisco, CA 12/5/05. Takoj ko bo zunaj nova studijska plošča, se bodo znova odpravili na svetovno turnejo. Na koncu pogovora je omenil, da se je nedolgo nazaj pojavilo zanimanje za njihove usluge tudi iz naših krajev, vendar mi točnosti informacije ni uspelo preveriti do današnjih dni.
Gregor Bauman
Diskografija (redne plošče):
Crocodiles (Korova, 1980)
Heaven Up Here (Korova, 1981)
Porcupine (Korova, 1983)
Ocean Rain (Korova, 1984)
Echo and The Bunnymen (Warner, 1987)
Evergreen (London Records, 1997)
What Are You Going To Do With Your Life (London Records, 1999)
Flowers (Cooking Vinyl, 2001)
Siberia (Cooking Vinyl, 2005)
Crystal Days 1979–1999 (4 CD Boxed Set, Rhino, 1999)